Jedro

Z izbrisom kreditojemalca (glavnega dolžnika) iz sodnega registra po uradni dolžnosti poroštvo samo po sebi še ni ugasnilo. Obveznost preneha, ko je izpolnjena. S prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi poroštvo. Da bi glavni dolžnik oz. njegov pravni naslednik obveznost poravnal, toženka ne trdi. Zato obveznost, glede katere se je toženka s poroštveno izjavo zavezala, da jo bo kot porok in plačnik izpolnila, še obstaja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v tretji alineji 1. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi za zakonske zamudne obresti od zneska 30.615,32 EUR od vložitve tožbe (4.5.2009) do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati: - glavnico 30.170,00 EUR, - zakonske zamudne obresti v višini 30.615,32 EUR (od navedene glavnice za obdobje od 16. 10. 1998 do 31. 12. 2001) in - zakonske zamudne obresti od glavnice 30.170,00 EUR od 4. 5. 2009 (vložitev tožbe) do plačila ter - stroške pravdnega postopka v višini 2.378,00 EUR z obrestmi (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi toženkin predlog za povrnitev njenih pravdnih stroškov (2. in 3. točka izreka) Zoper sodbo vlaga toženka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je o zadevi zoper njo že pravnomočno razsojeno. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani 2461 Ig 1996/2000 je namreč postal pravnomočen 23. 9. 2009. Iz njega izhaja, da toženka ni odgovorna za plačilo tožničine terjatve. Tožničin zahtevek zoper toženko je bil pravnomočno zavrnjen. Izvršilno sodišče je namreč razveljavilo sklep o izvršbi z dne 27. 10. 2003 v delu izvršbe zoper njo in v tem delu predlog za nadaljevanje izvršbe zavrnilo. Gre za pravnomočno sodno odločbo, s katero je odločeno, da toženka ni dolžnica za terjatev iz naslova kreditne pogodbe. Opozarja, da ni bila obveščena o odstopu od pogodbe. Ne strinja se s stališčem, da je bilo zastaranje zoper toženko kot porokinjo pretrgano z vložitvijo tožbe oziroma predloga za izvršbo, ker gre za upnikovo dejanje zoper glavnega dolžnika pred sodiščem. Določba 1019. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v konkretnem ni uporabljiva. Tožnica je izvršbo vložila zoper glavnega dolžnika 2. 3. 2000, dne 5. 3. 2002 pa je bil izvršilni postopek prekinjen zaradi izbrisa dolžnika iz sodnega registra. Upnik je 27. 3. 2002 predlagal nadaljevanje izvršilnega postopka zoper družbenici izbrisane družbe B. V. in toženko. Sklep o nadaljevanju izvršbe zoper družbenico B. V. je postal pravnomočen 21. 11. 2003, zoper toženko pa je bil na podlagi njenega ugovora predlog za nadaljevanje izvršbe zavrnjen. Glavni dolžnik ne obstaja več od izbrisa iz sodnega registra v letu 2002, zato se izvršba pravnomočno nadaljuje od 21. 11. 2003 zoper njegovo družbenico B. V.. Rok za zastaranje je tako ponovno začel teči z dnem, ko je odločba zoper družbenico izbrisane družbe B. V. postala pravnomočna. Od takrat do vložitve tožbe v tej zadevi dne 4. 5. 2009 pa je preteklo že več kot pet let. Nadalje povzema obrazložitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ips 1755/2009 z dne 23. 9. 2009, s katerim je bila odločitev o zavrnitvi predloga za nadaljevanje postopka zoper njo kot družbenico zavrnjena, ter na njeni podlagi zaključuje, da je s prenehanjem pravne osebe ugasnila poroštvena obveznost. Nepravilno je stališče sodišča, da pravnomočen sklep, s katerem je bil zavrnjen predlog za nadaljevanje izvršbe zoper njo, ne posega v poroštveno obveznost toženke. Tudi v izvršilnem postopku se je obravnaval poroštveni položaj toženke. To je razvidno iz priloženega sklepa višjega sodišča. Graja odločitev obrestnega zahtevka. Meni, da je sodišče nepravilno obračunalo obresti za daljše obdobje treh let, kljub izrecnemu ugovoru zastaranja. Izrek sodbe v delu, s katerim sodišče priznava obresti od vtoževane glavnice za čas od vložitve tožbe do plačila, pa je v nasprotju z razlogi sodbe, kjer sodišče pravilno pojasnjuje, da od 1. 1. 2002 dalje tožnici ne gredo več obresti, ker je Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) uzakonil prenehanje teka obresti nad višino glavnice, in ker so do tedaj že dosegle oziroma nekoliko presegle glavnico, ne morejo začeti znova teči po 22. 5. 2002 (pravilno 22. 5. 2007 – po uveljavitvi OZ-A). Opozarja tudi na napačen izračun zakonskih zamudnih obresti od glavnice za obdobje od 16. 10. 1998 do 31. 12. 2001. Obresti znašajo po pritožbi priloženem obračunu 23.634,87 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, ker meni, da ni utemeljena. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena pritožbena navedba, da je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, torej da gre za res iudicata. V izvršilnem postopku Ig 2000/1996, ki po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje še ni pravnomočno končan in je bil predlog za izvršbo vložen zoper glavnega dolžnika (kreditodajalca V. k.d.), je tožnica uveljavljala svojo terjatev na podlagi drugega temelja: iz naslova kreditne pogodbe. Navedeni postopek se je sprva vodil zoper kreditojemalca. Nato je tožnica zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra nadaljevala (v enoletnem prekluzivnem roku) postopek zoper družbenici te družbe, pravni naslednici kreditojemalca (priloga A6). Izvršba se (pravnomočno) nadaljuje zoper družbenico (komplementarko) B. V.. Zoper drugo družbenico (toženko) kot komanditistko je bil predlog za nadaljevanje izvršbe zoper njo na podlagi njenega ugovora zavrnjen (priloga A10), ker je bilo ugotovljeno, da že po samem zakonu nima položaja aktivnega družbenika. Pri tem ni odločilno, ali je slednji sklep že pravnomočen (1). Sodišče je v izvršilni zadevi presojalo, ali so podani pogoji za nadaljevanje izvršbe, v kateri se zahteva vračilo posojila, zoper toženko kot (aktivno) družbenico, ne pa, kot zmotno meni toženka, na podlagi njene poroštvene obveznosti. Slednje v dokaznih listinah, predloženih v postopku pred sodiščem prve stopnje, nima opore. Tudi iz (novega) dokaza (sklep II Ip 1755/2009) to ne izhaja; pritožbeno sodišče ravno pojasnjuje, da upnik (tožnica) terjatve ne terja v izvršilni zadevi zoper toženko iz naslova poroštva. V obravnavani pravdni zadevi pa tožnica svoj tožbeni zahtevek zoper toženko utemeljuje ravno na podlagi poroštvene obveznosti toženke kot solidarnega poroka (prilogi A1, A2). Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvega sodišča, da je treba ločiti obveznost toženke po prevzetem poroštvu in morebitno (kreditno) obveznost toženke, ki bi ji bila lahko naložena kot družbenici po družbi, ki je prenehala obstajati. Ne gre za istovrstni tožbeni zahtevek kot v izvršilnem postopku, saj poroštvene obveznosti ni mogoče enačiti z obveznostjo iz naslova kreditne pogodbe, kjer bi toženka lahko nastopala kot pravni naslednik posojilojemalca (družbenik izbrisane družbe), pa četudi je bilo poroštvo dano prav za zavarovanje izpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe.

6. Ali je bila toženka obveščena o odstopu od kreditne pogodbe, sklenjene med tožnico in kreditojemalcem (gospodarskima družbama), prvo sodišče ni ugotavljalo. Je pa ugotovilo, da je bila toženka že v mesecu aprilu 1997 z opominom obveščena, da kreditojemalec (glavni dolžnik) ne izpolnjuje kreditne pogodbe. Prejem tega opomina je toženka priznala (list. št. 11, 18a). Ni več sporno, da je terjatev iz kreditne/posojilne pogodbe z dne 23. 12. 1996 in aneks k tej pogodbi z dne 17. 9. 1997 med tožnico in kreditojemalcem zapadla 15. 10. 1998, z odstopom od te pogodbe. Toženka v pritožbi zgolj opozarja, da z odstopom ni bila seznanjena, kar pa predstavlja pritožbene novote, ki so neupoštevne (1. odst. 337. člena ZPP). Med postopkom na prvi stopnji namreč ni zatrjevala nobenih nepravilnosti v zvezi odpovedjo kreditne pogodbe zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Tudi sicer opustitev obvestila v ničemer ne vpliva na poroštveno obveznost. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika -OZ uporablja) v 1010. členu sicer predpisuje upnikovo dolžnost obvestiti poroka, da dolžnik (kreditojemalec) ni pravočasno izpolnil svojih obveznosti. Vendar zaradi tega porokova dolžnost izpolnitve ne preneha. Kot sankcija je v primeru opustitve upnikove notifikacijske dolžnosti predpisana le odškodninska odgovornost. 7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je v obravnavani zadevi vtoževana terjatev zastarala. V skladu s 1. odst. 1019. člena ZOR z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost poroka. Terjatev iz kreditne pogodbe (oz. celotne pogodbene obveznosti) med tožnico in kreditojemalcem (glavnim dolžnikom) je nastala 15. 10. 1998. Z odstopom od pogodbe je naenkrat dospela celotna terjatev oziroma preostanek terjatve. Hkrati tega dne je tudi zapadla. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica zoper kreditojemalca vložila predlog za izvršbo (ki jo je šteti za tožbo) dne 2. 3. 2000, to je znotraj triletnega zastaralnega roka po 374. členu ZOR. To pomeni, da terjatev zoper dolžnika ni zastarana (1. odst. 1019. člena ZPP). Po pravilih o pretrganju zastaranja (387. do 393. člen ZOR) se zastaranje pretrga zaradi določenih aktivnosti dolžnika ali upnika. Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika (3. odst. 1019. člena ZOR). Te določbe je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Nasprotno pritožbeno stališče, da to pravilo v obravnavni zadevi ni uporabljivo, je zmotno. V obravnavanem primeru je bilo zastaranje zoper glavnega dolžnika pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo. Zato je učinkovalo pretrganje zastaranja tudi nasproti toženki kot poroku. Izvršilni postopek še ni končan. Da bi bil končan, toženka niti ne zatrjuje, to pa tudi ne izhaja iz podatkov spisa. Res se izvršilni postopek ne vodi (več) zoper glavnega dolžnika (kreditojemalca) zaradi njegovega izbrisa iz sodnega registra, temveč se sedaj vodi zoper pravnega naslednika kreditojemalca (družbenico B. V.), ki je tako stopila v položaj glavnega dolžnika. Vendar to dejstvo ne vpliva na (novi) začetek teka zastaranja terjatve proti poroku. Po 3. odst. 392. člena ZOR zastaranje, pretrgano z vložitvijo tožbe, začne znova teči, ko je spor končana ali kako drugače poravnan. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je rok za zastaranje ponovno pričel teči z dnem, ko je sklep zoper družbenico B. V. postal pravnomočen (po zatrjevanju toženke v pritožbi dne 21. 11. 2003, to pa potrjuje tudi dokazna listina A6), saj izvršilni postopek še ni končan in tako zastaranje, ki je bilo pretrgano s predlogom za izvršbo, znova še ni moglo pričeti teči. 8. Pritožbeno stališče, da je s prenehanjem družbe prenehala tudi (solidarna) poroštvena obveznost toženke, ni utemeljeno (prim. VS RS II Ips 391/2008, VSL III Cp 1149/2009, I Cpg 37/2005). Z izbrisom kreditojemalca (glavnega dolžnika) iz sodnega registra po uradni dolžnosti poroštvo samo po sebi še ni ugasnilo. Obveznost preneha, ko je izpolnjena. S prenehanjem glavne obveznosti ugasne tudi poroštvo (295. člena ZOR). Da bi glavni dolžnik oz. njegov pravni naslednik obveznost poravnal, toženka ne trdi. Zato obveznost, glede katere se je toženka s poroštveno izjavo zavezala, da jo bo kot porok in plačnik izpolnila, še obstaja.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede zastaranja obresti v obračunih pogodbenega dolga (prilogi A12, A13). Tožnica je odstopila od kreditne pogodbe 15. 10. 1998, s čimer je na ta dan zapadla v plačilo celotna pogodbena obveznost. V tej zadevi izterjuje, kar je toženka po poroštveni izjavi, ki je vezana na kreditno pogodbo, dolžna plačati na dan odstopa od te pogodbe. Na ta dan je tožnica obračunala pogodbeno obveznost (posojilo z dogovorjenimi obrestmi), ki jo je tožnica uveljavljala zoper kreditojemalca pravočasno 2. 3. 2000, znotraj tri letnega zastaralnega roka. Obračunu pogodbene obveznosti pa toženka v obravnavanem postopku ni opredeljeno ugovarjala, zato z drugačnimi (novimi) pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo višino zakonskih zamudnih obresti od zneska glavnice 7.229,928,87 SIT (sedaj 30.170,00 EUR) za čas od 18. 10. 1998 do uveljavitve OZ, ki po izračunu prvega sodišča znašajo 7.336.654,44 SIT oziroma 30.615,32 EUR. Da je izračun prvega sodišča pravilen, utrjuje pritožbeno sodišče izračun, ki ga je samo opravilo s pomočjo računalniškega programa za izračun zakonskih zamudnih obresti VS RS, ki je v uporabi pri sodišču (in je priloga tej sodbi, C1). Iz njega izhaja, da znašajo obresti od glavnice (izhajajoč, da je bila v letu 1998 v RS valuta SIT) za obdobje od 19. 10. 1998 do 1. 1. 2002 toliko, kot je ugotovilo in prisodilo sodišče prve stopnje. Izračun obresti, ki ga toženka prilaga k pritožbi (priloga B14), pa je po presoji pritožbenega sodišča neuporabljiv, saj upošteva linearno metodo, ki se za izračun zamudnih obresti na podlagi Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) uporablja izključno od 28. 6. 2003 dalje; ne upošteva pa pravilno konformnega načina obračunavanja obresti.

11. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je izpodbijana odločitev v delu, s katerim je sodišče prve stopnje priznalo tožnici tudi zakonske zamudne obresti od zneska 30.170,00 EUR od vložitve tožbe (4. 5. 2009) naprej do plačila, napačna. Zamudne obresti od vtoževane glavnice lahko tečejo tudi po tem, ko so presegle glavnico, vendar le do uveljavitve OZ dne 1.1.2002, ki v svojem nenoveliranem 376. členu določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča, RS U-I-300/4 z dne 2. 3. 2006, so obresti, če so tega dne že dosegle ali presegle glavnico, z uveljavitvijo OZ prenehale teči. Če so nehale teči, ne morejo pričeti teči znova, niti po uveljavitvi OZ-A, dne 22. 5. 2007, ne. OZ-A glede črtanja določbe 376. člena OZ namreč ne določa retroaktivne veljave. Iz tega razloga, ob ugotovitvi, da so do 1. 1. 2002 obresti že presegle (vtoževano) glavnico, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo, ko je odločilo, da je tožnica upravičena (še) do plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice od vložitve tožbe 4. 9. 2009 naprej.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v tretji alineji 1. točke izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tudi obrestni del zahtevka za čas od 4. 5. 2009 do plačila (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člena ZPP).

13. Ker je toženka s pritožbo uspela le deloma v obrestnem delu, ni pa uspela glede glavne stvari, ki je merilo za uspeh, pritožbeno sodišče ni posegalo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, po kateri je toženka dolžna povrniti tožnici vse njene potrebne pravdne stroške (3. odst. 154. člena ZPP). Iz istega razloga je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Slednje velja tudi za tožnico, ki z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni postopek (1. odst. 155. člena ZPP).

(1) Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev strank in dokaznih listin v spisu ob zaključku glavne obravnave pravilno ugotovilo, da sklep izvršilnega postopka o zavrnitvi predloga za nadaljevanje izvršbe zoper toženko še ni pravnomočen, saj toženka dokaza (sklep VSL II Ip 1755/2009 – priloga B12), ki ga prvič prilaga šele pritožbi, pred sodiščem prve stopnje ni predlagala. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP). Toženka pa v pritožbi tudi ne pojasni, zakaj brez svoje krivde tega dokaza ni mogla predložiti do prvega naroka ali na poznejšem naroku (286. člen ZPP).