Jedro

Sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ni založila za izvedenca medicinske stroke, ki bi moral podati mnenje o poškodbah zavarovanca tožeče stranke. Sporna je bila vzročna zveza med poškodbami in zatrjevanim. Vzrok za škodo je bil drugje (izrinjenje sotekmovalca iz proge), nadaljnji vzrok (kam bi padel zavarovanec tožeče stranke, če ne bi bilo merilnega kombija), pa je ostal nedokazan.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo 8.327,91 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo torej plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Ponavlja elemente, ki so potrebni za nastanek odškodninske obveznosti. Tožena stranka je oporekala poškodbe, ker naj bi zavarovanec v kombi priletel z glavo. Tožeča stranka pa zahteva povračilo za škodo na roki. Tožena ni predlagala izvedenca medicinske stroke. Sodišče pa se sklicuje na potek nezgode, vpisane v vmesni sodbi P 19/2017 in dovoljuje navedbe tožene stranke o poškodbah glave. Vmesna sodba je bila razveljavljena. Ni pomembno razmejevanje intenzitete poškodb v primeru, ko prileti oseba v kombi ali pa na pločnik. Tožeča stranka zahteva povrnitev zaradi izleta iz proge, udarca v kombi in poškodbo roke. Nerelevantna je časovnopotna analiza gibanja zavarovanca ter sil. Na tekmi hitrost ni bila merjena. Motorji so bili pregledani in nihče ni dal pripomb. Dejstvo je, da se je zavarovanec tožeče stranke poškodoval, ko je zletel iz proge. Tam pa je stal kombi preblizu. Izvedenec je ugotovil, da bi bilo treba kombi zaščiti s peno, slamo in gumami. Tožeča stranka je podala pripombe na mnenje izvedenca in opozorila, da je prevelika čelada in manjko kombinezona nepomembno. Do te vloge se sodišče ni opredelilo.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba uvodoma pravilno povzame elemente, ki so potrebni za nastanek odškodninske obveznosti. Od te obveznosti je odvisno, ali je tožeča stranka upravičena do povračila vtoževanih zneskov na podlagi 86. člena Zakona o zdrastvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v zvezi s 131. členom OZ. Tožena stranka se brani, da ni podana odškodninska odgovornost zaradi napak pri organiziranju tekme, na kateri se je 12. 6. 2016 poškodoval zavarovanec tožeče stranke, A. A. Tožena stranka je trdila, da je do padca in poškodbe prišlo, ker ga je iztisnil sotekmovalec ob rob ceste in je to poglavitni razlog, da je prišlo do padca voznika A. A. in ne dejstvo, kam je padel, ko je že iztiril s proge (ali na pločnik ali na kombi). Tožeča stranka pa trdi, da je za poškodbo zavarovanca kriv narobe postavljen ne zadosti zaščiten merilni kombi. Tožeča stranka še trdi, da je za toženo stranko sporen obseg škode oziroma ali je šlo za poškodbe glave ali roke.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela izkazati vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo posledico. Gre za element odškodninske obveznosti, ki ga dokazuje tožeča stranka. Zmotno meni pritožba, da je šlo za spor o vrsti poškodbe (glava ali roka). Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca B. B. ugotovilo, da je poglavitni razlog, da je voznik A. A. padel, izguba ravnotežja zaradi izrinjenja sotekmovalca. Ugotovil je, da bi sigurno padel, da pa je vprašanje, koliko bi se poškodoval, če bi padel na pločnik ali na kombi ali v ograjo ob desni strani pločnika. Odgovornost za nastalo škodo je v sotekmovalcu, ki je A. A. izrinil. Za ravnanje sotekmovalca pa tožena stranka ne odgovarja.

7. Ostane le še vprašanje, ali je šlo lahko za deljeno vzročno zvezo. Sodna praksa je sprejela teorijo o adekvatni vzročnosti oziroma tisti vzročnosti, ki po normalnem teku stvari pripelje do posledice1. Izjemoma je moč govoriti o deljeni vzročnosti, če je drugi vzrok povzročil pretrganje prvega in je posledice mogoče pripisati (delno) drugemu vzroku. Za to pa bi tožeča stranka morala dokazati, da tožnik ne bi utrpel poškodb, če ne bi priletel v kombi, ki je bil potrditvah tožeče stranke postavljen narobe. Za te ugotovitve pa bi morala tožeča stranka predlagati oziroma založiti za izvedenca medicinske stroke, ki bi podal mnenje o načinu oziroma mehanizmu poškodb tako ob trku v kombi kot če do kombija ne bi prišlo, pa bi voznik A. A. padel. Pred tem pa bi moral izvedenec še dopolniti mnenje o tem, kam bi padel A. A., če kombija ne bi bilo. Izvedenec B. B. je sicer jasno povedal, da je do izgube ravnotežja in padca prišlo zaradi izrinjanja sotekmovalca, naprej pa je samo ugotovil, kam vse bi lahko padel, če kombija ne bi bilo. Vprašanje poškodb pa je vprašanje za izvedenca medicinske stroke.

8. Ker tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze oziroma je tožena stranka dokazala, da je do osnovnega vzroka za padec voznika A. A. prišlo zaradi ravnanja sotekmovalca, za katerega tožena stranka ne odgovarja, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

9. Pritožba še trdi, da je imela tožeča stranka pripombe na izvedenca, ki je opozoril, da prevelika čelada in manjkajoči kombinezon ne vpliva na poškodbe. Meni, da se sodišče prve stopnje do te pripomb ni opredelilo. Sodišče je na koncu sodbe zapisalo, da se z drugimi elementi odškodninske obveznosti ni ukvarjalo, ker je ugotovilo, da ni podana vzročna zveza. Ni dvoma, da tožeča stranka vtožuje škodo, katero je imel zavarovanec zaradi poškodbe roke. Vendar dejstvo, da se je v spisu govorilo tudi o poškodbi glave, ne vpliva na odločitev v tej zadevi. Sama vrsta poškodb bi bila pomembna, ko bi sodišče postavilo izvedenca medicinske stroke, ki bi nato podal mnenje. To bi vplivalo tako na ugotovitev vzročne zveze kot na višino tožbenega zahtevka oziroma nastalo škodo.

10. Pritožba še meni, da je sodišče zmotno upoštevalo sklicevanje na vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku P 19/20127. Sodišče je le ugotovilo, da je bila ta sodba razveljavljena in da ne more biti podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku v tej pravdi. V pravdi P 19/2017 je šlo za spor med voznikom A. A. in toženo stranko. V novi pravdi pa lahko tožena stranka uveljavlja vse ugovore in to je tožena stranka tudi storila.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 II Ips 113/2019, II Ips 785/2017.