Jedro

Posebnost denacionalizacijskega postopka je v tem, da je upravičenec do denacionalizacije lahko tudi oseba, ki je pred vložitvijo te zahteve umrla, kot je določeno v tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZDen. O dedovanju pa se v takem primeru odloča v zapuščinskem postopku po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja.

Zahteva F. F. in G. G. je bila skladno z drugim odstavkom 64. člena ZDen vložena tudi v korist B. B., zaradi česar ni bilo potrebno, da bi njegove pravne naslednice vložile zahtevo za denacionalizacijo ali sodelovale v postopku. To pa posledično pomeni, da niso podani zakonski razlogi za ničnost odločbe po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Maribor je z delno odločbo št. 36205-058-1992-438 z dne 28. 10. 2020 odločila, da se upravičencema do denacionalizacije, A. A., roj. ..., in B. B., vsakemu v deležu 1/4 do celote vrnejo nepremičnine, podrobno opredeljene v 1. - 3. točki izreka izpodbijane delne odločbe. Zavezanka Mestna občina Maribor je dolžna izročiti vrnjeno premoženje začasnemu skrbniku za posebni primer po pokojnima upravičencema A. A. in B. B., C. C., v roku 30 dni po pravnomočnosti te delne odločbe (4. točka). Za začasnega skrbnika za posebni primer za denacionalizirano premoženje po pokojnima upravičencema A. A. in B. B. se postavi C. C. (5. točka). V poslovno stanovanjski hiši v ..., ..., ni predmet vračanja v naravi stanovanje št. ..., ki je bilo izvzeto iz nacionalizacije in je danes v lasti Č. Č. in D. D. (6. točka). Pozidano podstrešje v stanovanjski hiši v ..., ..., ni predmet vračanja v naravi (7. točka). O vračilu dveh stanovanj, št. ... in ... v poslovno-stanovanjski stavbi na ... v ... in o vračilu treh stanovanj št. ..., ... in ... v stanovanjski stavbi na ... v ... ter o premičnem premoženju, ki je bilo podržavljeno bivšemu lastniku E. E., bo upravni organ odločil v nadaljevanju postopka (8. točka). Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (9. točka).

2. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da sta F. F. in G. G. dne 19. 5. 1992 pri takratnem Oddelku za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze Občine Maribor vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin - stanovanjske zgradbe z dvoriščnimi objekti na ... v ... in stanovanjske zgradbe z dvoriščnim objektom na ... v ..., ob podržavljenju pripl. vl. štev. ... in ..., k.o. ... Ker je vlagateljica F. F. med postopkom dne 23. 1. 1998 umrla, postopek nadaljujeta njena hči C. C. in G. G., ki ga je v upravnem postopku zastopala C. C. 3. Upravni organ je o zahtevku za denacionalizacijo že odločil s pravnomočnimi delnimi odločbami, predmet te delne odločbe pa je ½ delež nepremičnin, ki so bile podržavljene bivšemu lastniku E. E. V postopku je bilo ugotovljeno, da denacionalizacijski upravičenec E. E. ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva po 9. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), zato sta do denacionalizacije na podlagi 12. člena ZDen oziroma t. i. vstopne pravice upravičena njegova hči A. A. in sin B. B., ki izpolnjujeta pogoje iz prvega odstavka 9. člena ZDen, medtem ko njegova žena in drugi dve hčeri pogojev ne izpolnjujejo.

4. C. C. je tekom postopka navajala, da ni bilo nikoli predlagano, da bi se naj kot upravičenec do denacionalizacije štel B. B., ki je umrl že leta 1979, prav tako pa pravice do denacionalizacije niso uveljavljale njegova žena H. H. niti njegovi takrat še živeči hčeri I. I. in J. J., ki nimata pravnih naslednikov. Prvostopenjski organ je navedeno stališče zavrnil z utemeljitvijo, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, kot določa drugi odstavek 64. člena ZDen. V obravnavanem primeru torej izpodbijana delna odločba ni bila izdana brez zahteve stranke, zato ni nična.

5. Zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo sta tožeči stranki vložili pritožbo, kateri je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor) z odločbo št. št. 4904-2/2013-99 z dne 17. 12. 2020 delno ugodilo in je odpravilo 4. in 5. točko izreka delne odločbe Upravne enote Maribor št. 36205-058-1992-438 z dne 28. 10. 2020 ter jo v tem delu nadomestilo z novo 4. točko izreka, ki se glasi: „Zavezanka Mestna občina Maribor je dolžna v roku 30 dni po pravnomočnosti te delne odločbe izročiti vrnjeno premoženje iz 1., 2. in 3. točke izreka delne odločbe tožečima stranka kot začasnima skrbnikoma za posebni primer, ki upravljata s tem premoženjem do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnih denacionalizacijskih upravičencih A. A. in B. B.,“ in novo 5. točko izreka, ki se glasi: „Za začasnega skrbnika za posebni primer po pokojnih upravičencih A. A. in B. B. se postavita C. C. in G. G.“ Pod 2. točko izreka navedene odločbe je drugostopenjski organ odpravil 9. točko izreka izpodbijane odločbe, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil (3. točka izreka) in odločil, da stroškov pritožbenega postopka ni (4. točka izreka).

6. Tožeči stranki sta vložili tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da je Upravna enota Maribor za denacionalizacijskega upravičenca po E. E. napačno štela tudi njegovega sina B. B. in smatrata, da je edina upravičenka njegova hči A. A. Njena pravna naslednika, otroka G. G. in F. F., roj. ..., sta edina vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno njunemu staremu očetu, E. E. Drži sicer trditev, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahtevek nanaša, vendar pa je upravna enota prezrla dejstvo, da mora ta zahtevek uveljavljati. B. B. ni vložil zahtevka za denacionalizacijo, ker je umrl leta 1979, ko ZDen še ni bil v veljavi, prav tako pa zahtevka po E. E. niso vložile njegove pravne naslednice, vdova H. H. in hčeri I. I. ter J. J. (sedaj že vse pokojne, brez pravnih naslednikov), niti niso tega zahtevka uveljavljale. S tem, da je izdana odločba v korist B. B., pa ne soglašata niti tožeči stranki, zato je po njunem mnenju odločba s procesnega stališča nična, saj je izdana brez zahteve stranke, stranka pa pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.

7. Tožeči stranki nadalje navajata, da bi po njunem mnenju upravni organ moral odločiti o vračilu stanovanj št. ... in ... na ... v ... in vračanju treh stanovanj št. ..., ... in ... na ... v ... z odločbo z dne 28. 10. 2020, saj so izpolnjeni vsi pogoji za vrnitev. Obenem tudi predlagata vrnitev stavbe št. ..., stoječe na ID znaku ..., z zemljiščem. Predlagata, da naj sodišče izpodbijano delno odločbo v celoti odpravi.

8. Tožena stranka je dne 24. 3. 2021 sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

9. Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbo v upravnem sporu poslalo v odgovor stranki z interesom, SDH d.d., ki ni podala odgovora na tožbo.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet odločanja v predmetni zadevi je pravilnost in zakonitost delne odločbe, s katero je upravni organ kot upravičenca do denacionalizacije za ½ delež nepremičnin po pokojnem E. E. skladno z 12. členom ZDen in drugim odstavkom 64. člena ZDen štel njegova otroka, in sicer hčer A. A. ter sina B. B., za katera med strankami ni sporno, da oba izpolnjujeta pogoj jugoslovanskega državljanstva iz 9. člena ZDen. Sporno pa je vprašanje, ali je upravni organ kot upravičenca do denacionalizacije lahko upošteval B. B., ki zahteve za denacionalizacijo ni vložil, saj je umrl leta 1979, prav tako pa pravic do denacionaliziranega premoženja niso uveljavljale njegove sedaj že pokojne pravne naslednice.

12. Drugi odstavek 64. člena ZDen določa, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Po stališču sodne prakse1 navedena določba pomeni, da je pravočasna zahteva vlagatelja zahtevka v korist upravičenca v primeru, če je do denacionalizacije istega dela premoženja, do katerega je upravičen po skupnem pravnem predniku, upravičen tudi vlagatelj zahtevka.

13. Posebnost denacionalizacijskega postopka je v tem, da je upravičenec do denacionalizacije lahko tudi oseba, ki je pred vložitvijo te zahteve umrla, kot je določeno v tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 67. člena ZDen. O dedovanju pa se v takem primeru odloča v zapuščinskem postopku po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja.

14. V obravnavani zadevi sta zahtevo za denacionalizacijo po E. E. pravočasno vložila F. F. in G. G. kot pravna naslednika pokojne A. A. Po presoji sodišča pri tem ni odločilno, da B. B. ni bil naveden v zahtevi za denacionalizacijo kot upravičenec, saj se lahko šele po izvedenem ugotovitvenem postopku odloči o osebah, ki so do denacionalizacije tega premoženja upravičene2. Enako kot A. A. pa je kot dedič prvega reda do denacionalizacije po njunem skupnem pravnem predniku E. E. (ki ni izpolnjeval pogojev za denacionalizacijo) upravičen tudi B. B. Zahteva F. F. in G. G. je bila torej skladno z drugim odstavkom 64. člena ZDen vložena tudi v korist B. B., zaradi česar ni bilo potrebno, da bi njegove pravne naslednice vložile zahtevo za denacionalizacijo ali sodelovale v postopku. To pa posledično pomeni, da niso podani zakonski razlogi za ničnost odločbe po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP3. 15. Kar se tiče tožbenih navedb, da bi moral upravni organ odločiti tudi o vrnitvi stanovanj št. ... in ... na ... v ... in vračanju treh stanovanj št. ..., ... in ... ter stavbe št. ..., stoječe na ID znaku ..., z zemljiščem, sodišče pojasnjuje, da lahko v skladu s prvim odstavkom 215. člena ZUP/86 pristojni organ, kadar se odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev, in kadar se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo, izda odločbo samo o teh točkah. Po mnenju sodišča tako dejstvo, da upravni organ v izpodbijani delni odločbi ni odločal tudi o preostalih nepremičninah, ni razlog za njeno odpravo, odločanje o navedenih nepremičninah pa bo predmet nadaljnjega postopka.

16. Upoštevajoč vse navedeno sodišče zaključuje, da so bile pri izdaji izpodbijane delne odločbe spoštovane relevantne določbe ZDen, prav tako pa je dejanska in materialnopravna podlaga odločitve ustrezno obrazložena. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je zato sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj so se vse stranke, in sicer tožeči stranki (dopis C. C. z dne 25. 4. 2023 in dopis G. G. z dne 4. 5. 2023), tožena stranka (dopis z dne 19. 4. 2023) in stranka z interesom SDH d.d. (dopis z dne 19. 4. 2023) tej pravici izrecno odpovedale. Sodišče je zato skladno s prvim odstavkom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v predmetni zadevi odločilo na podlagi pisnih vlog strank in pisnih dokazov.

1 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 40/2007 z dne 10. 7. 2008, I Up 739/2005 z dne 5. 3. 2008 in I Up 1639/2006 z dne 14. 2. 2008. 2 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 22/2022 z dne 28. 9. 2022. 3 Oziroma 4. točki 267. člena ZUP/86, saj se v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDen v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86), če ta zakon ne določa drugače.