Jedro

Na podlagi 2. odst. 145. člena SZ je tožeča stranka kot pooblaščena organizacija upravičena zahtevati povračilo sorazmernega dela stroškov upravljanja stanovanjske hiše, za čas do sklenitve pogodbe iz 11. člena SZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi izdan dne 9.1.1996, pod opr.štev. VII I 96/96, v delu, v katerem je bilo toženki naloženo plačilo glavnice 5.544,00 SIT, zakonite zamudne obresti 500,00 SIT in zakonite zamudne obresti od 5.544,00 SIT od 1.9.1995 dalje do plačila ter stroškov postopka 6.075,00 SIT. Toženki je tudi naložilo, da povrne tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 5.400,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožila toženka. V pritožbi navaja, da je bil znesek, ki ji je naložen v plačilo že plačan, čeprav takratni upravnik ni upravičen do plačila. Večkrat je klicala SPL in povedala za napake v njenem stanovanju ter prosila za pomoč, a odziva ni bilo.

Kot dober gospodar hiše bi ji S... moral pomagati odpraviti napake.

Pogodba, ki je bila podpisana 10.5.1985 med SPL in predsednikom hišnega sveta stavbe, bi morala biti predložena lastnikom stanovanj, da bi lahko dali svoje pripombe. Na to pogodbo pa se S... ne more sklicevati tudi zato, ker se nanaša na družbeno lastnino, ki je bila s Stanovanjskim zakonom odpravljena. Če so sklepali zavarovanje za hišo, bi morali po 31. členu Stanovanjskega zakona pridobiti 100% podpise lastnikov stanovanj, oziroma po dopolnitvi tega člena 51%.

Sprašuje se, ali so pogodbo o upravljanju sploh registrirali pri pristojnem občinskem organu. Iz položnic, ki jih dobiva, ni razvidno, po kakšnem ključu je bil njen delež obračunan. Lastniki morda tudi ne bi stanovanj in objektov zavarovali pri Zavarovalnici, temveč pri kateri drugi zavarovalnici. Če je upravnik sklepal zavarovanje samoiniciativno, pa naj še sam krije stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, ker je tožbeni zahtevek denarna terjatev, katere glavni del ne presega zneska 8.000,00 SIT (1. odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodba, z katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutnega značaja (iz 2. odstavka 354. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 467. člena ZPP). Prav napačno ugotovitev dejanskega stanja pa navaja v pretežnem delu svoje pritožbe toženka.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo le glede dovoljenih pritožbenih razlogov. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku in sodbi ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka in tudi materialno pravo je pravilno uporabilo.

Dejanske ugotovitve sodbe, ki jih ni mogoče več izpodbijati v pritožbenem postopku, so: da je tožeča stranka na podlagi pogodbe o izvajanju strokovnih opravil in obratovanja stanovanjske hiše v družbeni lastnini z dne 10.5.1986 oziroma pravilno 1985 opravljala storitve upravljanja in plačevala zavarovanje za objekt, v katerem je stanovanje toženke v obdobju od 21.2.1995 do 25.7.1995, da je tožeča stranka z obračunom dokazala višino terjatve in da tožena stranka ni z nobenim dokazom dokazala, da bi terjatev že plačala. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je pravilen materialnopravni zaključek, da je tožeča stranka po določilu 2. odstavka 145. člena Stanovanjskega zakona upravičena zahtevati od tožene stranke povračilo stroškov za upravljanje in zavarovanje večstanovanjske hiše, v kateri je stanovanje toženke. Do sklenitve pogodbe iz 22. člena Stanovanjskega zakona oziroma izdaje sklepa sodišča, ki nadomešča tako pogodbo,namreč lahko opravlja naloge iz Stanovanjskega zakona skupnost stanovalcev hiše sama, oziroma pooblaščena organizacija. Na podlagi pogodbe iz leta 1985 je bila tožeča stranka pooblaščena organizacija, ki je bila na podlagi prej navedenega določila upravičena opravljati posle upravljanja in plačevati zavarovanje hiše v spornem obdobju.

Po ugotovitvi, da ni podan noben od pritožbenih razlogov, iz katerih se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje dana v tem postopku, je moralo sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (368. člen ZPP).

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur.l. RS štev. 26/99) so bile v tej sodbi uporabljene določbe ZPP Ur.l. SFRJ štev. 4/77 - 27/90 in RS 55/92.