Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožničina delovna zmožnost v poglavitni meri zmanjšana zaradi poklicne bolezni zastrupitve s svincem in drugih bolezni, povezanih z delom, zaradi česar tožnici ni bilo mogoče zagotoviti dela na drugem ustreznem delovnem mestu in je brez zaposlitve ter ji posledično nastaja materialno prikrajšanje. Pravilno je sklenilo, da je tožničino poslabšanje zdravja, za katerega je v poglavitnem delu odgovorna tožena stranka, v vzročni zvezi z izgubo zaposlitve in posledično nastalo premoženjsko škodo zaradi izgube rednega mesečnega dohodka.

Ker s strani socialnega sodišča ugotovljena odstotkovna porazdelitev posameznih vzrokov za nastanek tožničine invalidnosti služi le priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, ni mogoče teh ugotovitev enostavno preslikati v deljeno vzročnost v smislu delne razbremenitve tožene stranke za nastanek premoženjske škode tožnici, ker naj ne bi bila podana vzročna zveza med njenim ravnanjem oziroma opustitvami ter nastankom premoženjske škode tožnici. Pri odločitvi o odgovornosti za tožnici nastalo premoženjsko škodo je treba ustrezno in skladno z novejšimi teorijami o vzročni zvezi presoditi obstoj vzročne zveze med storitvami in opustitvami tožene stranke oziroma nevarno dejavnostjo, v okviru katere je prišlo do tožničine zastrupitve s svincem oziroma razvoja poklicne bolezni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj tožnici plača 15.473,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od v izreku naštetih mesečnih zneskov od datumov zapadlosti teh zneskov (I. točka izreka). Dalje je toženi stranki naložilo, naj tožnici za čas od 1. 3. 2017 dalje izplačuje mesečno rento v višini 298,62 EUR, in sicer do pravnomočnosti te sodbe dospele obroke v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče rentne obroke pa do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V presežku je rentni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna plačati toženi stranki stroške tega postopka v znesku 1.678,56 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo zneska 15.473,49 EUR in zakonskih zamudnih obresti od določenih mesečnih zneskov rente od 21. 3. 2012 do 21. 2. 2017, pri čemer ni obrazložilo, zakaj je izbralo drugi navedeni datum. Meni, da bi izrek sodbe moral vsebovati zneske, zapadle do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje ravnalo drugače, meni, da gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je sledilo pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1191/2011, iz katere izhaja, da je vzrok za invalidnost tožnice 50 % poklicna bolezen (zaradi zastrupitve s svincem), 30 % bolezni povezane z delom in 20 % druge bolezni. Meni, da ni odgovorna za celotno škodo iz naslova izgubljenega dohodka, saj to ne izhaja iz pravnomočnih sodb, na katere se opira sodna odločba, niti to ni bilo dokazano v tem postopku. Meni, da tudi v ponovljenem sojenju ni bila izkazana odgovornost tožene stranke za 30 % invalidnosti, ki naj bi bila posledica bolezni, ki izhajajo iz dela in niso povezane s svincem. Trdi, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke za bolezni, povezane z delom, ki niso povezane z zastrupitvijo s svincem. Če bi bile vse tožničine težave povezane s svincem, bi po njenem mnenju iz odločb ZPIZ izhajalo, da je tožnici priznana invalidnost zaradi poklicne bolezni v deležu 80, in ne 50 %. Navaja, da tožnica v zvezi s tem delom škode ni podala natančne trditvene podlage, saj se njeni očitki pretežno nanašajo na zastrupitev s svincem. Po njenem mnenju pavšalne trditve, da naj bi bilo tudi sicer delovno okolje krivo za njene druge težave, ne zadostujejo za nadaljnje raziskovanje tega dela zahtevka s strani sodišča. Sklicuje se na 9. točko obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča z dne 16. 11. 2011, da bi moralo sodišče prve stopnje natančno ugotoviti vse predpostavke odškodninske odgovornosti tudi iz tega naslova, saj je preuranjeno zaključilo, da je podana odgovornost tožene stranke zaradi posledic bolezni, ki so povezane z delom. Meni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo tem napotkom in da tudi v ponovljenem postopku ni pojasnilo, v čem je odgovornost tožene stranke za bolezni, ki so povezane z delom in niso povezane z zastrupitvijo s svincem. Trdi, da se zadeva, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje, nanaša zgolj na problematiko svinca. Meni, da so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odgovorna za tožničino prikrajšanje v celoti, protispisne in v medsebojnem nasprotju, zato zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da metoda izračuna rente po 167. členu OZ spada v okvir pravilne uporabe materialnega prava ter da bi sodišče prve stopnje tožnici lahko prisodilo samo tisti zaslužek, ki bi ga lahko utemeljeno pričakovala, pa ga zaradi povzročiteljevega ravnanja ni in ne bo mogla doseči, ne pa tudi zaslužka, ki ga ne bo mogla doseči zaradi drugih vzrokov, v danem primeru najmanj zaradi številnih bolezni, ki predstavljajo 20 % njene invalidnosti, in ne izhajajo iz sfere tožene stranke. Sklicuje se na zadevi opr. št. Pdp 23/2014 in opr. št. II Ips 988/2007. Dalje navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnica ni izgubila celotne delovne zmožnosti, temveč je bila ugotovljena III. kategorija invalidnosti, kar pomeni, da bi lahko opravljala delo z omejitvami 20 ur na teden oziroma 4 ure na dan. Trdi, da bi torej tožnica z delom lahko v okviru preostale delovne zmožnosti pridobivala zaslužek in tako zmanjšala škodo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica primernega dela ne najde, je po mnenju tožene stranke sprejeta brez ugotavljanja, ali tožnica delo sploh išče. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje pri oceni odgovornosti tožene stranke ni upoštevalo, da tožničina delovna zmožnost ni v celoti izgubljena. Pritožuje se tudi zaradi zavrnjenih potnih stroškov pooblaščenke tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje neenako obravnavalo pooblaščenca pravdnih strank. Trdi, da je pooblaščencu tožnice priznalo potne stroške na relaciji Celje - ... - Celje, pooblaščenki tožene stranke pa ne. Navaja razloge, zaradi katerih ni utemeljena zahteva, da si mora za ta postopek najti pooblaščenca za območju Okrožnega sodišča v Celju. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in določitev primerne rente oziroma izgube na dohodku ter priznanje vseh priglašenih potnih stroškov tožene stranke in ponovno odmero stroškov oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe lahko preizkusilo.

5. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je pritožba konkretno ne uveljavlja. Pod očitkom protispisnosti v povezavi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti odgovorna za tožnici nastalo premoženjsko škodo, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje drugič odločalo o pritožbi tožene stranke zoper odločitev o tem, da je odškodninsko odgovorna za premoženjsko škodo, ki je nastala tožnici zaradi izgubljenega zaslužka (184. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/13, ZDR-1, v povezavi z določbami 131., 167. in 174. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 29/01 in nasl, OZ, ter določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, 56/99 in nasl., ZVZD). V ponovljenem sojenju je skladno z navodili pritožbenega sodišča iz sklepa opr. št. Pdp 358/2017 z dne 16. 11. 2017 pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 9. 5. 1983 do 31. 12. 2008 kot pomočnica steklobrusilca II, obdelovalka stekla oziroma steklobrusilka in je pri svojem delu razen v obdobju od 1. 8. 2001 do 31. 12. 2001 (ko je delala kot embalirka stekla) prihajala v stik s svincem; - da je tožnica zaradi dela pri toženi stranki, pri katerem je bila dolgotrajno (več kot 25 let) izpostavljena svincu, zbolela za poklicno boleznijo zaradi zastrupitve s svincem, kar je povzročilo številne okvare na njenem zdravju; - da je tožena stranka opustila dolžnost tožnici zagotoviti varnost in zdravje pri delu v povezavi z vsakodnevno izpostavljenostjo svincu (zagotovitev ustrezne varovalne opreme, zagotovitev ustreznih higienskih pogojev, opozarjanje na nevarnost svinca), zaradi česar je tožnici nastala škoda na zdravju, posledično pa tudi premoženjska škoda; - da je tožena stranka tožnici 31. 12. 2008 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji hkrati ponudila zaposlitev pri delodajalcu A. d. o. o. na delovnem mestu pomožni steklarski delavec z omejitvami, ki jo je tožnica tudi sklenila; - da je tožnica zaradi zmanjšane delovne zmožnosti postala invalidka III. kategorije, in sicer je v odločbi opr. št. I Ps 1191/2011 z dne 15. 4. 2015 v socialnem sporu sodišče odločilo, da se tožnica od 1. 11. 2010 dalje razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi poklicne bolezni (50 %) in bolezni (skupno 50 %, od tega zaradi bolezni, povezanih z delom, 30 % in drugih bolezni 20 %), priznana pa ji je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom (4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko) z natančno specificiranimi številnimi omejitvami; - da je tožnici 1. 3. 2012 zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti z dne 22. 11. 2011 prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu A. d. o. o., saj ji ni mogel ponuditi dela, ki bi ustrezalo njeni ugotovljeni preostali delovni zmožnosti in (dodatnim) omejitvam, ki so bile ugotovljene z odločbama ZPIZ z dne 13. 12. 2010 in 7. 4. 2011, ki sta bili predmet presoje v socialnem sporu opr. št. Ps 1191/2011; - da je tožnica od 1. 3. 2012 brez zaposlitve, zaradi česar je materialno prikrajšana, in sicer za obdobje od 22. 3. 2013 do 28. 2. 2017 v skupni neto višini 15.473,49 EUR, od 1. 3. 2017 dalje pa neto 298,62 EUR mesečno.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožničina delovna zmožnost v poglavitni meri zmanjšana zaradi poklicne bolezni zastrupitve s svincem in drugih bolezni, povezanih z delom, zaradi česar tožnici ni bilo mogoče zagotoviti dela na drugem ustreznem delovnem mestu in je brez zaposlitve ter ji posledično nastaja materialno prikrajšanje. Pravilno je sklenilo, da je tožničino poslabšanje zdravja, za katerega je v poglavitnem delu odgovorna tožena stranka, v vzročni zvezi z izgubo zaposlitve in posledično nastalo premoženjsko škodo zaradi izgube rednega mesečnega dohodka. Drži tudi ugotovitev, da bi tožnica v primeru, če njeno zdravje ne bi bilo okvarjeno zaradi poklicne bolezni, po normalnem teku stvari še vedno opravljala delo in zanj prejemala plačilo. Pritožbeno sodišče se sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani sodbi in jih sprejema kot svoje, zavrača pa pritožbene navedbe, s katerimi se tožena stranka zavzema za t. i. deljeno vzročnost za nastanek tožničine premoženjske škode.

8. V pritožbi tožena stranka zatrjuje, da je sodišče v sporu, v katerem se odloča o odškodninski odgovornosti (nekdanjega) delodajalca za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka, vezano na ugotovitev sodišča v socialnem sporu o vzroku za tožničino invalidnost. Zmotno je njeno sklepanje, da bi moralo sodišče v odškodninskem sporu zaradi nastale premoženjske škode kot vzrok upoštevati poklicno bolezen le v deležu 50 %. V socialnih sporih opr. št. Ps 1191/2011 in Ps 2040/2013 je sodišče odločalo o odpravi izpodbijanih dokončnih odločb ZPIZ ter o pravicah tožnice iz naslova invalidskega zavarovanja, pri čemer je bilo glede vprašanja obstoja poklicne bolezni vezano na določbe Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 85/03) ter na pravila glede pokojninskega zavarovanja, po katerih je pri ugotavljanju pogojev in odmeri pravic iz invalidskega zavarovanja bolezen v zvezi z delom izenačena s (siceršnjo) boleznijo. Sodišče prve stopnje pravilno ni porazdelilo vzročnosti za nastanek škodnega primera pri tožnici in vzročnosti za nastanek škode v priznani višini glede na odstotke iz navedenih odločitev socialnega sodišča, saj ni v tem smislu vezano na odločitev v socialnem sporu, to pa je tudi ustrezno obrazložilo ter pri tem ni prišlo samo s sabo v nasprotje. Ker s strani socialnega sodišča ugotovljena odstotkovna porazdelitev posameznih vzrokov za nastanek tožničine invalidnosti služi le priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, ni mogoče teh ugotovitev enostavno preslikati v deljeno vzročnost v smislu delne razbremenitve tožene stranke za nastanek premoženjske škode tožnici, ker naj ne bi bila podana vzročna zveza med njenim ravnanjem oziroma opustitvami ter nastankom premoženjske škode tožnici. Pri odločitvi o odgovornosti za tožnici nastalo premoženjsko škodo je treba ustrezno in skladno z novejšimi teorijami o vzročni zvezi presoditi obstoj vzročne zveze med storitvami in opustitvami tožene stranke oziroma nevarno dejavnostjo, v okviru katere je prišlo do tožničine zastrupitve s svincem oziroma razvoja poklicne bolezni. Sodišče pri ocenjevanju vzročne zveze med škodnim dogodkom (v konkretnem primeru je to kronična zastrupitev s svincem) in konkretnim obsegom nastale škode ne sme razmejevati vzrokov, kot je to značilno za presojo deljene odgovornosti (kadar konkurirata nedopustno ravnanje oškodovalca in prispevek oškodovanca), temveč mora rešiti vprašanje, ali je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da so konkretne težave, ki jih trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče pri ocenjevanju vzročne zveze med škodnim dogodkom (nastanek invalidnosti zaradi zastrupitve s svincem) in konkretnim obsegom nastale škode ni smelo razmejevati vzrokov, kot je to značilno za presojo deljene odgovornosti (kadar konkurirata nedopustno ravnanje oškodovalca in prispevek oškodovanca), temveč je moralo rešiti vprašanje, ali je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano, da je premoženjsko prikrajšanje, ki ga trpi tožnica, v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 19/2012 z dne 10. 6. 2013). To je tudi pravilno ugotovilo.

9. Med toženkino objektivno nevarno dejavnostjo, pri kateri je bila tožnica izpostavljena svincu, ter opustitvami tožene stranke, ki zadevajo varnost tožnice pri delu, ter nastalim škodnim dogodkom: tožničino nesposobnostjo opravljati delo (zaradi invalidnosti in številnih omejitev v zvezi s preostalo delovno zmožnostjo) oziroma pridobivati zaslužek v enaki višini kot pred nastankom invalidnosti, obstaja pravno relevantna vzročna zveza. Prav tako je podana pravno relevantna vzročna zveza med škodnim dogodkom (invalidnost tožnice, zaradi katere nima zaposlitve) in konkretno nastalo škodo (materialno prikrajšanje v dosojeni višini). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo kot vzrok za tožničino nesposobnost pridobivati primerljiv zaslužek njeno dolgoletno izpostavljenost svincu brez ustreznih ukrepov za preprečitev posledic na zdravju, saj gre za vzrok, ki praviloma po normalnem teku dogodkov pripelje do take posledice, gre torej za objektivno predvidljive in ne neke izredne posledice. Stališče sodišča prve stopnje je skladno tudi s teorijo ratio legis vzročnosti, po kateri se kot vzrok upošteva tisto ravnanje oziroma opustitev, ki ga pravna norma glede na svoj namen šteje kot pravno relevanten vzrok. Pravila o varnosti in zdravju pri delu v povezavi z delom, pri katerem so delavci izpostavljeni strupenim snovem, imajo za namen preprečiti prav nastanek invalidnosti, zaradi katere posledično delavci niso več (enako) sposobni za delo. V predmetni zadevi gre za odločitev o premoženjski škodi zaradi invalidnosti tožnice in posledične brezposelnosti, pri odločanju o kateri ni mogoče enako kot pri odločanju o pravični odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi poklicne bolezni (individualni delovni spor opr. št. Pd 183/2013) kot posledice škodnega dogodka izključiti zdravstvenih stanj, ki niso neposredna posledica zastrupitve s svincem (poklicne bolezni). Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba pri višini škode upoštevati, da je le v 50-odstotkih za tožničino invalidnost odgovorna tožena stranka zaradi poklicne bolezni. Tožnica je nesposobna pridobiti zaposlitev zaradi invalidnosti, za katero sta prevladujoča vzroka poklicna bolezen in bolezen, povezana z delom (skupaj 80 %), oboje pa je v sferi tožene stranke, zato se ta ne more razbremeniti odgovornosti za nastanek škode z zatrjevanjem o tem, da vzrok za nastali škodni dogodek in škodo ni le iz njene sfere. Ob tem je treba upoštevati tudi t. i. teorijo jajčne lupine (egg skull rule). Oškodovanca je treba vzeti takšnega, kakršen je, zato je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, tudi če je njen del posledica njegove posebne preobčutljivosti ali drugega posebnega stanja (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 135/2010 z dne 21. 11. 2011). Osebno stanje, ki pogojuje nastanek določene pojavne oblike škode ali njen večji obseg od običajnega in ki preprečuje razbremenitev odgovornosti povzročitelja škode, je zgolj stanje, ki je prirojeno oziroma ki pred škodnim dogodkom nastane ali se razvije spontano in ni posledica nikogaršnjega ravnanja ali opustitve (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 331/2015 z dne 19. 10. 2017). V primeru tožničine poklicne bolezni gre za posebne okoliščine nastanka škode, ki nastaja zaradi večletne oziroma celo večdesetletne izpostavljenosti svincu, česar nikakor ne moremo opredeliti kot običajno življenjsko tveganje. Prav izpostavljenost svincu pri delu pri toženi stranki je "izvirni greh", zaradi katerega je tožnici nastala škoda oziroma ji še nastaja, tožena stranka pa se pri presoji vzročnosti za nastalo škodo ne more sklicevati na to, da ni mogla računati, da bo svincu izpostavljena oseba, ki vzporedno z razvojem poklicne bolezni ne bo razvila drugih bolezni (povezanih z delom). Kadar gre pri škodnem dogodku za hipni dogodek, je eventualne druge obstoječe vzroke za nastanek škode (na primer predobstoječe zdravstveno stanje, ki je že povzročalo težave poškodovancu) relativno enostavno opredeliti, v predmetni zadevi pa so se v vseh letih izpostavljenosti svincu, v katerih se je razvila poklicna bolezen tožnice, razvijale tudi druge bolezni, povezane z delom, prav tako pa tudi druge bolezni tožnice, za katere ni bilo zatrjevano, da bi jih tožnica trpela že pred začetkom izpostavljenosti svincu oziroma pred tem, ko so se pojavili simptomi njene poklicne bolezni. Tožena stranka bi morala predobstoječi vzrok zatrjevati in dokazati, če bi želela pretrgati vzročno zvezo med pogoji dela, v katerih je tožnica 25 let delala pri njej in nastankom invalidnosti, ki tožnici preprečuje pridobivati primerljivi zaslužek plači. V tem sporu tako ni dokazano, da bi tožnica lahko postala invalidka oziroma bi ji nastajala škoda v obliki izgubljenega zaslužka samo zaradi njenih bolezni, nepovezanih z delom.1 Sklicevanje tožene stranke na dve drugi sodni odločbi (pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 23/2014 in Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 988/2007) ni utemeljeno, saj gre za drugačne dejanske okoliščine, polet tega pa ni mogoče govoriti o ustaljeni sodni praksi o navedenih vprašanjih vzročne zveze in odškodninske odgovornosti v primerih poklicne bolezni, zato ni mogoče govoriti o odstopu od ustaljene sodne prakse.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo tožničine preostale delovne sposobnosti. S sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 114/2012 z dne 9. 10. 2014 je zavzelo pravilno stališče, da ugotovitev ZPIZ o preostali delovni zmožnosti tožnice ob dejstvu, da tožnica sebi primernega dela glede na njene omejitve zaradi invalidnosti in poklic steklobrusilke ne najde, ob upoštevanju splošnih načel odškodninskega prava ne sme iti tožnici v škodo. Tožena stranka se sicer zavzema za to, da bi morala tožnica dokazati, da službo išče, kar pa ne drži glede na pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Tožena stranka bi morala trditi in dokazati, da je tožnica brez zaposlitve zato, ker zaposlitve ne išče. Ob tem je treba dodati, da to niti ni verjetno glede na tožničin poklic steklobrusilke in zares številne omejitve pri delu, kot izhajajo iz sodb, izdanih v socialnih sporih opr. št. I Ps 1191/2011 in I Ps 2040/2013 (delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, 20 ur tedensko z omejitvami: enostavna, lahka, nenormirana dela, brez vsiljenega ritma, kjer ne prevzema odgovornosti in ni potrebe po hitrem odločanju ter ni varnostno zahtevnih situacij, brez izpostavljenosti svincu in njegovim spojinam, brez izpostavljenosti drugim nevrotoksičnim snovem, pri ročnem premeščanju bremen različne omejitve glede obremenjenosti hrbtenice, delo izmenoma stoje in fiziološko sede z natančnimi opredelitvami kotov delov telesa in oddaljenosti od delovnih površin pri delu, brez izpostavljenosti lokalnim vibracijam na roke, brez pogostih, ponavljajočih gibov prstov, roke in zapestja (ne več kot en gib na minuto) ter brez del, ki zahtevajo uporabo moči nad 3kp z roko, delo samo v dnevnih izmenah itd.). Trditve tožene stranke, da bi bilo treba pri odločitvi upoštevati, da bi lahko tožnica zmanjšala škodo, tako niso utemeljene.

11. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je pri odločanju o izgubljenem zaslužku, mesečni renti in zakonskih zamudnih obrestih od že zapadlih zneskov rente izbralo datum 21. 2. 2017. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo znesek 15.473,49 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih (naštetih) mesečnih zneskov za obdobje od 21. 3. 2012 do februarja 2017, od 1. 3. 2017 dalje pa rento v višini 298,62 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 20. v mesecu za tekoči mesec. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje seštelo zneske že zapadlih rent le do 21. 2. 2017, po tem datumu pa je odločilo o zahtevku z opisnim izrekom, na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva, saj je obveznost tožene stranke določljiva tudi za obdobje po 1. 3. 2017, tožena stranka pa v pritožbi ne zatrjuje, da ne bi soglašala z višino prisojenih zneskov izgubljenega zaslužka oziroma mesečne denarne rente. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o višini prikrajšanja tožnice naslonilo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za ekonomijo B.B. z dne 31. 3. 2017, ki je izračunal višino tožničinega prikrajšanja do februarja 2017 ter višino tožnici pripadajoče denarne mesečne rente v bodoče. 12. V zvezi z zavrnjenimi potnimi stroški pooblaščenke tožene stranke, tožena stranka neutemeljeno zatrjuje neenako obravnavo pooblaščencev strank, do katere naj bi prišlo zato, ker naj bi sodišče prve stopnje pooblaščencu tožnice priznalo potne stroške na relaciji Celje - ...- Celje, pooblaščenki tožene stranke pa ne. Tožena stranka namreč ni priglasila potnih stroškov na navedeni relaciji. Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus odločitve o odmeri stroškov postopka in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. članke: V. Bergant Rakočević, Kritika adekvatne vzročnosti in dileme novejše sodne prakse, Pravna praksa št. 3-4/2009, str. 22, L. Varanelli, Vzročnost v sodobni medicini, Pravna praksa št. 34/2012, str. 22, L. Varanelli, Vzročna zveza in pravo - oris nove teorije, Odvetnik št. 57/2012, str. 12-20, D. Možina, Odškodninska odgovornost delodajalca, Pravni letopis 2017, str. 155 in nasl. ter sodne odločbe: Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 217/2017 z dne 15. 3. 2018, opr. št. VIII Ips 135/2010 z dne 21. 11. 2011, VIII Ips 19/2012 z dne 10. 6. 2013, opr. št. II Ips 331/2015 z dne 19. 10. 2017 idr.