Jedro

Uredba podrobno opredeljuje vsebino dokumenta identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijske zasnove in investicijskega programa. Navedene določbe so obvezne narave in glede na njihovo podrobnost in natančnost tudi po presoji revizijskega sodišča ne dopuščajo kakšnega drugačnega podajanja zahtevanih podatkov – npr. da bi bili navedeni na kakšnih drugih mestih dokumentacije ali v kakšnem drugem investicijskem dokumentu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 28. 6. 2004, s katerim je bila zavrnjena vloga tožeče stranke, s katero je ta prijavila svojo investicijo „A.“ na javni razpis za pripravo in izvedbo Programa sofinanciranja izgradnje objektov lokalne gospodarske javne infrastrukture na področju varstva okolja za obdobje 2004 – 2006, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 13/2003. Razlog za zavrnitev vloge za sofinanciranje je bila vsebinska nepopolnost investicijske dokumentacije. Tožeča stranka je sicer predložila vse tri zahtevane dokumente (to so: dokument identifikacije investicijskega projekta, predinvesticijska zasnova in investicijski program), vendar ti po presoji tožene stranke niso bili izdelani v skladu z Uredbo o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja – (Ur. l. RS, št. 82/98 – v nadaljevanju Uredba 1998) oziroma Uredbo o enotni metodologiji za izdelavo programov za javna naročila investicijskega značaja za objekte in naprave javnih služb varstva okolja (Ur. l. RS, št. 115/2002 – v nadaljevanju Uredba 2002).

2. Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke, ne pa vsem njenim ugotovitvam glede vsebinske nepopolnosti investicijske dokumentacije. Kljub temu tudi po oceni sodišča prve stopnje investicijska dokumentacija ni izdelana v skladu z Uredbo 2002, ki natančno določa njeno obvezno vsebino. Sporna dokumentacija tako v določenih delih ne vsebuje tam navedenih zahtevanih podatkov oziroma vsebin. Tožbeni ugovor, da se določeni podatki, ki naj bi manjkali, nahajajo na drugih mestih dokumentacije oziroma da določeni podatki niso navedeni zaradi odvečnega ponavljanja, je sodišče prve stopnje zavrnilo, enako tudi ugovor, da bi morala tožena stranka, če je že ugotovila pomanjkljivosti, tožečo stranko pozvati na dopolnitev vloge, saj v obravnavanem primeru ni šlo za formalno, ampak vsebinsko pomanjkljivo vlogo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo, prej pritožbo, zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta bila „dokument identifikacije investicijskega projekta“ in „predinvesticijska zasnova“ sestavljena še v času veljavnosti Uredbe 1998, zato ju je sodišče napačno presojalo po Uredbi 2002. Uredba 1998 pa ni natančno določala posameznih podpoglavij dokumentov in jih je zato morala opredeliti sama. Ponavlja, da so podatki, ki naj bi manjkali (o kvaliteti in kvantiteti odpadkov, o tehničnih karakteristikah in o sistemih, v katere se lahko nova investicija vključuje), dovolj dobro razvidni iz vseh treh investicijskih dokumentov. Tudi nova Uredba 2002, po kateri je bil izdelan „investicijski program“, po njenem mnenju predpisuje le okvirno vsebino poglavij tega dokumenta, ravno tako ne opredeljuje natančno podpoglavij in njihove vsebine. Razlogi tožene stranke in sodišča prve stopnje zato nimajo podlage ne v materialnih predpisih ne v objavljenih pogojih razpisa. Podatki vseh treh investicijskih dokumentov se dopolnjujejo, zato vloga ne bi smela biti zavržena le zaradi nepravilnega vrstnega reda dokumentov.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. V drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila vlogo za sofinanciranje investicije. Kot navedeno je razlog zavrnitve ta, da vsebina investicijske dokumentacije ne izpolnjuje zahtev javnega razpisa oziroma uredbe, ki predpisuje vsebino investicijske dokumentacije.

9. Po presoji revizijskega sodišča je treba vsebino sporne investicijske dokumentacije presojati glede na določbe Uredbe 2002. Javni razpis, na katerem je kandidirala tožeča stranka, je bil namreč objavljen dne 7. 2. 2003, ko je Uredba/2002 že začela veljati, to je dne 11. 1. 2003, prav tako pa je v samem razpisu (2. točka V. poglavja) navedeno, da mora prijavitelj predložiti investicijsko dokumentacijo, izdelano v skladu z Uredbo 2002. Ker niti v Uredbi 2002 niti v javnem razpisu ni določeno, da je dokumentacija lahko izdelana tudi v skladu z določili Uredbe 1998, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dokumentacijo presojalo po Uredbi 2002, revizijski ugovor v zvezi s tem pa ni utemeljen.

10. Ravno tako ni utemeljen ugovor, da Uredba 2002 določa le okvirno vsebino investicijske dokumentacije. Uredba namreč podrobno opredeljuje tako vsebino dokumenta identifikacije investicijskega projekta (tretji odstavek 8. člena), kot predinvesticijske zasnove (peti odstavek 9. člena) in investicijskega programa (četrti odstavek 10. člena). Navedene določbe so obvezne narave in glede na njihovo podrobnost in natančnost tudi po presoji revizijskega sodišča ne dopuščajo kakšnega drugačnega podajanja zahtevanih podatkov – npr. da bi bili navedeni na kakšnih drugih mestih dokumentacije ali v kakšnem drugem investicijskem dokumentu. Zahtevnost in obširnost dokumentacije projektov, ki kandidirajo na javnih razpisih za sofinanciranje izgradnje javne infrastrukture, narekuje, da je vsebina posamezne investicijske dokumentacije pregledna, popolna, natančna in sestavljena po enotnem ter vnaprej določenem sistemu. Ker pa revident niti ne nasprotuje ugotovitvi, da dokumentacija ni sestavljena skladno z Uredbo 2002, ampak v bistvu oporeka le stališču, da mora biti navajanje podatkov v investicijski dokumentaciji strogo urejeno, je tudi po presoji revizijskega sodišča njegova vloga po vsebini neutemeljena, odločitev o njeni zavrnitvi pa pravilna.

11. Revizija zaradi navedenega ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo v skladu z 92. členom ZUS-1.