Jedro

ZDen prepoveduje razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, od dneva uveljavitve zakona dalje, to je od 7.12.1991. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da mora toženka izpolniti svojo obveznost iz zakupne pogodbe z dne 25.9.1990, torej iz časa pred uveljavitvijo ZDen, z njo ni prekršena prepoved razpolaganja, ker za sklenitev te pogodbe ZDen še ni mogel veljati. Pogodba tudi ni fiktivna in špekulativna v smislu 89. člena ZDen. Da bi bila nepremičnina že vrnjena denacionalizacijski upravičenki, pa revidentka ne zatrjuje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi dveh vlog, s katerima je tožeča stranka zahtevala izvršbo na podlagi verodostojne listine, izdalo sklepa o izvršbi pod opr. št. III I 517/95 in VI I 2278/95. Po ugovorih dolžnice in razveljavitvi sklepov o dovolitvi izvršbe, je Okrajno sodišče v Mariboru v pravdnem postopku razsodilo, da ostaneta v veljavi sklepa, s katerima je toženki naloženo plačilo. Toženki je torej sodišče naložilo plačilo glavnice 818.007,50 tolarjev z zamudnimi obrestmi, po obrestni meri, ki je določena v zakonu, in ki teče: - od zneska 204.270,50 tolarjev od 16.1.1995 dalje, - od zneska 204.963,00 tolarjev od 16.2.1995 dalje, - od zneska 204.716,00 tolarjev od 16.3.1995 dalje in - od zneska 204.058,00 tolarjev od 16.4.1995 dalje, do plačila.

Poleg tega ji je naložilo plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov.

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da jih krije toženka sama.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Navaja, da uveljavlja revizijski razlog napačne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne in toženki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Čeprav posebej ne navaja, pa v obrazložitvi svoje vloge opisuje tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kar je revizijsko sodišče upoštevalo. Tožena stranka v svoji reviziji povzema ugovore, ki jih je navedla že v pritožbi, in ne razume stališča pritožbenega sodišča, da toženka ni gospodarski subjekt. Piše, da prilaga obrtno dovoljenje z dne 6.3.1995, iz katerega izhaja, da je toženka pridobila status samostojne podjetnice in pojasnjuje, da je tožeča stranka proti toženki vložila več tožb pred gospodarskim oddelkom okrožnega sodišča (kjer so bili toženkini ugovori upoštevani) ter je predlagala izvršilni postopek, sedaj pa se je odločila drugače. Navaja, da tudi tožeča stranka spreminja svojo organiziranost in se čudi, da sodišče, ki sicer pazi na status pravdnih strank, ni reagiralo. Po njenem bi moralo sodišče upoštevati tudi spremembe v organiziranju tožene stranke, in ker tega ni storilo, je neenakopravno obravnavalo ekonomsko šibkejšo stranko ter kršilo načelo enakosti pred zakonom in pravico do poštenega sojenja. Sklicuje se tudi na določili 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. list RS, št. 27/91 do 67/98) in meni, da tožeča stranka ne more ravnati v nasprotju z voljo upravičenke I. F. Poleg tega sodna praksa in teorija izrecno menita, da se prepoved po 88. členu ZDen nanaša tudi na oddajanje stvari v najem oziroma v zakup.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1997, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v danem primeru odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list SRS, št. 26/99) nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

V zvezi z revizijsko grajo stvarne pristojnosti okrajnega sodišča je ugotoviti, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno pojasnili, da je za odločanje v tej pravdi pristojno sodišče splošne pristojnosti. Ker tožena stranka ni izpodbijala obstoja zakupne pogodbe z dne 25.9.1990, ki sta jo sklenila pravna oseba kot zakupodajalec in fizična oseba kot zakupnik, ni pogojev za uporabo določil o postopku v gospodarskih sporih. Stvarna pristojnost sodišč je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 določena v Zakonu o sodiščih (ZS, Ur. list RS, št.19/94 do 38/99), ki v 99. členu, točka II.2. v sporih iz najemnih in zakupnih razmerij določa pristojnost okrajnega sodišča. Revizijski očitek, da nižji sodišči nista upoštevali organizacijskih sprememb na strani tožene stranke, ni utemeljen. Tako fizične, kot pravne osebe se med svojim obstojem oziroma življenjem razvijajo in spreminjajo in pravni red upošteva njihove spremembe. Pri pravnih osebah so mogoče spremembe v organizaciji, ki se odražajo v spremembah imena, odgovornosti, sedeža in drugih funkcij, pri fizičnih osebah pa so prav tako možne spremembe, ki se odražajo v imenu, prebivališču, spolu in tako dalje. Zato je sodišče pri tožeči stranki upoštevalo reorganizacijo in spremembo imena ter odgovornosti, medtem ko je pri toženi stranki upoštevalo spremembo njenega bivališča, ni pa moglo zamenjati fizične osebe E. V. za samostojno podjetnico E. V. kot gospodarski subjekt. Pogodbo z dne 25.9.1990 je namreč sklenila fizična oseba E. V. zato, da bo v zakupljenih prostorih začela opravljati gostinsko dejavnost in toženka prvostopenjskemu sodišču ni predložila nobenega dokaza o spremembi te pogodbe. Prav tako ni predložila niti sodišču prve stopnje, niti pritožbenemu sodišču nobenega dokaza o tem, da je pridobila lastnost samostojne podjetnice. Zato nižji sodišči nista mogli uporabiti določila 489.a člena ZPP 1977, ki predvideva postopek v gospodarskih sporih. Navajanje novih dejstev v reviziji je prepozno, poleg tega pa se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo zakupnine za obdobje od januarja do aprila 1995, revidentka pa sama priznava, da je pridobila obrtno dovoljenje šele marca 1995. Ker je torej za odločanje o sporu pristojno sodišče splošne pristojnosti po določilih, ki se nasploh uporabljajo za izvajanje postopka v pravdah, sta nižji sodišči pravilno uporabili določilo II/2 točke 99. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. list RS, št. 19/94 do 38/99) in določilo prvega odstavka 56. člena ZPP 1977. Glede na to v reviziji navedena bistvena kršitev določb ZPP 1977 ni podana, sodišče pa tudi ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 na katero pazi po uradni dolžnosti.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili določila materialnega prava, ki pogodbene stranke zavezujejo k izpolnitvi pogodbe. Iz zakupne pogodbe sta se prepričali, da sta jo sklenili K. p.o., kot zakupodajalka (ki se je med pravdo reorganizirala in je sedaj njena pravna naslednica T. d.o.o., M.) in zakupnica E. V., kot fizična oseba iz M. Iz pogodbe izhajajo medsebojne pravice in dolžnosti, med katerimi je tudi dolžnost, ki jo predvideva določilo prvega odstavka 567. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), to je plačilo zakupnine. Ker tožnica ni ugovarjala obstoju zakupnega razmerja, niti trditvi, da ni plačala svojih obveznosti po predloženih računih, je odločitev, da mora poravnati zapadle obroke zakupnine za čas od januarja do vključno aprila 1995 pravilna.

Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje, češ da tožeča stranka zaradi vložene denacionalizacijske zahteve nima pravice do zakupnine. ZDen namreč prepoveduje razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, od dneva uveljavitve zakona dalje, to je od 7.12.1991. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da mora toženka izpolniti svojo obveznost iz zakupne pogodbe z dne 25.9.1990, torej iz časa pred uveljavitvijo ZDen, z njo ni prekršena prepoved razpolaganja, ker za sklenitev te pogodbe ZDen še ni mogel veljati. Pogodba tudi ni fiktivna in špekulativna v smislu 89. člena ZDen. Da bi bila nepremičnina že vrnjena denacionalizacijski upravičenki, pa revidentka ne zatrjuje.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po določilu 393. člena ZPP 1977 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.