Jedro

Delavec je disciplinsko odgovoren za storjeno kršitev delovnih obveznosti za vsako obliko krivde, torej tudi zaradi malomarnosti. Tožnik je opravljal delo, ki bi ga moral opravljati z ustrezno pazljivostjo (nepazljivost že tudi pomeni malomarnost), vendar takšne pazljivosti v njegovem primeru po ugotovitvah sodišča ni bilo. Zato njegovega ravnanja ni bilo mogoče obravnavati le kot pomote pri delu, ampak je šlo za malomarnost pri delu.

Izrek

Reviziji se v delu, ki se nanaša na odločitev o začasni odstranitvi tožnika z delovnega mesta, zavrže. V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja in o začasni odstranitvi z delovnega mesta. Tožnik je bil v disciplinskem postopku spoznan za odgovornega hujše kršitve delovnih obveznosti, storjene s tem, da pri izdelavi tesnilnega kita ni delal točno po predpisanih navodilih za izdelavo, kar je imelo za posledico proizvodnjo izdelka slabe kvalitete in s tem za podjetje materialno škodo. Ker je hujšo kršitev delovne obveznosti storil v času pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, mu je bila ta zakonita preklicana.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve in pravna stališča sodišča prve stopnje, pri presoji pa ni upoštevalo pritožbenih navedb iz pismene vloge, ki jo je sodišču poslal po poteku pritožbenega roka.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka ter 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vlogo po poteku pritožbenega roka podal kot pojasnilo k pritožbi, predvsem pa kot odgovor na odgovor na pritožbo. Ker pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo, tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Ugotovitve o oprijemljivosti kita, ki jih je sprejelo sodišče, izhajajo le iz izpovedi priče O., ne pa tudi iz drugih izvedenih dokazov. V postopku tudi ni bilo dokazano, da je bil sporni kit izdelan s strani tožnika. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da ni bilo kontrole kvalitete s strani nadrejenih. Sodišče naj bi na podlagi napačne ocene dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju tožnika prav tako ni bil izkazan nastanek oziroma verjetnost nastanka škode za toženo stranko.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o začasni odstranitvi tožnika z delovnega mesta (suspenzu) ni dovoljena.

Po določbi prvega odstavka 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače. Po 25. členu ZDSS revizija ni dovoljena v sporih, ki se nanašajo na odstranitev z dela ali iz organizacije. V tem delu je bilo treba revizijo zato zavreči (377. člen ZPP).

V preostalem delu revizija ni utemeljena iz naslednjih razlogov. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija je torej samostojno izredno pravno sredstvo pri katerem revident določa revizijskemu sodišču meje njegovega odločanja. Navedeno pomeni, da revizijsko sodišče upošteva le tiste razloge, ki so navedeni in obrazloženi v reviziji sami, ne pa tudi pritožbenih navedb, na katere se revident sicer sklicuje.

Sodišče druge stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko ni upoštevalo "pojasnil k pritožbi" v vlogi, ki je bila vložena več kot dva meseca po poteku pritožbenega roka. Pritožbeni rok je strogi prekluzivni rok. Če ga stranka zamudi, lahko uveljavlja vrnitev v prejšnje stanje pod pogoji iz 116. člena ZPP. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo po pooblaščencu, ki je bil za to dejanje pooblaščen, pritožbeno sodišče pa je o tej pritožbi tudi odločilo. Tožeča stranka v prepozni vlogi navaja tudi nova dejstva in nove dokaze in v tem obsegu jo je šteti kot dopolnitev pritožbe. Vrhovno sodišče SRS je v letu 1983 sprejelo naslednje pravno mnenje: "Dopolnitev pritožbe, ki jo je pritožnik vložil po preteku pritožbenega roka, upošteva sodišče druge stopnje samo v tistem obsegu, v katerem pritožnik pojasnjuje že v pravočasno vloženi pritožbi navajana nova dejstva oz. relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajanje novih dejstev oz. relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pritožnik v pritožbi ni navajal, je uveljavljanje novih pritožbenih razlogov po preteku pritožbenega roka. To ni dovoljeno. Pritožbeno sodišče zato dopolnitev pritožbe v obsegu, v katerem uveljavlja pritožnik v njej nove pritožbene razloge (nova dejstva oz. nove relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka), kot prepozno zavrže". (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. I/83, str.31 in 32). Novih dejstev in dokazov v dopolnitvi pritožbe tožeče stranke ni mogoče obravnavati kot dodatna pojasnila k že vloženi pritožbi.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Obe sodbi imata razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju in tudi ni nasprotja med temi razlogi ter listinami in zapisniki v spisu. Sodbi nimata zatrjevanih pomankljivosti in ju je mogoče preizkusiti. Nestrinjanje tožnika s pravno obrazložitvijo sodišča ne pomeni, da je sodba formalno pomankljiva. Kolikor pa revizija graja nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja (dokazni postopek) in dokazno oceno, s tem uveljavlja revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi navedbe tožnika v njegovi reviziji se nanašajo le na ugotavljeno dejansko stanje in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Med dejanske spadajo vse ugotovitve, ki se nanašajo na obstoj objektivnih in subjektivnih znakov tožniku očitane disciplinske kršitve, ki jih tožnik sicer uveljavlja tudi kot kršitev materialnega prava.

Revizijsko sodišče je pri materialnopravni presoji vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Bistvene dejanske okoliščine, pomembne za odločitev pa so: - da je tožnik dne 30.01.1996 izdeloval tesnilni kit T. A, pri čemer bi moral upoštevati navodila za izdelavo o količinah in vrstnem redu dodajanja posameznih sestavin, - da je kupec celotno količnino tega kita vrnil, ker ni imel pričakovanih oprijemnih lastnosti, - da je bil verjetni vzrok slabega oprijema v nepravili količini oziroma nedodajanju ene od sestavin, to je Silana A 187. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče utemeljeno presodilo, da je šlo za neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti, kar je po 1. točki 90. člena Pravilnika o delovnih razmerjih (v nadaljevanju Pravilnik) opredeljeno kot hujša kršitev delovnih obveznosti. Na odgovornost tožnika za to kršitev ne more vplivati sklicevanje na način opravljanja notranje kontrole kvalitete in tudi to ne, da se kontrole oprijemljivosti kita takrat še ni opravljalo. To dejstvo bi lahko imelo določen vpliv le na kvalifikacijo istega ravnanja tožnika tudi kot hujši kršitvi po 18. in 62. točki 90. člena Pravilnika: povzročitev škode podjetju naklepno ali iz hude malomarnosti oziroma povzročitev materialne škode nad vrednostjo 1/5 poprečnega OD v Republiki Sloveniji. V tem smislu, da do nastale škode morda ne bi prišlo, če bi bila notranja kontrola kvalitete organizirana drugače. Delavec je disciplinsko odgovoren za storjeno kršitev delovnih obveznosti za vsako obliko krivde, torej tudi zaradi malomarnosti. Tožnik je opravljal delo, ki bi ga moral opravljati z ustrezno pazljivostjo (nepazljivost že tudi pomeni malomarnost), vendar takšne pazljivosti v njegovem primeru po ugotovitvah sodišča ni bilo. Zato njegovega ravnanja ni bilo mogoče obravnavati le kot pomote pri delu, ampak je šlo za malomarnost pri delu.

Revizija ima sicer prav, da za opredelitev tožnikovega ravnanja po 62. (in tudi po 18.) točki 90. člena Pravilnika ne zadošča že samo možnost nastanka škode. Obe hujši kršitvi sta storjeni le, če je bila škoda povzročena. Zato je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje (na strani 4) glede tega napačna. Toda bistveno je, da je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje - in te je sprejelo tudi sodišče druge stopnje - toženi stranki zaradi ravnanja tožnika nastala tako neposredna materialna škoda (ki že na prvi pogled presega v 62. točki 90. člena Pravilnika določeni znesek), kot posredna škoda v zmanjšanju proizvodnje in prodaje T. . Glede na tako dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, pa je materialnopravno pravilna odločitev, da je ravnanje tožnika opredeliti tudi kot hujši kršitvi po 18. in 62. točki 90. člena Pravilnika.

V povezavi z zgoraj navedeno napako je nejasna tudi nadaljna obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje o disciplinskem ukrepu.

Tožniku namreč ni bil izrečen samostojen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V tem primeru bi v skladu z 89. členom ZDR in 92. členom Pravilnika lahko bilo pomembno vprašanje možnosti nastanka škode kot enim od pogojev za izrek najstrožjega ukrepa.

Disciplinska komisija pa je v skladu z 90. členom ZDR in tretjim odstavkom 93. člena Pravilnika, preklicala pogojno odloženo izvršitev disciplinskega ukrepa, ker je tožnik očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti storil v poskusni dobi. V tem primeru pa zadošča ugotovitev, da je delavec storil (katerokoli) hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Ker glede na navedeno niso podane zatrjevane bistvene kršitve postopka in je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).