Jedro

Ali je bila toženi stranki napaka pri izdaji certifikatov znana ali ne, bi bilo pravno pomembno šele ob pravočasno vloženi tožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik krije sam stroške pritožbe.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 4.885,60 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo glavnice 727.396,89 EUR s pripadki od zapadlosti posamezne glavnice dalje; plačilo stroškov tožeče stranke in (II.) tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v znesku 7.573,15 EUR s pripadki.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi zlasti navaja, da je odločitev utemeljena na posameznem izbranem dokazu, ugotovitve sodišča so v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, sodišče ni izvedlo vseh potrebnih dokazov in posledično ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede ključnega vprašanja: ali je bila toženi stranki napaka na certifikatih znana ali ne. Napaka je bila toženi stranki znana oziroma ni mogla ostati neznana.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Glede procesnih kršitev je navedla, da je sodišče izvedlo vse listinske dokaze, odločitev, zakaj posameznih ni izvedlo, je obrazložilo. Zaslišanje dr. A. je bilo predlagano zaradi dokazovanja vedenja o napaki, kar glede na odločitev sodišča ni pravno pomembno. Odločitev sodišča temelji na zamudi roka za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je 636. člen OZ pravilno uporabilo. Najkasneje v letu 2010 so se končala pogajanja med strankama spora, zato so pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano napako nepomembne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje (ki tudi pritožbeno niso sporne): - po ustno sklenjeni pogodbi v letu 2007 se je tožena stranka zavezala pritožniku izdati certifikat o ustreznosti izdelanih tlačnih kotlov po Direktivi 97/23/ES z dne 29. 5. 1997 in zahtevanimi standardi; - sodišče je pri razreševanju spornega vprašanja uporabilo slovensko pravo (glej točko 8 obrazložitve), glede pravne podlage pa ugotovilo, da je konkretno pogodbo glede kontrole blaga treba pravno presojati kot mandatno pogodbo (glej točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe); - pritožnik je toženo stranko že v letu 2009 obvestil o nepravilni izdaji certifikatov, ker je bil s strani pogodbenega partnerja (družba I. kot posrednik do končnega kupca B.) obveščen o ugotovitvah dr. A. (zaposlenega v T.); - dogovarjanja med strankami, ki so bila po navedbah tožeče stranke opravljena v letih 2009 in 2010, so se končala brezuspešno (glej točko 22). Tožena stranka vse od leta 2009 (v omenjenih pogajanjih) ni dajala nobenega vtisa, da bo odpravila škodo zaradi zatrjevanih napak niti k temu ni pristopila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo različne možne datume notifikacije obstoja napak pri izvedbi pogodbe o kontroli blaga (predvsem dopisa z dne 25. 5. 2009 in 27. 6. 2009), kot skrajni datum notifikacije je ugotovilo 18. 2. 2011. Tega dne je tožeča stranka o napaki obvestila toženo stranko z opominom pred tožbo in opredelila nastalo materialno škodo; - do vložitve tožbe, 14. 6. 2012, na to temo ni bilo dogovarjanj med strankama spora.

7. Sodišče prve stopnje je zatrjevano škodo opredelilo kot škodo zaradi zaupanja po določbi drugega odstavka 468. člena Obligacijskega zakonika – OZ (glej razloge v točkah 13 do 18, zlasti v točki 17). Tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je tožeča stranka zamudila z vložitvijo tožbe za povračilo škode kot posledice kršitve pogodbe. Odločitev je oprlo na prvi odstavek 480. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 100. člena in drugim odstavkom 468. člena OZ.

8. Pritožnik (tožeča stranka) najprej uveljavlja kršitve pravil postopka v zvezi z izvedbo dokaznega postopka. Navaja, da je sodišče odločitev utemeljilo na posameznem izbranem dokazu (zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke), ugotovitve sodišča so v nasprotju z listinskimi dokazi, prav tako sodišče ni dalo možnosti tožeči stranki, da bi se ob zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke in drugih ključnih prič (dr. A., B. B., C. C. in D. D.) ugotovilo relevantno dejansko stanje glede bistvenega vprašanja: ali je bila toženi stranki napaka na kontroli blaga znana ali ne. Posledično zatrjuje, da je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, sodišče pa tudi ni ugotovilo materialne resnice in se v tej smeri ni potrudilo.

9. Glede pritožbenega argumenta, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo pritožnikovega zakonitega zastopnika, višje sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi detajlno pojasnilo, zakaj predlaganega dokaza ni izvedlo (glej točko 5). Izvedlo ga ni, ker se pritožnikov zakoniti zastopnik naroka kljub pravilnemu vabljenju ni udeležil, pritožnik pa tudi ni zatrjeval utemeljenih razlogov, da bi sodišče narok v zvezi s tem preložilo (ni zatrjeval, da je bila službena odsotnost nenaden, objektivno nepredvidljiv dogodek). Pri tem je upoštevalo tudi čas, ki je potekel od prejetja vabila na narok do rezervacije letalske karte ter do obvestila sodišču o zadržanosti. Glede na to, da pritožba v tem delu nima konkretnih pritožbenih navedb, sodišče prve stopnje pa je razloge v tem delu prepričljivo in pravilno obrazložilo, pritožba v tem delu ni utemeljena (kršitvi pravil postopka iz drugega odstavka 258. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani).

10. Glede pritožbene navedbe, da so ugotovitve sodišča v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, višje sodišče odgovarja, da pritožnik konkretno ne navede, v čem je podana ta absolutno bistvena kršitev določb postopka, na katero sodišče po uradni dolžnosti ne pazi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Kolikor se nanaša tudi ne pritožbeno izpostavljeno védenja tožene stranke o napakah pri izdaji certifikatov, bo višje sodišče v nadaljevanju pojasnilo, zakaj kršitev ni podana (v zvezi s tem so podane pritožbene navedbe v točki 3 in točki 4 pritožbe). Kolikor pritožnik meni, da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni dalo možnosti tožeči stranki, da bi se ob zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke in drugih ključnih prič ugotovilo popolno in resnično dejansko stanje (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), višje sodišče odgovarja, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Sodišče utemeljeno ni izvedlo predlaganega zaslišanja prič, ker so bile vse po vrsti predlagane v zvezi s pravno nepomembnim dejstvom. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Bistvena pritožbena navedba je, da je bila toženi stranki napaka pri izdaji certifikatov znana, zato se ne more sklicevati na dejstvo, da naj bi bila tožba vložena prepozno. Pritožba ni utemeljena, ker to dejstvo za odločitev sodišča ni bilo bistveno. Ali je bila toženi stranki napaka pri izdaji certifikatov znana ali ne, bi bilo pravno pomembno šele ob pravočasno vloženi tožbi. S tem je višje sodišče že vnaprej odgovorilo na pritožbeno opozorilo o dolžnosti sodišča, da ugotovi materialno resnico.

12. Izhajajoč iz tretjega odstavka 100. člena OZ (Odgovornost za stvarne in pravne napake pri dvostranskih pogodbah) in sedaj nesporno kvalifikacijo pravnega razmerja kot mandatnega razmerja, se je sodišče prve stopnje pri odločitvi oprlo na določbo prvega odstavka 480. člena OZ, ki določa, da pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti (smiselno enako glej tudi 636. člen OZ za podjemno pogodbo). To velja tudi za škodo, ki jo pogodbi zvesta stranka utrpi zaradi izpolnitve z napako, če gre za škodo iz drugega odstavka 468. člena OZ.

13. Napaka, ki se nanaša na dejstva, ki so bila toženi stranki znana ali mu niso mogla ostati neznana, je praviloma alternativna predpostavki pravočasnega obvestila o napaki ali predpostavki (jamčevalnega) roka, v katerem se mora napaka pokazati. Na drugi strani pa je napaka, da je tožena stranka pritožnika (naročnika) s svojim ravnanjem zavedla, da ta ni pravočasno (sodno) uveljavljal zahtevek na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake, alternativna predpostavki, da mora naročnik svoje zahtevke sodno uveljavljati v enem letu od obvestila o napaki (1). In to je bistveni argument sodišča prve stopnje, ki je zavzet v 20. točki obrazložitve in nadalje razdelan še iz različnih vidikov do 24. točke obrazložitve.

14. V pritožbi zatrjevano védenje tožene stranke o napaki pri kontroli blaga se torej nanaša na situacijo, ki bi bila pomembna pri vprašanju pravočasne notifikacije tožene stranke o napakah. Zato sodišče ni storilo zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko ni izvedlo ostalih dokazov (zaslišalo dr. A., E. E., B. B. in C. C.). Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju (v podkrepitev pravilnosti odločitve) sicer ugotavljalo tudi pravno pomembna dejstva glede časa notifikacije. Tudi na ta del se nanašajo pritožbene navedbe o kršitvah pravil postopka (glede izvedbe dokazov) in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ker pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz razloga zamude z vložitvijo tožbe, se višje sodišče do tega dela obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in pritožbe posebej ne opredeljuje. Vsa pravno pomembna dejstva za pravilno odločitev sodišča prve stopnje je zatrjeval pritožnik že v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo, ko je opozorila, da je tožeča stranka zamudila z vložitvijo tožbe (in predlagala zavrženje).

15. Višje sodišče se je opredelilo do vseh pravno pomembnih pritožbenih navedb. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Pritožnik sam krije stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je toženi stranki priznalo stroške odgovora na pritožbo po pravilno priglašenem stroškovniku (list. št. 238). Odločitev temelji na prvem odstavku 154. in 155. člena ter prvem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, Ljubljana 2004, GV Založba, stran 858. Glede na določbo tretjega odstavka 480. člena OZ to po analogiji velja tudi za ta primer.