Jedro

Posesti ne moti samo tisti, ki neposredno izvede neko motenje, temveč tudi tisti, ki takšno motenje naroči ali z njim soglaša ali pa je motenje storjeno v njegovo korist, pa se od tega ne ogradi (dejanje odobrava, ga šteje v svojo korist, odklanja restitucijo).

Sodna praksa tudi prekaristu nudi posestno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe po vlogi z dne 24.1.2013 (I. točka izreka), odločilo, da se tožbeni zahtevek delno zavrže, delno pa zavrne, kot to izhaja iz II. in III. točke izreka sklepa. V IV. točki izreka je ugotovilo, da sta toženca motila posest tožnikov v južnem delu hiše, ki se nahaja na naslovu A in ki stoji na parc. št. 1902/5 k.o. X, s tem, da sta v času od 19.6.2012 dalje na skrivaj zamenjala ključavnico na vhodnih vratih na zahodnem delu hiše, iz južnega dela hiše odstranila predmete v lasti drugega, tretjega in četrtega tožnika ter tako tožeči stranki onemogočila uporabo navedenega dela nepremičnine, odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izročiti ključ nove ključavnice in vse odstranjene predmete v lasti tožeče stranke vrniti v južni del objekta, tako da bo tožeči stranki omogočena nemotena uporaba tega dela hiše in toženi stranki prepovedalo, da v bodoče s takimi in podobnimi motilnimi ravnanji moti mirno posest tožnikov v navedeni hiši. Glede stroškov je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje (V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka po prvem odstavku in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sklep sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek tudi v IV. točki zavrne in odloči o povrnitvi stroškov, podredno, da razveljavi izpodbijani sklep v IV. in V. točki izreka in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje ter navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v IV. točki utemeljen. Ugotovitev sodišča, da se je v postopku izkazalo, da sta toženca tista, ki sta zamenjala ključavnico na južnem delu predmetnega objekta, je protispisna, saj ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. V dokaznem postopku se je izkazalo, da je bila ključavnica dejansko zamenjana, vendar je nista zamenjala toženca, pač pa I. P., ki je to tudi povedala v svoji izpovedbi, toženi stranki pa sta zamenjavo ključavnice zanikali. Ni razloga, da sodišče izjave priče I. P. ne bi štelo za resnične in sodišče tudi ni utemeljilo, na osnovi česa šteje za ugotovljeno, da sta ključavnico zamenjala toženca. Zaradi očitnega nasprotja je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka in je izpodbijano odločbo potrebno razveljaviti. Sodišče tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, ugotovitev sodišča, da so tožniki dogovorno uporabljali južno stanovanje za svoje potrebe, zaradi česar je podano motenje posesti, ni pravilna, saj ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Obrazložitev sodišča, da okoliščina, da so tožniki imeli več ključev južnega stanovanja, dokazuje, da je obstajal dogovor med strankami glede uporabe tega dela hiše, ni odraz popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Med pravdnimi strankami je obstajal zgolj dogovor o skupni uporabi severnega stanovanja. Sodišče pravilno povzema, da je bilo južno stanovanje v izključni posesti družine P. Družina P. nikoli ni opustila posesti svojega prvotnega bivališča, kljub temu, da se je D. P. z ženo preselil v objekt na naslovu A, prvotoženi Z. P. pa v najemniško stanovanje. V stanovanje so prihajali in še vedno prihajajo, ga nadzorovali in ga nadzorujejo, v stanovanju se je nahajala in še vedno nahaja njihova stanovanjska oprema. Vstopanje in rabe južnega stanovanja, kot izhaja iz izpovedi zaslišanih strank in prič, ni mogoče okvalificirati drugače, kot zgolj obisk sorodnikov, nikoli pa med strankami ni bil sklenjen dogovor o skupni uporabi južnega stanovanja. Zgolj imetništvo ključa ne more izkazovati obstoja dogovora o skupni dogovorni rabi nepremičnin. Če bi sodišče dosledno povzelo pričanja zaslišanih strank in prič, bi lahko nedvoumno ugotovilo, da nikoli ni bilo dogovarjanja glede skupne dogovorne rabe južnega stanovanja, južno stanovanje je bilo izključno domovanje družine P., kamor so sorodniki, vključno s tožečimi strankami, hodili zgolj na obisk. Sodišče je vse prevelik poudarek namenilo ključu, ki so ga tožeče stranke dejansko posedovale in za katerega niti ena ni znala povedati kdaj, od koga in s kakšnim namenom ga je dobila. Ključ so tožeče stranke koristile zgolj zato, da so z dovoljenjem toženih strank v južnem stanovanju zgolj začasno skladiščile posamezne predmete. Sodišče je zgolj ob dejstvu, da so tožeče stranke imele ključ v posesti, ne da bi raziskalo, kako so ključ dobile v posest, nekritično in nedokazano štelo, da je bila vzpostavljena na južnem stanovanju dogovorna soposest med strankami. Ključ je bil zgolj posojen in sodišče bi bilo dolžno ugotoviti dejansko voljo stranke glede soposesti južnega stanovanja. Sodišče je zanemarilo pojasnila tožene stranke, da je dopustitev tožeči stranki, da v južnem stanovanju začasno shrani svoje predmete, pomenila zgolj začasno dovoljenje, kar pa je obravnavati kot prekarij in ne kot posest. Tožena stranka je tožeči stranki oziroma le nekaterim med njimi zgolj dovolila začasno uporabo dela južnega stanovanja, do preklica, in sta drugotožena stranka in I. P. od tretjetožeče stranke zahtevala vrnitev ključa dne 17.6.2012. Govoriti je mogoče le o prekariju in ne o posesti, prekarist pa kot detentor nima nikakršnega pravnega varstva, saj ni posestnik. Sodišče tudi napačno povzema izpovedbo priče A. M. pri čemer je del njene izpovedbe, da je stanje oziroma uporaba južnega stanovanja, ko se tožnikom osporava posest na južnem stanovanju, pravično, povsem spregledalo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 33. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) daje sodišče varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Dejstvo dogovora glede uporabe (južnega) stanovanja pri ugotavljanju motenja posesti ni pravno relevantno, zato tožena stranka po nepotrebnem obširno izpodbija ugotovitev sodišča, da so tožniki dogovorno uporabljali južno stanovanje za svoje potrebe in v zvezi s tem neutemeljeno uveljavlja nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ko zatrjuje, da je obstajal zgolj dogovor o skupni uporabi severnega stanovanja. Odločilno je namreč, ali je tožeča stranka imela posest na južnem stanovanju (ne pa sam dogovor o uporabi), medtem ko (so)posest družine P. ni bila sporna.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so imeli tožniki več ključev za južno stanovanje in so to stanovanje tudi uporabljali za svoje potrebe, uporaba oziroma posest se je torej izvajala. Tožena stranka je dejstvo, da naj bi imeli tožniki v posesti tudi južno stanovanje zanikala, vendar pa je priznala, da je T. Z. v južnem stanovanju skladiščila pohištvo, da je v južnem stanovanju tudi občasno prenočila in je imela tudi ključ južnega stanovanja. Priznala je tudi, da je R. Z. na vrtu hiše ob južnem stanovanju postavil otroška igrala in večkrat vrt uporabljal za igro in počitek, v spornem stanovanju pa je shranjeval avtomobilske pnevmatike (čeprav potrditvah tožene stranke na podlagi posebnega dovoljenja). Posest na osebnih predmetih tožnikov, ki so bili prestavljeni v prostore v severnem stanovanju pa je tožena stranka tožnikom izrecno priznavala. Glede na ta dejstva in ugotovitve, ko so torej tožniki imeli ključ južnega stanovanja (čeprav je sporno, kako so do njega prišli, vendar za ugotavljanje dejanskega stanja v motenjski pravi nepomembno), in so v sporno stanovanje lahko prosto prihajali, hkrati pa v njem skladiščili določene predmete, je bila z zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih na zahodnem delu hiše, ki so vhod v sporno stanovanje in z odstranitvijo predmetov iz južnega dela objekta posest tožnikov motena. Kljub zelo skopim razlogom sodbe, so odločilna dejstva, torej posest in motenje posesti, ugotovljena.

7. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na prekarij, glede na to, da je prva tožnica solastnica sporne nepremičnine, pri čemer tudi ne drži, da prekarist nima pravnega varstva, saj sodna praksa posestno varstvo priznava tudi prekaristu.

8. Glede na že navedena pravno odločilna dejstva, pritožba neutemeljeno opozarja na napačno povzemanje izpovedi priče A. M., čeprav je dejansko pri povzemanju sodišče očitno pomotoma izpustilo besedico „ne“. Pri tem pritožba opozarja še na to, da je sodišče spregledalo izjavo priče A. M., da je prav, da se tožnikom osporava posest na južnem stanovanju, kar prav tako ni relevantno, saj je pomembno, ali so posest dejansko imeli.

9. Odgovoriti je potrebno še na navedbo tožene stranke, da je protispisna ugotovitev, da sta ključavnico zamenjala toženca, saj je to storila I. P.. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje pri opisovanju motilnega dejanja res navedlo, da se je izkazalo, da sta bila tudi toženca tista, ki sta zamenjala ključavnico na južnem delu predmetnega objekta (poleg premestitve predmetov drugega, tretjega in četrtega tožnika), vendar je navedeno ugotovitev razumeti tako, kot je v postopku zatrjevala tožeča stranka, da so bila motilna ravnanja usklajena med tožencema in I. P., in je obstajalo medsebojno soglasje, da se motenje soposesti izvrši, tako da ni relevantno, kdo je izvršil posamezno motilno dejanje. Posesti ne moti samo tisti, ki neposredno izvede neko motenje, pač pa tudi tisti, ki naroči takšno motenje ali z njim soglaša. Pasivno je torej legitimiran tudi tisti, v korist katerega je kdo drug storil motilno dejanje, če se od dejanja ni ogradil (dejanje odobrava, ga šteje v svojo korist, odklanja restitucijo), zato sta toženca pasivno legitimirana tudi glede tega dela tožbenega zahtevka. Tožena stranka v zvezi s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), ki pa ni podana, saj je ta kršitev podana, če je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in samimi zapisniki, medtem ko sodišče prve stopnje vsebine zapisnikov v tem smislu ni povzemalo, temveč je napravilo dokazni zaključek, kar pa ne predstavlja zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb ZPP.

10. Glede na navedeno, ko je bilo torej izkazano zatrjevano zadnje posestno stanje in tudi nastalo motenje, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke v IV. točki izreka pravilno ugodilo, pravilna je (glede na delni uspeh) tudi stroškovna odločitev (V. točka izreka). Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (IV. in V. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. 155. in 165. členu ZPP.