Jedro

Ker gre pri razlogih za sum za najnižji standard verjetnosti v kazenskem pravu, je informacija organov za notranje zadeve, da S. naprodaj ponuja večjo količino eksploziva skupaj z vžigalno vrvico in detonatorji, zadostovala za odreditev ukrepov po 150. členu ZKP.

Med tajnim policijskim sodelavcem (TPS) in obsojenim je moralo, da je preiskovalni sodnik lahko ugotovil razloge za sum, da je slednji z eno ali več osebami sodeloval pri izvršitvi kaznivih dejanj, priti do stika in pogovora o eksplozivu. Ob tem, ko je do teh kontaktov prišlo, TPS s tem ni nezakonito izvajal ukrepa, za katerega bi morala obstajati odredba preiskovalnega sodnika.

Posredni dokazi, kakršna sta poročilo o ugotovitvah tajnega policijskega sodelavca in poročilo o izvajanju tajnega opazovanja, lahko dejanske ugotovitve le utrjujejo, zaradi njihove manjše procesne vrednosti pa zgolj na njihovi podlagi dejanskega stanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

Obsojeni M., če bi ga kot tajnega sodelavca VOMO res vezala uradna tajnost, bi le-to v primeru, ko mu je zaradi kazenskega postopka grozil odvzem osebne svobode, v skladu z načelom skrajne sile lahko prenehal varovati.

Petindvajset kilogramov mešanice vojaških brizantnih razstreliv tudi po dosedanji sodni praksi nedvomno predstavlja veliko količino eksploziva (2. odstavek 310. člena KZ), saj je Vrhovno sodišče kot takšno opredelilo že bistveno manjšo količino eksploziva.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih K.S. in V.M. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 16.7.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 11.3.1998 sta bila obsojena K.S. in V.M. spoznana za kriva kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z razstrelilnimi snovmi po 2. v zvezi s 1. odstavkom 310. člena KZ. V.M. je bila izrečena kazen eno leto zapora, K.S. pa deset mesecev zapora.

Zagovornika obeh obsojencev sta zoper navedeni sodbi vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, pri čemer se oba sklicujeta na vse razloge po 420. členu ZKP.

Zagovornik obsojenega K.S. navaja, da se pojavlja vprašanje, če so odredbe, ki jih je preiskovalni sodnik izdal dne 24.12.1996, zakonite. Sprašuje se, kateri so razlogi za sum, da je obdolženi S. že sodeloval pri izvršitvi predhodnih kaznivih dejanj. Kljub nasprotni navedbi sodišča druge stopnje v spisu ni dokazov, da je S. ponujal eksploziv naprodaj. Izpostavlja vprašanja izzivanja kriminalne dejavnosti s strani tajnega policijskega sodelavca (naprej: TPS) D. in dejstvo, da le-tega zaradi varovanja uradne tajnosti ni mogoče neposredno zaslišati. Meni, da so se posebni ukrepi po 150. členu ZKP izvajali že pred izdajo odredbe s strani preiskovalnega sodnika. Nadalje problematizira status tajnih policijskih sodelavcev in se sprašuje, kako je mogoče, da se pri izvajanju posebnih ukrepov policija poslužuje oseb, ki niso v delovnem razmerju pri Ministrstvu za notranje zadeve, ne poznajo določb ZKP in nimajo ustreznih moralnih in drugih kvalitet. Meni, da poročila TPS, ki ga je na glavni obravnavi podajal koordinator akcije, ki s samo akcijo ni seznanjen, poročilo pa je le podpisal, ni mogoče šteti za dokaz, na katerem bi lahko temeljila odločba. Enako naj bi veljalo glede poročila o tajnem opazovanju. Nazadnje izpodbija ugotovitev sodišča, da je obsojeni S. predstavljal sostorilca, saj je pri kaznivem dejanju le posredoval. Zagovornik obsojenega V.M. trdi, da se je obsojeni M. v kazenskem postopku zagovarjal z molkom, saj naj bi bil tajni sodelavec varnostno obveščevalne službe Ministrstva za obrambo (VOMO), sodišče pa kljub zagovornikovemu predlogu te okoliščine ni preverilo. S tem naj bi kršilo določbo 7. odstavka 364. člena ZKP in zagrešilo kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, skladno z določbo 227. člena ZKP pa bi obsojencu moralo omogočiti obrambo in ga opozoriti na pravice iz 5. člena ZKP. Za primerjavo opozarja na drugo sodbo Višjega sodišča v Kopru, v kateri naj bi to v podobnem primeru sprejelo nasprotno razlago. Kot protiustaven označi zaključek sodišča druge stopnje, ko meni, da je sodišče prve stopnje pravilno oprlo sodbo na strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave pri Ministrstvu za notranje zadeve. Navaja, da je Ustavno sodišče RS v svoji odločbi izključilo uporabo tega centra kot dokaza. Določba 7. odstavka 364. člena ZKP naj bi bila kršena tudi s tem, da sodišče v sodbi ni obrazložilo, zakaj je obsojenemu M. odvzelo premoženjsko korist v znesku 4.300 DEM. Vložnik zatrjuje, da so bili posebni ukrepi po 150. členu ZKP izvajani, preden bi po zakonu lahko bili. Dopis vodje akcije naj bi sodišče ocenilo kot dokaz. Izjava obsojenega S. pred preiskovalnim sodnikom naj bi bila izsiljena. S tem ko je sodišče glede na opis dejanj v obtožnici iz izreka sodbe izpustilo opis dejanj na prvi stopnji oproščenega A.K., naj bi bila obtožba prekoračena. Iz opisa kaznivih dejanj naj bi ne bilo razvidno, da je imel obsojeni M. vlogo sostorilca. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti vložnik meni, da količina 25 kg eksploziva ne predstavlja velike količine in bi moralo biti obsojenčevo dejanje kvalificirano po temeljni in ne kvalificirani obliki tega kaznivega dejanja.

Vrhovna državna tožilka je skladno z 2. odstavkom 423. člena podala odgovor na zahtevo, v katerem Vrhovnemu sodišču predlaga, da obe zahtevi kot neutemeljeni zavrne. Navaja, da spisovna dokumentacija navedb zagovornikov o nezakonitem izvajanju posebnih ukrepov ne potrjuje, obsojeni S. pa je bil v zabeleženih pogovorih tako aktiven, da sta sodišči tezo o nedovoljeni izzvanosti utemeljeno zavrnili. Nadalje navaja, da tudi zapisniki tajnih sodelavcev predstavljajo dokaz, ki ga je sodišče dolžno oceniti, svojstvo tajnih sodelavcev pa ni vprašanje, pomembno za pravilno presojo obravnavane zadeve. Meni, da iz opisa dejanj v izreku sodbe določno izhaja, da gre za dogovor in delitev vlog, kar je tipičen element sostorilstva. Zahtevo zagovornika obsojenega M. glede kršitev določb ZKP označi kot neutemeljeno.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

O zahtevi zagovornika obsojenega K.S.: Vrhovno sodišče ne more pritrditi vložniku, ko trdi, da ob odreditvi ukrepov po 150. členu ZKP niso obstajali razlogi za sum, da je obsojeni K.S. sodeloval pri izvršitvi enega od kaznivih dejanj, navedenih v tem členu. Glede na to, da gre za najnižji standard verjetnosti v kazenskem pravu, je informacija organov za notranje zadeve, da S. naprodaj ponuja večjo količino eksploziva skupaj z vžigalno vrvico in detonatorji, zadostovala za odreditev ukrepov po 150. členu ZKP (Uradni list 63/94). Da je takšna informacija tudi dejansko obstajala, izhaja tudi iz S.-jevega zagovora, saj je povedal, da je bilo v decembru govora o eksplozivu, o dobavi katerega se je dogovarjal z M. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikovi domnevi, da naj bi bila pri obsojenemu S. kriminalna dejavnost izzvana. Glede te okoliščine bi morala obramba podati razloge, s katerimi bi utemeljila svojo trditev in vnesti vsaj upošteven dvom v dejstva, ki sta jih glede tega vprašanja ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Med TPS in obsojenim S. je moralo, da je preiskovalni sodnik lahko ugotovil razloge za sum, da je slednji z eno ali več osebami sodeloval pri izvršitvi kaznivih dejanj, priti do stika in pogovora o eksplozivu. Ob tem, ko je do teh kontaktov prišlo, TPS s tem ni nezakonito izvajal ukrepa, za katerega bi morala obstajati odredba preiskovalnega sodnika. Tudi iz zagovora obsojenega S. ne izhaja, da bi v tem času prišlo že do konkretnih dogovorov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tolmačiti, da so bili že pred izdajo odredbe izvajani posebni ukrepi po 150. členu ZKP.

Tajno policijsko sodelovanje je ukrep, ki ga je v času izvajanja teh ukrepov v obravnavani zadevi na obrazložen predlog državnega tožilca, če so bili za to podani pogoji, s pisno odredbo odredil preiskovalni sodnik (1. odstavek 152. člena ZKP). Sam ukrep in pogoji za njegovo uporabo so bili določeni v ZKP, zato dejstvo, da Zakon o notranjih zadevah pojma tajnih policijskih sodelavcev ni poznal, ni pomembno. Iz samega pojma izhaja, da gre pri tajnih policijskih sodelavcih za osebe, ki v organih za notranje zadeve niso zaposlene. Zakonitost po teh osebah izvajanih posebnih ukrepov presoja sodišče v vsakem primeru posebej.

Poročilo o ugotovitvah TPS in poročilo o izvajanju tajnega opazovanja predstavljata posredna dokaza, na katerih sodba v nasprotju z vložnikovimi navedbami ne sloni. Sodba lahko namreč temelji le na neposrednih dokazih, kakršni so v tem primeru (med drugim) zaseženi eksploziv in bankovci, zaslišanje V.K. in prisluhi. Posredni dokazi, kakršna sta zgoraj navedena, lahko dejanske ugotovitve le utrjujejo, zaradi njihove manjše procesne vrednosti pa zgolj na njihovi podlagi dejanskega stanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Sodišče se v obrazložitvi sodbe na ti poročili sklicuje le v povezavi z zagovorom obsojenega S. oziroma v zvezi s telefonskimi prisluhi.

O zahtevi zagovornika obsojenega V.M.: Glede vložnikove trditve, da naj bi bil obsojeni V.M. tajni sodelavec VOMO, Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec v rednem kazenskem postopku te trditve ni izkazal, zato s to navedbo uveljavlja okoliščino, ki ni del ugotovljenega dejanskega stanja. Skladno z 2. odstavkom 420. člena zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče pripominja še, da bi obsojeni M., če bi ga kot tajnega sodelavca VOMO res vezala uradna tajnost, le-to v primeru, ko mu je zaradi kazenskega postopka grozil odvzem osebne svobode, v skladu z načelom skrajne sile lahko prenehal varovati. Ne drži vložnikova navedba, da se sodba ne bi mogla opreti na dokaz, ki ga je pridobil Center za kriminalistično tehnične preiskave. Ta organ ne more biti postavljen za izvedenca v postopku, lahko pa njegove ugotovitve služijo kot dokaz. Obramba sme te ugotovitve, enako kot vsak drug dokaz, izpodbijati. V nasprotju z navedbo v zahtevi sodišče obsojenemu M. ni odvzelo 4.300 DEM, temveč premoženjsko korist v skupnem znesku 3.800 DEM. Gre za znesek kupnine za pet kilogramov eksploziva, ki ga je prejel obsojenec, od katerega je odštetih 500 DEM, ki jih je izročil obsojenemu S. Skladno s 1. odstavkom 95. člena KZ namreč nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Sodišče je obsojencu premoženjsko korist, ki mu ni bila zasežena, zato skladno z določbo 1. odstavka 96. člena KZ zaseglo. Dopisa M.P., ki ga vložnik označi kot nedovoljen dokaz, sodišče ni sprejelo za dokaz. Glede na to, da je bil obsojeni S. pred preiskovalnim sodnikom zaslišan ob prisotnosti svoje zagovornice ter ob tem, da na izvedbo zaslišanja niti on, niti njegova zagovornica, nista podala nikakršnih pripomb, o izsiljenju njegove izjave ne more biti govora.

Opis obsojenčevih kaznivih dejanj v sodbi je bil glede na opis v obtožnici spremenjen zato, ker je bil obtoženi A.K. pred sodiščem prve stopnje oproščen obtožbe in se opis nanj ni mogel nanašati. S tem obtožnica ni bila spremenjena v obsojenčevo škodo, kot to zatrjuje vložnik zahteve.

Petindvajset kilogramov mešanice vojaških brizantnih razstreliv tudi po dosedanji sodni praksi nedvomno predstavlja veliko količino eksploziva, saj je Vrhovno sodišče kot takšno opredelilo že bistveno manjšo količino eksploziva.

Oba vložnika izpodbijata ugotovitev sodišča, da sta obsojenca kaznivo dejanje izvršila v sostorilstvu. Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da sta si obsojenca razdelila vlogi pri kaznivem dejanju, sodišče v obrazložitvi ugotavlja, da je bila njuna vloga enakovredna, zato je pravilen zaključek, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu. Ugotovitev, od koga sta obsojenca pridobila eksploziv, za presojo njune kazenske odgovornosti ni pomembna.

Kršitve, na katere se zagovornika obsojencev sklicujeta v zahtevah, niso podane. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti zato skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.