Jedro

Z vložitvijo petitorne tožbe lahko eden od solastnikov ali skupnih solastnikov na podlagi 100. člena SPZ uveljavi svoja upravičenja, ki so ogrožena zaradi enostranskega ravnanja drugega solastnika ali skupnega lastnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora tožnici omogočiti neposredno soposest na stanovanjski hiši na v sodbenem izreku opredeljenem naslovu in ji izročiti več ključev te hiše, ki so tudi opredeljeni v sodbenem izreku. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Na podlagi sodne poravnave, ki sta jo že 22. 5. 1979 sklenili pravdni stranki kot razvezana zakonca o sporni hiši, ki je bila skupno premoženje, ter na podlagi drugih ugotovljenih dejstev sta presodili, da tožnica ni izgubila soposesti in da od toženca kot solastnika utemeljeno terja, da ji omogoči neposredno soposest in izroči ključe. 2. Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Ne strinja se z razlogi pritožbenega sodišča o pavšalnosti njegovih procesnih očitkov glede zatrjevanega nasprotja med izrekom sodbe in njenimi razlogi ter glede medsebojnega nasprotja razlogov, pa tudi nasprotja z izvedenimi dokazi. V reviziji sedaj jasneje zatrjuje, za katere razloge naj bi šlo, češ da sta tako tožba kot sodba nesklepčni, ker je tožnici prisojena neposredna soposest na celi hiši kljub zatrjevanemu le do 1/3 solastninskemu deležu. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pa toženec pogreša predvsem razlago vsebine sodne poravnave z njenega materialnopravnega vidika. Prepričan je, da ni šlo za sporazum o fizični delitvi nepremičnine, saj niso bili določeni konkretni deli, temveč le višina idealnega deleža ter način delitve, torej prodaja in razdelitev kupnine. Toženec nato spet ponavlja razloge sodišč iz prejšnje pravde med strankama v zvezi z isto nepremičnino, ki jih v nadaljevanju sam razlaga tako, da naj bi tožnica na podlagi sodne poravnave imela le (verjetno že zastarani) obligacijski zahtevek za izplačilo svojega deleža na hiši, nima pa s solastninsko pravico povezanih stvarnopravnih upravičenj. Tudi če bi taka upravičenja imela, je njen zahtevek neutemeljen zato, ker imajo solastniki pravno varstvo na podlagi 100. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) le, če je solastna stvar razdeljena glede njene uporabe in posesti. To velja še zlasti za solastnike enodružinske stanovanjske hiše, ki niso med seboj družinsko povezani. V zvezi s tem stališčem toženec povzema razloge iz zadeve II Ips 195/2003 in se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da ne gre za primerljivo zadevo.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je bil toženčev procesni očitek iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v pritožbi preveč pavšalen, da bi ga bilo mogoče obravnavati. V reviziji toženec sicer jasneje zapiše, v čem naj bi bila zatrjevana nasprotja, vendar vprašanje skladnosti ali sklepčnosti tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami in sodbenega izreka s sodbenimi razlogi tako, kot ga je opisal, ni procesno, temveč materialnopravno vprašanje.

6. Pravdni stranki sta kot razvezana zakonca 22. 5. 1979 sklenili sodno poravnavo, v kateri sta ugotovili, da predstavlja nova hiša na toženčevi parceli njuno skupno premoženje. Dogovorili sta se, da to skupno lastnino razdružita tako, da določita sporazumno solastninske deleže na tej hiši (tožničinega do 1/3 celote, toženčevega pa do 2/3 celote – točka 2 poravnave). Razvezana zakonca sta se še dogovorila, da bosta hišo prodala najboljšemu ponudniku, pri tem določila najnižjo kupnino, določila tudi način razdelitve kupnine, ob upoštevanju še dolžnega kredita, se zavezala v določenem času izseliti iz hiše in kupcu tudi pojasniti, da nova hiša še ni vpisana v zemljiški knjigi. Iz trditev pravdnih strank in dejanskih ugotovitev še izhaja, da se je tožnica v letu 1981 iz hiše izselila (zaradi nevzdržnih razmer in tudi v izpolnjevanju dogovora iz poravnave), toženec pa ne in sam oziroma skupaj s sinom uporablja hišo. Do končne realizacije sodne poravnave s prodajo hiše in razdelitvijo kupnine nikoli ni prišlo. Tožnica je še vedno izvrševala določena lastninska upravičenja: od toženca je za določeno obdobje iztožila plačilo tako imenovane uporabnine, se neuspešno dogovarjala za ponovno vselitev v hišo, skušala doseči vpis svoje solastninske pravice na hiši, pa tudi na pripadajočem zemljišču, vendar neuspešno, tudi njen predlog za razdelitev v nepravdnem postopku je bil v letu 2000 zavrnjen oziroma zavržen, nato je toženec odklonil sklenitev najemne pogodbe, nobeden od razvezanih zakoncev ni zmogel ali hotel odkupiti solastninskega deleža drugega zakonca itd. Nekje v vmesnem času je tožencu uspelo vpisati sporno hišo v zemljiško knjigo in na njej le svojo izključno lastninsko pravico. V letu 2003 je tožnica vložila sedaj obravnavano tožbo, s katero kot solastnica od drugega solastnika terja izročitev solastne hiše v neposredno soposest z izročitvijo ključev.

7. Tako kot revizijsko sodišče sta tudi nižji povzeli vsebino sodne poravnave iz leta 1979. Neutemeljen je revizijski očitek o manjkajoči materialnopravni presoji vsebine te poravnave. Besedilo njene druge točke je jasno. Hišo, ki je bila skupno premoženje, sta pravdni stranki razdružili tako, da sta določili solastninske deleže vsake od njiju, torej sta skupno lastnino sporazumno preoblikovali v solastnino. Tudi to je eden od možnih načinov razdružitve. Poleg tega pa sta se dogovorili še za civilno delitev, torej za prodajo in razdelitev kupnine. V tem delu je sodna poravnava ostala nerealizirana. Nihče v pravdi ni zatrjeval fizične delitve, kot bi bilo mogoče razumeti drugačna revizijska zatrjevanja.

8. Tožnica s sklenitvijo take sodne poravnave ni izgubila svoje solastninske pravice. Glede na njeno v 6. točki te odločbe opisano prizadevanje za rešitev problema se tudi ni nikoli odpovedala pravici do soposesti kot enemu od temeljih upravičenj lastninske pravice. Drugačno revizijsko stališče je materialnopravno zmotno. Njena pravica je torej stvarnopravne narave in ne obligacijskopravne, kot še vedno neutemeljeno vztraja toženec. Solastniki in tudi skupni lastniki imajo materialnopravno podlago za medsebojno varstvo oziroma varstvo drug proti drugemu v 100. členu v zvezi z 99. ali 92. členom SPZ (prej enako 43. člen v zvezi z 42. in 37. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR).

9. Ker solastninska pravica na sporni hiši ni razdeljena, je sodišče materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za izročitev celotne hiše v soposest. Izročitev v soposest le na določenem realnem delu glede na nerazdeljenost in nesoglasje strank tudi ni bila mogoča. V pravdi niti ni bilo zatrjevano, da naj toženec ne bi imel cele hiše v posesti. Očitek nesklepčnosti je zato neutemeljen. Materialnopravno zmotno je namreč toženčevo stališče, da bi tožnica lahko zahtevala izročitev v soposest le, če bi bila hiša razdeljena oziroma če bi bili določeni realni deleži, ki pripadajo vsakemu od solastnikov. Značilnost solastnine je prav idealnost solastninskih deležev, torej nedoločenost realnega (ali materialnega, kot opredeljuje toženec) deleža. Sklicevanje na zadevo II Ips 195/2003 je neutemeljeno že iz razlogov, ki jih je navedlo pritožbeno sodišče. Bistvena razlika je, ali odločitev solastnika postavi v nerešljiv položaj ali ne. V primerjani zadevi ga ni, saj je bil postopek za delitev sporne hiše še v teku. V obravnavani zadevi bi bil položaj za tožnico praktično nerešljiv, če bi bil njen zahtevek zavrnjen, saj je bil nepravdni postopek v letu 2000 zanjo neuspešno končan. Ovira naj bi bila prav sodna poravnava iz leta 1979, ki pa ni bila nikoli realizirana, toženčevega soglasja za njeno realizacijo ni, glede na potek časa pa je ni mogoče niti prisilno izvršiti. Revizijsko sodišče še dodaja, da so dejanska stanja posebej v primerih razvezanih zakoncev in njihovih posestnih in lastninskih upravičenj na skupnih stanovanjih oziroma stanovanjskih hišah zelo pestra in različna, zato se tudi sodne odločitve v tovrstnih sporih lahko razlikujejo. Toženčevo sklicevanje na le en primer, ob številnih drugačnih primerih, tudi zato ne more biti uspešno.

10. Že iz same narave solastninske ali skupnolastninske pravice, torej pravice več oseb na isti stvari, izhaja, da sta v teh razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enakimi upravičenji drugega lastnika. Vendar pa ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju. Ustavno sodišče Republike Slovenije je zato v odločbi Up-1292/08 z 10. 9. 2009 zavzelo stališče, da je v neskladju s 33. členom Ustave Republike Slovenije taka razlaga 43. člena ZTLR (vsebina 100. člena SPZ je enaka), ki enemu od skupnih lastnikov ne dopušča, da bi z vložitvijo negatorne tožbe prisilno uveljavil svoja upravičenja, ki so ogrožena zaradi enostranskega ravnanja drugega skupnega lastnika. Razlaga 100. člena SPZ, ki jo skuša uveljaviti toženec, bi v obravnavani zadevi v končni izpeljavi pomenila zanikanje tožničine solastninske pravice. Pri tem je prav toženec tisti, ki se ni držal sodne poravnave (in se ni odselil, da bi vsaj omogočil lažjo prodajo), pač pa sam že 30 let samovoljno v celoti uporablja sporno hišo. 11. Ker uveljavljani razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče toženčevo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.