Jedro

Neutemeljeno pritožnik izpodbija odločbo o kazni, ko navaja, da ga sodišče ne bi smelo obravnavati kot povratnika. Pritožnikove navedbe, da še nikoli ni bil kaznovan v zvezi s takšnimi ali podobnimi zadevami, niso utemeljene. Pritožnik je bil v času od leta 1972 pa do 1998, kot izhaja iz podatkov kazenske evidence pri Ministrstvu za pravosodje, kar enaindvajsetkrat kaznovan, od tega pa devetnajstkrat zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje kot so tatvina, velika tatvina, goljufija, odvzem motornega vozila, zatajitev in v enem primeru rop, kaznovan pa je bil še zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti in ogrožanje javnega prometa. Glede na navedene podatke, je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno zaključilo, da gre pri obdolžencu za povratnika in ob upoštevanju te okoliščine pri določitvi posamičnih kazni in nato enotne kazni, določilo pravične posamične kazni in pravično enotno kazen zapora.

Izrek

Pritožba obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivih dejanj protipravnega odvzema prostosti po I. odstavku 143. člena, krive ovadbe po I. odstavku 288. člena, tatvine po II. odstavku 211. člena in goljufije po III. in I. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika. Za navedena kazniva dejanja mu je določilo posamične kazni en mesec zapora, tri mesece zapora, dva meseca zapora in dva meseca zapora ter mu nato po 48. člena Kazenskega zakonika z uporabo določil o steku, ob upoštevanju kazni enega meseca zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr.

št. K 92/98 z dne 2.6.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 986/98 z dne 4.12.1998 in kazni tri leta zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. K 119/97 z dne 18.9.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 1290/98 z dne 17.2.1999 izreklo enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti in čas že prestane kazni. Oškodovancem je prisodilo njihove premoženjskopravne zahtevke in jih naložilo obdolžencu v plačilo. Na podlagi določila IV. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku pa je odločilo, da se obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 370. člena Zakona o kazenskem postopku, ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, podrejeno pa, da pritožbi ugodi tako, da ga oprosti obtožbe.

Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Kazenskega zakona, ki jih v pritožbi uveljavlja pritožnik, niso podane. Pritožnik vseh navedenih kršitev v pritožbi niti ne obrazlaga, nekatere kršitve, ki jih pritožnik vidi kot kršitev določb Zakona o kazenskem postopku in Kazenskega zakona, pa predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbo zaradi odločbe o kazni.

Ko pritožnik uveljavlja, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, z odvisnim in pristranskim sodnikom, s čimer uveljavlja kršitev 1. in 2. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku, po eni strani napada dokazno oceno sodišča, torej da sodišče ni pravilno ugotovilo vseh odločilnih dejstev, po drugi strani pa uveljavlja izločitvene razloge iz 39. člena Zakona o kazenskem postopku. O kaznivih dejanjih, ki sodijo v pristojnost okrajnega sodišča (kot glavna kazen, predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let) sodi sodnik posameznik pri okrajnem sodišču, tako je bilo tudi sodišče pravilno sestavljeno. Po 2. točki I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka takrat, kadar je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen zaradi izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP. Pritožnik pa uveljavlja izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena Zakona o kazenskem postopku, ki pa ga stranka lahko uveljavlja le do začetka glavne obravnave. Pri presoji izvedenih dokazov ravna sodišče po načelu proste presoje dokazov in na podlagi tega ugotavlja, ali je obdolženec kaznivo dejanje oziroma kazniva dejanja, ki so predmet obtožbe, storil. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, s katero se pritožnik ne strinja, pa ne pomeni, da je sodil odvisni in pristranski sodnik. Enako velja za uveljavljano kršitev iz 5. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku, ko po mnenju pritožnika ni podana obtožba upravičenega tožilca, s katero prav tako dejansko uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki 39. člena Zakona o kazenskem postopku. Kazniva dejanja, za katera je bil obdolženec spoznan za krivega, pa so kazniva dejanja, ki jih preganja po uradni dolžnosti državni tožilec in zato je tudi bila podana obtožba upravičenega tožilca. Neutemeljeno pritožnik tudi uveljavlja bistveno kršitev iz 9. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku, češ da je bila obtožba prekoračena, ker dejanja, ki so predmet tega kazenskega postopka, sploh niso kazniva dejanja. Z enakimi navedbami uveljavlja tudi kršitev iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku. Dejanja, opisana v izreku izpodbijane sodbe, pa ne bi predstavljala kaznivih dejanj le v primeru, če bi v opisu kaznivih dejanj manjkal kateri od elementov ali več elementov določenega kaznivega dejanja. Pri uveljavljanju ostalih kršitev določb kazenskega postopka iz 7., 8. in 11. točke I. odstavka 371. člena ter 2., 3. in 4. točke 372. člena ZKP pa pritožnik razen navedb zakonskega teksta ne navaja ničesar in torej teh kršitev tudi ne obrazlaga. Pri preizkusu izpodbijane sodbe, pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (I. odstavek 383. člena ZKP).

Neutemeljeno pritožnik v pritožbi tudi uveljavlja, da mu sodišče ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, kar je ves čas postopka zahteval. Takšne zahteve, kot izhaja iz podatkov spisa, obdolženi ni podal. Obdolženi je na glavni obravnavi (list. št. 51 spisa) izrecno povedal, da se bo zagovarjal sam brez zagovornika. Neopravičeno obdolženec tudi uveljavlja, da ni bila zaslišana kot priča V. M., katere zaslišanje je, kot navaja v pritožbi, tudi zahteval. Tudi ta pritožnikova trditev nima opore v podatkih spisa, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da obdolženec ni predlagal izvedbe dokaza z zaslišanjem navedene priče. Neutemeljeno obdolženec še uveljavlja, da mu sodišče ni dovolilo zaslišati priče S. K. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je obdolženec tekom cele glavne obravnave lahko postavljal vprašanja pričam in jim predočal določene navedbe iz svojega zagovora. Zato tudi ni nobene opore za sklep, da naj bi bilo obdolžencu onemogočeno, da bi postavljal vprašanja priči S. K. Obdolženec s citiranimi navedbami tako uveljavlja, da mu je bila kršena pravica do obrambe, vendar pa so tudi te njegove navedbe neutemeljene.

Ob presoji izpodbijane sodbe v zvezi z uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi izvedenih dokazov napravilo pravilne dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo.

V zvezi z vsemi štirimi kaznivimi dejanji, za katere je bil obdolženi spoznan za krivega, obdolženec v pritožbi ponavlja svoj zagovor, do katerega pa je sodišče zavzelo stališče ter utemeljeno zaključilo, da zagovoru ni mogoče slediti. Tako se je sodišče prve stopnje pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti utemeljeno oprlo na oškodovančevo izpovedbo o tem, da ga obdolženi ni pustil iz stanovanja, dokler mu ni izročil 5.000,00 SIT. Neutemeljene pa so tudi pritožnikove navedbe, da naj bi tega oškodovanca policija nagovorila, da naj poda krivo kazensko ovadbo, saj je oškodovanec jasno in logično povedal, da se je takoj potem, ko je lahko zapustil stanovanje, v katerem je bil z obdolžencem, napotil na policijo, da bi dejanje prijavil, je pa že na poti na policijsko postajo srečal patruljo in policistom takoj povedal za dejanje in obdolženca.

Zatrjevanje obdolženca, da naj bi prišlo do kazenske ovadbe oškodovanca zaradi nagovarjanja policistov, so tako popolnoma neutemeljene. Neutemeljeno pa pritožnik tudi zatrjuje, da je oškodovani S. na glavni obravnavi dejanje opisal tako, da dejansko ni šlo za nezakonit odvzem prostosti, torej da naj bi s svojo izpovedbo potrdil njegov zagovor. Oškodovanec je ves čas postopka izpovedoval enako, da mu je obdolženec protipravno odvzel prostost. Sodišče prve stopnje se je tako tudi utemeljeno in pravilno pri presoji ali je bilo dejanje storjeno in presoji obdolženčeve krivde oprlo na oškodovančevo izpovedbo.

Neutemeljeno pritožnik izpodbija dokazno oceno sodišča pri kaznivem dejanju krive ovadbe, ko v pritožbi ponavlja svoj zagovor. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi izpovedb prič S. K. in M. R. ter S. M. in ob ugotovitvi, v kakšnem stanju je bil obdolženec takoj po razgovoru s policistoma K. in R., kar potrjujejo fotografije obdolženca, zaključilo, da je obdolženi podal krivo ovadbo zoper policista K., zaradi kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu Kazenskega zakonika. Zaključki sodišča prve stopnje o tem dejanju so logični in prepričljivi in se pritožbeno sodišče z njimi v celoti strinja.

V zvezi s kaznivim dejanjem tatvine, storjene na škodo J. S., pritožnik neutemeljeno z navedbami, da je oškodovanec na glavni obravnavi povedal, da ne ve, kje je imel denar in da ni vedel povedati, kdaj mu je denar izginil in kdo naj bi mu ga vzel, izpodbija dokazno oceno sodišča, temelječo prav na izpovedbi oškodovanca. Sodišče prve stopnje se je lahko oprlo na oškodovančevo izpovedbo, ki je v nasprotju z zatrjevanji pritožnika točno povedal, da je imel denar v PVC vrečki z jestvinami. Povedal je kako in kje je srečal obdolženca, kje sta se zadrževala in da je potem, ko se je z obdolžencem razšel, ugotovil da je izginilo 15.000,00 SIT v treh bankovcih po 5.000,00 SIT. Na podlagi takšne oškodovančeve izpovedbe, pri čemer pa je oškodovanec tudi policistom opisal svojega novega znanca, torej obdolženca, s katerim se je pred izginotjem denarja spoznal, je sodišče prve stopnje lahko pravilno in z gotovostjo zaključilo, da je kaznivo dejanje tatvine na škodo J. S. storil prav obdolženi.

Neutemeljeno pritožnik izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje za kaznivo dejanje goljufije, storjeno na škodo A. B. Tudi v zvezi s tem dejanjem pritožnik ponavlja svoj zagovor, da denarja oškodovancu ni vrnil le zaradi tega, ker oškodovanca na dogovorjen sestanek zaradi vrnitve denarja, ni bilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi oškodovančeve izpovedbe pravilno ugotovilo, da je obdolženi oškodovancu lažno prikazoval, da mu bo vrnil denar, in ga na tak način tudi spravil v zmoto, da mu je izročil dvakrat po 10.000,00 SIT misleč, da mu bo dolg res vrnil. Pravilno je ugotovilo, da so se obdolženčeva zatrjevanja pokazala kot lažna in da je ravnal le z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Pritožnikovo zatrjevanje, da je sedaj pripravljen oškodovancu denar tudi vrniti in mu ga nakazati po pošti skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pa pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje v smeri obstoja kaznivega dejanja goljufije in obdolženčeve krivde zanj ne morejo omajati.

Neutemeljeno pritožnik tudi izpodbija odločbo o kazni, ko navaja, da ga sodišče ne bi smelo obravnavati kot povratnika. Pritožnikove navedbe, da še nikoli ni bil kaznovan v zvezi s takšnimi ali podobnimi zadevami, niso utemeljene. Pritožnik je bil v času od leta 1972 pa do 1998, kot izhaja iz podatkov kazenske evidence pri Ministrstvu za pravosodje, kar enaindvajsetkrat kaznovan, od tega pa devetnajstkrat zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje kot so tatvina, velika tatvina, goljufija, odvzem motornega vozila, zatajitev in v enem primeru rop, kaznovan pa je bil še zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti in ogrožanja javnega prometa. Glede na navedene podatke, je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno zaključilo, da gre pri obdolžencu za povratnika in ob upoštevanju te okoliščine pri določitvi posamičnih kazni in nato enotne kazni, določilo pravične posamične kazni in pravično enotno kazen zapora.

Razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sodbo, niso podani, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa je obdolženca na podlagi določila IV. odstavka 95. člena v zvezi s I. odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku, oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, saj nima zaposlitve in dohodkov.