Jedro

Obtoženec je zavrnil kreditno kartico gospodarske družbe, katere edini ustanovitelj in zastopnik je, zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi. Pridobljena protipravna premoženjska korist pa predstavlja škodo, ki jo oškodovanec lahko uveljavlja v kazenskem postopku zoper storilca kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega E.K. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi E. K. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na

150.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v L. obt. E. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe bančne kartice po čl. 253/II in I KZ ter obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in pod nadaljnjim pogojem, da oškodovancu P. d.d. L. povrne njegov premoženjskopravni zahtevek v višini 1,289.886,89 SIT. Oškodovancu je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 1,289.886,89 SIT z zakonitimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila. Na podlagi 49. člena KZ je obtožencu v določeno zaporno kazen v pogojni obsodbi za primer preklica le-te vštelo čas prebit v priporu od 15.11.2005 do 5.2.2005. Obtožencu je naložilo tudi v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 92. čl. ZKP in povprečnino v višini 60.000,00 SIT.

Proti tej sodbi je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da spremeni izpodbijano sodbo glede odločbe o kazenskih sankcijah in premoženjskopravnem zahtevku. Zagovornik je tudi predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani zagovornika in obtoženca obvesti o seji senata.

Višja državna tožilka iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike S. A. Š. je v pisnem predlogu, podanem po II. odst. 377. čl. ZKP predlagala zavrnitev pritožbe obtoženčevega zagovornika. Z njenim predlogom sta bila seznanjena, obtoženec dne 27.2.2006 in zagovornik dne 15.2.2006 na predlog nista odgovorila.

Obtoženec in njegov zagovornik sta bila o seji senata obveščena, vendar na sejo nista pristopila, zato so bili izpolnjeni pogoji za opravo seje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil obt. E. K. edini ustanovitelj in zastopnik gospodarske družbe B.c.Z. d.o.o. in da je v imenu pravne osebe sklenil pogodbo s P. za Magno kartico ter da je to kartico zlorabil, saj je kupoval različno blago in plačeval storitve za svoje potrebe in v kritičnem obdobju nakupil za 1,681.463,50 SIT blaga, vendar se je P. poplačal iz predložene menice le v višini

280.823,50 SIT, saj je bilo na žiro računu gospodarske družbe le toliko denarnih sredstev. Sodišče je tudi ugotovilo, da je obtoženec vedel, da ob plačilu ne bo imel kritja. Teh ugotovitev pritožnik ne izpodbija, meni pa, da je glede na sklenjeno pogodbo zavezanec za plačilo gospodarska družba, ne pa obdolženec kot fizična oseba in da je šlo le za obligacijsko pravno razmerje med obema družbama.

Zatrjuje, da obtoženec sploh ne more biti storilec kaznivega dejanja in da sodišče prve stopnje oškodovancu P. ne bi smelo prisoditi premoženjskopravnega zahtevka. Takšno stališče je zmotno, saj obtoženec, ki je bil zakoniti zastopnik družbe, odgovarja za škodo, ki jo je naklepno povzročil s storitvijo kaznivega dejanja. Obtoženec je zlorabil kreditno kartico za pridobitev protipravno premoženjske koristi. Kaznivo dejanje zlorabe bančne kartice pa stori storilec, ki uporabi bančno kartico z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, čeprav ve, da nima kritja in si tako premoženjsko korist tudi pridobi. Pridobljena protipravna premoženjska korist pa predstavlja škodo, ki jo oškodovanec lahko uveljavlja v kazenskem postopku zoper storilca kaznivega dejanja. Pri tem pa je povsem irelevantno zatrjevano dejstvo, da P. d.d. ni predlagal izvršbe proti pravni osebi, upoštevajoč tudi izpis iz sodnega registra, da je bila obtoženčeva gospodarska družba iz registra izpisana dne 28.5.2003 na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij. Ker je v določbi 100. člena ZKP predpisano, da se premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja na predlog upravičenca obravnava v kazenskem postopku, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je (na podlagi II. odst. 105. čl. ZKP) ob izreku obsodilne sodbe oškodovancu prisodilo njegov premoženjskopravni zahtevek in tudi v skladu z določbo III. odst. čl. 50 KZ v pogojni obsodbi določilo posebni pogoj, da mora glavnico plačati oškodovancu. Pri tem pa je sodišče v korist obtoženca kršilo kazenski zakon, saj ni določilo roka za izpolnitev te obveznosti.

Navedene kršitve pa ob ugotovitvi, da je vložena le pritožba v korist obtoženca, višje sodišče po uradni dolžnosti glede na določbo I. odst. 383. čl. ZKP ni moglo odpraviti.

Iz navedenega izhaja, da pritožba zagovornika obtoženca ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo, o stroških pritožbenega postopka pa odločilo v skladu z določbo I. odst. 98. čl. ZKP.