Jedro

Tožnik je v lastnem imenu obvestil vse živinorejce na območju Slovenije, da naj od določenega dne dalje ušesne znamke naročajo pri zavodu, katerega družbenika sta njegova žena in sin, ker tožena stranka te dejavnosti naj ne bi več opravljala, čeprav ta tega namena nikoli ni imela. Poleg tega je za svojo osebno uporabo in uporabo tretjega zlorabil podatke, s katerimi se je seznanil, ko je opravljal dela delovnega mesta vodje oddelka pri toženi stranki in je vse pri toženi stranki pridobljene informacije, znanja, kontakte z dobavitelji, izkušnje, izobraževanja, usposabljanja, baze podatkov, namenjene nemotenemu izvajanju dejavnosti uporabil tudi pri ustanavljanju zavoda. Tožnikovo ravnanje predstavlja hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma, ki ima hkrati znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1. S tem, ko tožnik določenega dne ni izvršil direktorjeve zahteve za naročilo ušesnih znamk, je kršil obveznost vestnega opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, obveznost spoštovanja navodil delodajalca in prepoved škodljivega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: - razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2015, ki mu jo je odpovedal direktor tožene stranke in po kateri mu je delovno razmerje prenehalo 22. 4. 2015, - ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 22. 4. 2015 in še traja do izteka odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, in sicer do vključno 4. 6. 2015, za ta čas pa mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in za čas od 22. 4. 2015 do 4. 6. 2015 priznati in izplačati pripadajoče nadomestilo bruto plače ter obračunati in plačati prispevke in davke, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnim obrestmi od zapadlosti vsake mesečne plače 18. v mesecu za pretekli mesec nakazati tožniku v roku 8 dni, pod izvršbo, ter mu plačati 5/12 regresa, obračunanega od minimalne plače v Republiki Sloveniji v letu 2015, v roku 8 dni pod izvršbo.

- da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče v zvezi z očitkom, da tožnik ni izvršil direktorjeve zahteve z dne 1. 4. 2015, nekritično povzelo zatrjevanja tožene stranke. Spregledalo je ključno dejstvo, da je bil tožnik 1. 4. 2015 v bolniškem staležu. Tožena stranka je nedvomno prejela bolniški list, na svoje zdravstveno stanje pa je tožnik opozoril zakonitega zastopnika tožene stranke. Direktor tožene stranke je delo z ušesnimi znamkami namenoma naložil tožniku, vedoč, da ga ne bo mogel opraviti. Tožnik je odšel k zdravniku in odrejen mu je bil bolniški stalež. Sodišče bi navedene okoliščine moralo upoštevati in tega ne šteti kot odklonitev delovnih nalog. Sodišče prve stopnje ni presojalo dejstva, da je tožnik najprej dal prošnjo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Delodajalec je tožnika, ki je bil na bolniškem staležu, povabil na razgovor o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, tam pa mu je vročil predlog za začetek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar predstavlja mobing. Tožnik se je pri toženi stranki oglasil 7. 4. 2015 in toženo stranko obvestil, da se zagovora ne bo udeležil zaradi bolezni. Ker tožniku zagovor ni bi omogočen, je bil kršen postopek odpovedi. Sodišče je sicer napačno tolmačilo določbe 240. člena KZ-1 in ni upoštevalo vseh znakov tega kaznivega dejanja. Ni presojalo, kje se je tožnik seznanil s kontaktnimi podatki živinorejcev. Če se je tožnik s podatki seznanil iz baz, ki so bile ustvarjene pri tretjemu in ne pri toženi stranki, je očitek, da je zlorabil podatke, nesmiseln. Tožnik je izpovedal, da se je seznanil s podatki pri opravljanju funkcije, ki nima nobene povezave z njegovo pogodbo o zaposlitvi, ker je sodeloval pri delu s tretjimi, ki z zbirkami podatkov razpolagajo. Tožena stranka tudi ni navedla, katere zbirke podatkov je tožnik zlorabil, sicer pa niti nima zbirke rejcev, ki so bili kupci A. znamk. Predložila je le okrožnico, naslovljeno na nedoločeno število živinorejcev, pri čemer ni dokazala, da je bila ta okrožnica poslana izključno živinorejcem, ki so se nahajali v bazi podatkov tožene stranke. Sodišče teh dejstev ni upoštevalo pri svoji odločitvi. Informacije o rejcih je sicer možno hitro dobiti iz javno dostopnih zbirk podatkov. Sodišče bi moralo ugotavljati tudi odnos med toženo stranko in družbo B., med katerima sicer ni obstajala nikakršna pogodba, zato dobavitelj ni imel do tožene stranke nobene obveznosti. Dejstvo, da se je B. odločil podeliti zastopstvo zavodu C., je suverena odločitev dobavitelja, zato so neutemeljeni očitki, da je toženec v zvezi z dobavami ušesnih znamk družbe B. deloval tako, da si je želel pridobiti premoženjsko korist in narediti škodo toženi stranki. Tožena stranka je po 1. 4. 2015 ušesne znamke naročala pri zavodu C. po enaki ceni kot dotlej. Tožena stranka zato ni izkazala škode, ki jo zatrjuje, prav tako pa tudi ne protipravne premoženjske koristi, ki naj bi si jo pridobil tožnik. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik svoj položaj zlorabil. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je tožnik naročilo ušesnih znamk odklonil zato, ker jih je nameraval „vzeti s seboj“. Pritožbene navedbe o tem, da je bil tožnik tega dne v bolniškem staležu, so nedovoljene novote. Tožnik je sicer obveznosti iz delovnega razmerja kršil tudi s tem, ko pred odpovedjo ni zagotovil ustreznih zalog ušesnih znamk, čeprav je bil k temu pozvan s strani sodelavcev. Tožnik ni dokazal svojih navedb o tem, da je tožena stranka nad njim izvajala mobing. Tožnik je bil v okviru svoje zaposlitve kot vodja oddelka D. zadolžen za prodajo in naročanje ušesnih znamk A.. Kontaktne podatke, ki jih je pri tem dobil, je zlorabil z obvestilom rejcem z dne 31. 3. 2015. Tožnik je sicer svojo funkcijo člana sveta za živinorejo opravljal v povezavi z zaposlitvijo pri toženi stranki. Družba B. je imela zaradi ravnanj tožnika izkrivljeno predstavo o dejanskem načinu poslovanja tožene stranke, kar je vodilo k odločitvi, da je v prihodnje sodelovala s tožnikom namesto s toženo stranko. Tržni delež tožene stranke iz naslova ušesnih znamk se je nedvomno zmanjšal in je toženi stranki nastala škoda zaradi tožnikovega ravnanja. Tožena stranka priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in zadostno obrazložilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, zakaj sodišče šteje, da je tožnik zlorabil podatke, s katerimi se je seznanil pri toženi stranki, podrobno pa je obrazložilo tudi, zakaj šteje za dokazane vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava. Pritožba pa neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati, da je tožnik najprej podal predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, saj to ni bistveno za odločitev v tem sporu, v katerem tožnik izpodbija izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna.

8. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), po katerih lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, oziroma če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je: - v lastnem imenu obvestil vse živinorejce na območju Slovenije, da naj od 1. 4. 2014 dalje ušesne znamke naročajo pri zavodu C., E., katerega družbenika sta njegova žena in sin, ker tožena stranka te dejavnosti naj ne bi več opravljala, čeprav ta tega namena nikoli ni imela, za svojo osebno uporabo in uporabo tretjega (zavoda C., E.) zlorabil podatke, s katerimi se je seznanil, ko je opravljal dela delovnega mesta Vodja oddelka D. pri toženi stranki, zlasti kontaktne podatke živinorejcev, vse za časa zaposlitve pri toženi stranki pridobljene informacije, znanja, kontakte z dobavitelji, izkušnje, izobraževanja, usposabljanja, baze podatkov, namenjene nemotenemu izvajanju dejavnosti, pa je očitno uporabil tudi pri ustanavljanju zavoda C., E., s čimer je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ima kršitev vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu Kazenskega zakonika oziroma poskusa goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1, - ter, da je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, določene v 33., 34., 37. in 38. členu ZDR-1 ter VIII. členu pogodbe o zaposlitvi, s tem ko je izvedel zgoraj navedena dejanja in s tem, ko ni izvršil direktorjeve zahteve z dne 1. 4. 2015, da opravi svoje delovne naloge in naroči ušesne znamke, saj naj bi zavod razpolagal le z minimalnimi zalogami, pri čemer je izjavil, da tega ne bo storil, ker bo te odpeljal s seboj ter s tem, ko je opuščal druge delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi (te je tožena stranka v izredni odpovedi primeroma navedla).

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker očitana kršitev iz prve alineje predstavlja hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma, ki ima hkrati znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1, očitana kršitev iz druge alineje (da tožnik dne 1. 4. 2015 ni izvršil direktorjeve zahteve za naročilo ušesnih znamk) pa pomeni kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, obveznosti spoštovanja navodil delodajalca in kršitev prepovedi škodljivega ravnanja. Utemeljeno je zaključilo, da je podan tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, torej da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

10. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja kot nebistvene pritožbene navedbe, s katerimi tožnik toženi stranki očita mobing. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, predmet tega spora ni tožnikov odškodninski zahtevek iz naslova mobinga, sicer pa dejstvo, da je tožena stranka tožnika povabila na sestanek v povezavi z njegovim predlogom za sporazumno odpoved, tam pa mu je nato vročila obdolžitev pred izredno odpovedjo in vabilo na razgovor, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne ustreza definiciji trpinčenja na delovnem mestu oziroma t.i. mobinga skladno s 4. odstavkom 7. člena ZDR-1. 11. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožniku v postopku izredne odpovedi ni bila kršena pravica do podaje zagovora. Tožnik je bil v obdolžitvi z dne 7. 4. 2015 obveščen o datumu razgovora (ki je bil predviden za 15. 4. 2015), kar je skladno z 2. odstavkom 85. člena ZDR-1, po katerem mora delodajalec delavcu v postopku izredne odpovedi omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Tožnik je toženo stranko istega dne, torej 7. 4. 2015 obvestil, da se zagovora dne 15. 4. 2015 ne bo mogel udeležiti zaradi bolniškega staleža, pri čemer razlogov zanj ni navedel (te je pojasnil šele v sodnem postopku). Zgolj dejstvo, da je delavec v bolniškem staležu, brez da bi delodajalcu navedel razloge zanj, pa ne pomeni, da bi moral delodajalec zagovor prestavljati. Tožnik je z dopisom z dne 14. 4. 2015 toženi stranki predlagal ravno to, in sicer naj se postopek izredne odpovedi nadaljuje, ko bo sposoben za delo. Tožnik v tem dopisu ni navedel razlogov za bolniški stalež, prav tako pa tudi ne okoliščin, iz katerih bi se dalo sklepati, koliko časa bo še v bolniškem staležu, zato od tožene stranke glede na kratke roke za podajo izredno odpoved tudi ni mogoče pričakovati, da bi z razgovorom odlašala v nedogled. Tožnik pa bi svoj zagovor lahko podal tudi pisno, na kar je bil opozorjen v obdolžitvi z dne 7. 4. 2015, a tega ni storil, kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe, da je bil kršen postopek podaje izredne odpovedi zaradi neomogočenega zagovora, so zato neutemeljene.

12. Tožena stranka se je z dobavo in prodajo ušesnih znamk francoskega proizvajalca F. s.a.s. ukvarjala od leta 1992, pri čemer je bil za ta projekt vseskozi zadolžen tožnik. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil pri toženi stranki izključno tožnik zadolžen za stike z B. in le on je naročal ušesne znamke pri tem podjetju. Glede na vse navedeno je tožnik s strani tožene stranke v zvezi s tem projektom nedvomno užival popolno zaupanje. Sodišče je na podlagi obširnega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da se tožena stranka s to dejavnostjo ni imela namena prenehati ukvarjati, saj je bila, kot izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, prodaja ušesnih znamk pomemben dejavnik v okviru tržnih dejavnosti tožene stranke. Tožnik je v tej dejavnosti očitno prepoznal poslovno priložnost in izrabil zaupanje tožene stranke (kar izhaja predvsem iz dejstva, da je s 30. 3. 2015 prosil za sporazumno odpoved delovnega razmerja že z naslednjim dnem 31. 3. 2015 in iz izpovedb sodelavcev G.G., H.H. in I.I., da jih je tožnik seznanil, da bo dejavnost prodaje ušesnih znamk A. po podani sporazumni odpovedi, odpeljal drugam). Z uporabo kontaktov živinorejcev (kupcev ušesnih znamk) in drugih informacij, potrebnih za njeno izvajanje, s katerimi se je seznanil v okviru svoje 30 let trajajoče zaposlitve pri toženi stranki, je to dejavnost preusmeril na zavod C., katerega ustanovitelja sta sicer bila njegova žena in sin. S pritožbenimi navedbami o tem, da dobavitelj ušesnih znamk do tožene stranke ni imel nobene obveznosti in je bila njegova suverena odločitev, komu bo podelil zastopstvo, pa tožnik le neuspešno preusmerja pozornost iz svojega nezakonitega ravnanja.

13. Pri obveščanju živinorejcev o tem, kje naj od 1. 4. 2014 naročajo ušesne znamke, se je tožnik skliceval ravno na zaposlitev pri toženi stranki in sodelovanje z živinorejci v okviru le-te, ter navedel tudi službeni GSM, dopis z dne 31. 3. 2015 pa je bilo razumeti, kot da se tožena stranka s to dejavnostjo ne bo več ukvarjala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik pri svojem ravnanju uporabil kontaktne podatke živinorejcev (kupcev ušesnih znamk pri toženi stranki), s katerimi se je seznanil v okviru svoje zaposlitve pri toženi stranki. V sodnem postopku je tožnik sicer navajal, da se je s temi kontakti seznanil v okviru svoje funkcije člana sveta D., v zvezi s katero je tožena stranka dokazala, da jo je opravljal kot predstavnik območnih ... zavodov, kar pomeni, da je bila tudi ta funkcija v povezavi z zaposlitvijo tožnika pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z navedbo sodišča prve stopnje, da ni dvoma, da se je tožnik tudi direktno na svojem delovnem mestu seznanil s kontaktnimi podatki rejcev. Tožnik je namreč kot vodja oddelka D. skrbel za projekt ušesnih znamk A., imel je pooblastilo in navodilo, da za račun tožene stranke skrbi za poslovanje s tem dobaviteljem ušesnih znamk, hkrati pa je bil izključno on zadolžen za naročanje znamk pri tem dobavitelju. Glede na navedeno so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Pritožbeno sodišče na tem mestu še poudarja, da sodišče v pravdnem postopku (torej tudi v delovnopravnem sporu) praviloma odloča s stopnjo prepričanja, ko v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek, v določenih okoliščinah pa lahko ugotavlja tudi s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične(1) , v določenih okoliščinah pa se lahko ugotavlja tudi s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične(2). To pomeni, da morajo biti razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njegovemu obstoju. V izpodbijani sodbi pa je glede na vse navedeno stopnja prepričanja nedvomno podana, in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik z navedenim ravnanjem izpolni vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1, katerega stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi.

14. Pritožbene navedbe, da naj tožena stranka ne bi dokazala nastanka škode oziroma protipravne premoženjske koristi, ki naj bi si jo pridobil tožnik, za odločitev v tej zadevi niso relevantne. Tožnikovo ravnanje namreč že samo po sebi predstavlja take kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so utemeljen razlog za izredno odpoved, saj je tožnik kršil obveznost vestnega opravljanja dela na svojem delovnem mestu ter prepoved škodljivega ravnanja, kot ju predvideva ZDR-1 v 33. in 37. členu ter VIII. člen pogodbe o zaposlitvi. Kot že navedeno pa so hkrati izpolnjeni tudi znaki zgoraj navedenega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnost, pri čemer nastanek škode ni zakonski znak tega kaznivega dejanja.

15. Tudi v zvezi z drugo očitano kršitvijo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik 30. 3. 2015 podal predlog za sporazumno odpoved, že pred tem pa ni izvajal naročil ušesnih znamk, čeprav je bil na to pozvan s strani sodelavcev. Tožena stranka je 1. 4. 2015 ugotovila, da je bil kot novi dobavitelj ušesnih znamk A. izbran zavod C., zato je tega dne zakoniti zastopnik s tožnikom izvedel sestanek in od njega zahteval, da zaradi minimalnih zalog naroči ušesne znamke, kar pa je po izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in J.J., ki je sestanku prisostvovala, tožnik zavrnil. Tožnik je s tem dnem odšel na bolniški stalež, naslednji dan pa je podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tega dne (2. 4. 2015) se je tožena stranka tudi seznanila s spornim dopisom živinorejcem o tem, kje naj po novem naročajo ušesne znamke. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik navodilo zakonitega zastopnika tožene stranke zavrnil namenoma, saj je bil to le eno izmed (pripravljalnih) ravnanj, s katerimi je tožnik dejavnost prodaje ušesnih znamk preusmeril na zavod C.. Tožnik je celo sam izpovedal, da je vse navedeno delal zato, da bi zagotovil preživetje svojim otrokom. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik z zavrnitvijo zahteve zakonitega zastopnika tožene stranke dne 1. 4. 2015 kršil obveznost vestnega opravljanja dela na svojem delovnem mestu, obveznost spoštovanja delodajalčevih navodil ter prepoved škodljivega ravnanja, kot jih predvideva ZDR-1 v 33., 34. in 37. členu ter VIII. člen pogodbe o zaposlitvi.

16. Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podan tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Tožnik se je zavedal, da s svojim ravnanjem krši svoje delovne obveznosti, pri čemer je šlo za načrtovano in premišljeno ravnanje. Tožena stranka je upravičeno izgubila zaupanje v tožnika, zato nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče se zato tudi v tem delu v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik stroškov postopka s pritožbo ni priglasil. (1) Npr. sodba VIII Ips 19/2012 z dne 10. 6. 2013. (2) Npr. sodba VIII Ips 19/2012 z dne 10. 6. 2013.