Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, trajanje delovnega razmerja, reparacijo in denarno povračilo. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica vpogledala v podatke na TRR C.C. 3. 11. 2017 in 21. 8. 2017, čeprav komitentke ni bilo v poslovalnici in ni želela vpogleda v podatke na svojem TRR, kar je storila z namenom izdelave ponudbe za kredit na predlog F.F.. Navedeno ravnanje je pravilno štelo za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je nepooblaščen vpogled bančnega delavca v transakcijski račun oziroma v osebne podatke komitenta ravnanje v nasprotju s predpisi o bančni tajnosti. Tožnica je naklepoma huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja in je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zaradi delnega umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni v znesku 5.717,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, postopek ustavilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za: ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2018, trajanje delovnega razmerja do 31. 10. 2018 (od 1. 3. do 31. 5. 2018 s polovičnim delovnim časom 20 ur tedensko in za obdobje od 1. 6. do 31. 10. 2018 s skrajšanim delovnim časom 10 ur tedensko), priznanje delovne dobe in vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, obračun bruto nadomestil plače od 1. 3. do 31. 5. 2018 v znesku 559,13 EUR bruto, povečano za dodatek za delovno dobo, ter od 1. 6. do 31. 10. 2018 v znesku 279,57 EUR bruto, povečano za dodatek za delovno dobo, plačilo davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožnici, obračun denarnega povračila v višini 5.717,58 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter plačilo pripadajočega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Predlaga njegovo spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Sklicuje se na zaključek, da je tožnica vpoglede opravljala v dobri veri, da je to v skladu s prakso pri toženki, in da sama vpogleda nista sporna, zaradi česar je sklep o hujši kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja zmoten in je v zvezi s tem podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodišča. Po njenem mnenju bi toženka morala mileje ukrepati, tudi zaradi okoliščin na strani tožnice, ki jih je sodišče prve stopnje nepopolno povzelo v 33. točki sodbe, saj je toženka kot hujšo kršitev delovnih obveznosti v internih predpisih opredelila posredovanje osebnih podatkov, s katerimi se zaposleni seznani pri svojem delu, nepooblaščenim osebam, česar pa tožnica ni storila. Zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v nasprotju z listinami toženke, še posebej dokumentom "A.-politika, informacijske varnosti", saj iz nobene od listin, navedenih v točkah 26 in 29 sodbe, ne izhaja, da že vpogled v osebne podatke komitentov pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, pač pa le posredovanje takih podatkov tretjim osebam, česar pa ni storila. Dodaja, da toženka podatkov na bančnih računih komitentov nikoli ni opredelila kot poslovno skrivnost, sodišče prve stopnje pa je svojo presojo neutemeljeno oprlo tudi na pisno izjavo B.B. (priloga B 27), saj vsebina te izjave nima pravne podlage v zakonodaji oziroma prej navedenih dokumentih. Trdi, da ni kršila določb 125. in 126. člena Zakona o bančništvu. Sklicuje se na ugotovitev sodišča prve stopnje, da sama vpogleda nista sporna in da je tožnica v podatke C.C. vpogledala skladno s prakso pri toženki ter ji ni mogoče utemeljeno očitati, da se je zavedala protipravnosti svojega ravnanja. Zatrjuje kršitev določb 286. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje pisne izjave B.B. ne bi smelo upoštevati, ker jo je toženka predložila prepozno in je z njo prekludirana. Meni, da gre za izjavo za dokazovanje bistvenih dejstev, kar bi morala toženka storiti najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, saj se nanaša na trditve in dokaze, ki jih je tožnica navajala v tožbi. Meni, da je sodišče prve stopnje v smislu določb četrtega odstavka 286. člena ZPP ne bi smelo upoštevati in je podana relativna bistvena kršitev pravdnega postopka. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 70/2016 z dne 19. 5. 2016. Sodišču prve stopnje očita, da je pri presoji pravnega standarda hujše kršitve prezrlo sodno prakso glede stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu. Sklicuje se na sklep pritožbenega sodišča Pdp 712/2017 in sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 13/2015. Nasprotuje razlogovanju sodišča prve stopnje glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Meni, da je sodišče prve stopnje pri presoji pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 zmotno uporabilo materialno pravo in prezrlo relevantno sodno prakso (sodbe in sklepi VIII Ips 315/2017, VIII Ips 278/2016, VIII Ips 330/2016, VIII Ips 80/2016, VIII Ips 66/2016, VIII Ips 79/2016, VIII Ips 78/2016, VIII Ips 319/2015 in VIII Ips 13/2015). Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da glede na pisno izjavo in izpoved D.D. toženka ni popolnoma izgubila zaupanja v tožnico. Pove, da je ta priča s tožnico kot njena vodja dnevno sodelovala, jo spremljala ter nadzorovala, in je zato najbolj kompetentna za oceno tožničinega dela in zaupanja vanjo. Kot zmotnega graja zaključek, da je toženka pravilno upoštevala težo in posledice kršitve ter da je medsebojno razmerje pravdnih strank tako porušeno oziroma omajano, da njuno nadaljnje delo ni mogoče. V zvezi s tem zatrjuje bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti, sodišče prve stopnje namreč ni obrazložilo okoliščin na strani tožnice in dejstva, da toženka vanjo ni izgubila zaupanja, niti ni navedlo, na podlagi česa izhaja, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka. Trdi, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in obrazložilo le okoliščine ter interes na strani toženke, ne pa na strani tožnice. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba in sklep vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V zvezi z grajanjem presoje sodišča prve stopnje, da je tožnica z vpogledoma storila hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, tožnica dejansko nasprotuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje. Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge o odločilnih dejstvih v zvezi s pogojem iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ti razlogi niso nejasni, niti niso med seboj v nasprotju, zato je pritožbeno sodišče tudi ta del odločitve lahko preizkusilo. Tudi to bistveno kršitev pritožnica uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki oziroma materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar sta druga pritožbena razloga.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo ima v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo listine, ki jih je predložila tožena stranka ("A. – politika informacijske varnosti", kodeks ravnanja pri toženki, toženkino kolektivno pogodbo z dne 11. 11. 2011, Pravilnik o zavarovanju osebnih podatkov, E. – do opravljenih informacij, tožničino pogodbo o zaposlitvi), njihove vsebine pa ni napačno povzelo. Zgolj dejstvo, da je drugače dokazno ocenilo navedene listine, kot se zavzema tožnica, pa ne predstavlja te kršitve, pač pa pomeni nasprotovanje dokazni oceni, torej pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Prav tako ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je upoštevalo pisno izjavo B.B., ki jo je tožena stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tretji odstavek 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, ki jo je to tudi ustrezno obrazložilo, da upoštevanje navedene izjave ni zavleklo reševanja spora. V pritožbi tožnica niti ne nasprotuje tej ugotovitvi sodišča prve stopnje in se sklicuje na prepozno predložitev izjave. Na pravilnost uporabe citirane določbe ne vpliva, da z izjavo toženka dokazuje neresničnost trditev, ki jih je tožnica podala že v tožbi.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2018, ki jo je tožena stranka podala tožnici po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). V zadevi je odločalo drugič. Prvič je sodišče prve stopnje s sodbo št. Pd 15/2018 z dne 21. 11. 2018 tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo (zavrnilo je le višji tožbeni zahtevek od 5.717,58 EUR bruto iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1). Pritožbeno sodišče je s sodbo št. Pdp 101/2019 z dne 21. 11. 2019 pritožbo toženke zavrnilo, ta pa je zoper to odločitev vložila revizijo. S sklepom št. VIII Ips 28/2020 z dne 27. 10. 2020 je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju pravilno upoštevalo napotke in stališča iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča ter pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, trajanje delovnega razmerja, reparacijo in denarno povračilo. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica vpogledala v podatke na TRR C.C. 3. 11. 2017 in 21. 8. 2017, čeprav komitentke ni bilo v poslovalnici in ni želela vpogleda v podatke na svojem TRR, kar je storila z namenom izdelave ponudbe za kredit na predlog F.F. Navedeno ravnanje je pravilno štelo za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je nepooblaščen vpogled bančnega delavca v transakcijski račun oziroma v osebne podatke komitenta ravnanje v nasprotju s predpisi o bančni tajnosti. Take kršitve ni mogoče opredeliti kot lažjo kršitev, saj gre za kršitev osnovnega načela varstva bančne tajnosti, ki vključuje tudi varstvo pred neupravičenimi vpogledi v račune komitentov in pravico do zasebnosti komitentov banke, ravnanje pa lahko materialno ali moralno škoduje banki oziroma zmanjšuje njen ugled, zaupanje vanjo in zaupanje v to, da bo varovala osebne podatke, ki ji jih zaupajo komitenti. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica naklepoma huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja in je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena podan. Prav tako pa je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je podan tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 10. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter predvsem presojo pisne izjave priče B.B. in drugih listin v spisu ter zatrjuje, da je ravnala v dobri veri, da je tak vpogled dovoljen. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnica, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na pisno izjavo tožnici posredno nadrejene B.B. ter listine Kodeks ravnanja toženke, kolektivno pogodbo toženke, Pravilnik o zavarovanju osebnih podatkov pri toženki, dokument E. – upravljanje informacij, tožničino pogodbo o zaposlitvi ter tožničino izjavo z dne 12. 5. 2015 o seznanjenosti z določenimi predpisi ter notranjimi akti toženke. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da „sama vpogleda sicer nista sporna“, ki se nanaša na vpogleda v podatke na TRR C.C. dne 3. 11. 2017 in 21. 8. 2017, pomeni, da ni sporno, da je tožnica navedena vpogleda dejansko napravila, čeprav v poslovalnici ni bilo navedene komitentke. Zavzemanje tožnice, da bi ta ugotovitev pomenila, da očitane kršitve ni storila, ni utemeljeno, saj iz izpodbijane sodbe jasno izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je očitani kršitvi tožnica storila, tega pa niti tožnica sama ne zanika. Nadaljnja materialnopravna presoja pa je, ali sta kršitvi hujši ali ne.

11. Pritožba neutemeljeno graja materialnopravno presojo, da sta kršitvi po svoji teži in naravi hujši kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ob pravilni ugotovitvi, da sta bila vpogleda v osebne podatke komitentke 3. 11. in 21. 8. 2017 brez podlage in nezakonita ter v nasprotju z notranjimi akti toženke in tožničino pogodbo o zaposlitvi, tožnica pa je bila kot bančna uslužbenka seznanjena s pravili glede bančne tajnosti oziroma predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. Ne drži pritožbena navedba, da tožnica osebnih podatkov komitentke ni sporočila tretji osebi, saj je bilo v postopku dokazano, da jih je posredovala F.F. Prav tako neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožnica štela, da je tak vpogled dovoljen za namen izdelave ponudbe za kredit navedenemu komitentu, ki naj bi bil tedaj zunajzakonski partner komitentke, v katere podatke je tožnica vpogledala. Zasebni razlogi delavke banke ali razlogi enega od komitentov niso razlogi, ki upravičujejo vpogled v podatke drugega komitenta. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica storila hujšo kršitev svojih obveznosti s hujšo obliko krivde (huda malomarnost oziroma naklep), tožnica pa se neutemeljeno zavzema za to, da je šlo kvečjemu za lažjo kršitev ter da je bila prepričana, da ravna prav. Neupravičen oziroma nepooblaščen vpogled delavca, zaposlenega v bančni ustanovi, v transakcijski račun oziroma v osebne podatke komitenta je po svoji naravi hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki lahko predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ravnanje tožnice je kršilo osnovno načelo varstva bančne tajnosti, ki vključuje tudi varstvo pred neupravičenimi vpogledi v račune komitentov, in pravico do zasebnosti komitentov banke. Tožena stranka ima že v začetku dokumenta „A.- Politika informacijske varnosti“ opredeljeno, da se za dolžnost varovanja poslovne tajnosti šteje, da osebe v tem dokumentu poslovne skrivnosti ne smejo sporočati tretjim osebam, niti jih same izkoriščati ali omogočiti, da bi jih izkoristile tretje osebe. To torej predstavlja ravnanje, ki lahko materialno ali moralno škoduje banki (kot delodajalcu) oziroma zmanjšuje njen ugled, zaupanje vanjo in zaupanje v to, da bo varovala osebne podatke, ki jih ji zaupajo komitenti (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 179/2016). Pravilna je torej presoja, da gre za škodljivo ravnanje, ki se ga je delavec dolžan vzdržati, kar opredeljuje 37. člen ZDR-1 (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 28/2020). Zavzemanje tožnice za to, da bi morala toženka uporabiti milejši ukrep, je tako neutemeljeno. Prav tako ne more uspeti s sklicevanjem na povsem drugačni zadevi št. VIII Ips 13/2015 in št. Pdp 712/2017. 12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje stališču sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi glede na okoliščine primera ni možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ni odločilno, kaj o možnosti nadaljevanja dela s tožnico meni njena neposredna nadrejena pred odpovedjo (D.D.). Presoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 je materialnopravno povsem pravilna in popolna, sodišče prve stopnje je namreč ustrezno presodilo okoliščine v zvezi s tem (zlasti naravo, vsebino in težo očitanih kršitev), večkratne kršitve ter pravilno sledilo trditvi toženke, da je zaupanje do tožnice povsem izgubila, saj je bilo glede na naravo dela tožnice kot bančne delavke in naloge, ki jih je morala opravljati, njeno ravnanje popolnoma nesprejemljivo in v neskladju z interesom toženke, da svojim komitentom zagotavlja varovanje zaupnih podatkov, zaradi česar morajo njeni delavci spoštovati načelo bančne tajnosti. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni opravilo tehtanja med interesi in okoliščinami strank, saj je ustrezno presodilo okoliščine in interese obeh strank, na tej podlagi pa pravilno ugotovilo, da je pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 podan in je izredna odpoved tožnici utemeljena. Odločitev je skladna z ustaljeno sodno prakso (judikati št. VIII Ips 117/2017 v povezavi s št. Pdp 313/2016, št. VIII Ips 179/2016 v povezavi s Pdp 855/2015, št. Pdp 547/2021 in št. Pdp 205/2019), odločitve, ki naj bi po tožničinem prepričanju utemeljevale drugačno odločitev, pa se nanašajo na povsem drugačne kršitve, ki po svoji naravi niso niti podobne kršitvam, kakršni je storila tožnica kot bančna delavka, zato na pravilnost odločitve ne morejo vplivati.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.