Jedro

Načelo in dubio pro reo ne pomeni regulatorja presoje dokazov, temveč se uporabi le, ko je dokazna presoja sprejeta. Navedeno načelo zato ni kršeno že takrat, ko bi pri sodniku po obdolženčevi presoji moral nastati dvom, ampak le tedaj, če kljub dejansko obstoječemu dvomu sodišče izreče obsodilno sodbo.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega V.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 28.11.2005 obsojenega V.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora ter preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenca oškodovanke, medtem ko ga je po 4. odstavku 95. člena istega zakona oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovano L.Ž. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.10.2006 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka ter odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da napadeni sodbi razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnice zahteve sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe 17. in 355. člena ZKP. Nižji sodišči sta ugotavljali in preizkušali samo dejstva in dokaze, ki obsojenca obremenjujejo, medtem ko za dejstva in dokaze, ki so obsojencu v korist, navajata, da so priče izpovedale neverodostojno in nelogično, ne da bi slednje posebej konkretizirala. V nadaljevanju vložnica zahteve graja oceno oškodovankine izpovedbe in izpovedbe priče I.Š. in nato s sklicevanjem na izpovedbe ostalih zaslišanih prič ter na obsojenčev zagovor ponuja lastno presojo le teh. Poudarja, da gre v tem primeru za neenakopravno obravnavanje prič, da na izpovedbi oškodovanke in Š. ni mogoče opreti odločbe o krivdi obsojenca ter očita nižjima sodiščema, da nista vestno presodili vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in tudi nista upoštevali načela kazenskega prava in dubio pro reo ter njegovega osnovnega pravila, da je potrebno vsak dvom o obstoju dejstev šteti v obsojenčevo korist. Ker tega nista storili, sta bistveno kršili določbe kazenskega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sodb. Daje tudi pobudo, da Vrhovno sodišče uporabi določbo 427. člena ZKP.

V pretežnem delu vložnica zahteve ne soglaša z dokazno presojo sodišča. V tem obsegu pomenijo njena izvajanja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti niti zaradi zmotne niti zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V ta okvir je treba umestiti tudi navedbo, da se nižji sodišči v sodbah nista opredelili do vsebine dopisa PU K. z dne 18.10.2005, ki zadeva obsojenčevo prijavo oškodovankinega ravnanja, s čimer je po presoji zahteve potrjen obsojenčev zagovor. Gre za okoliščino, ki naj bi vplivala na presojo obsojenčevega zagovora v zvezi z njegovim prikazovanjem inkriminiranega dogodka, ki je temu sledil in v katerem je po ugotovitvah sodišča z grdim ravnanjem prizadel oškodovankino telesno celovitost. Glede na izvedene dokaze in njihovo presojo ni podlage za sklepanje, da gre za odločilno dejstvo, ki bi zahtevalo ob siceršnji celoviti presoji obsojenčevega zagovora, da se sodišče o navedenem dopisu policije še posebej opredeli. Zato tudi ni mogoče te navedbe zahteve opredeliti kot očitka odsotnosti razlogov pravnomočne sodbe o odločilnem dejstvu in s tem tudi ne kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je zahteva izrecno sploh ne uveljavlja.

Zahteva tudi neutemeljeno ocenjuje, da sodišči nista vestno pretehtali vsak posamezen dokaz in vseh dokazov v njihovi medsebojni povezavi. Tej oceni nasprotujejo razlogi pravnomočne sodbe. Tako je sodišče prve stopnje obrazložilo, katera odločilna dejstva šteje za dokazana in na podlagi katerih dokazov. Navedlo je razumne razloge v zvezi s presojo obsojenčevega zagovora in ostalih dokazov ter utemeljeno zaključilo, da ima njegovo ravnanje vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je v skladu s 1. odstavkom 395. člena ZKP presodilo pritožbene navedbe ter obrazložilo, zakaj je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in iz katerih razlogov je presoja obsojenčevega zagovora in ostalih dokazov pravilna.

Razlaga načela in dubio pro reo, kot jo daje vložnica zahteve, je načeloma pravilna, vendar sodišče v tej kazenski zadevi ni postopalo v nasprotju z njim. Gre sicer za pomembno načelo, ki pa ne pomeni regulatorja presoje dokazov, temveč se uporabi le, ko je dokazna presoja sprejeta. Navedeno načelo zato ni kršeno že takrat, ko bi pri sodniku oziroma sodišču po obdolženčevi oziroma obsojenčevi presoji moral nastati dvom, ampak le tedaj, če kljub dejansko obstoječemu dvomu sodišče izreče obsodilno sodbo. Sodišče je v tej zadevi obsojenčev zagovor in vse izvedene dokaze presodilo ter takšno presojo tudi razumno obrazložilo. Zahteva za varstvo zakonitosti dvom glede obstoja odločilnih dejstev izvaja iz lastne presoje obsojenčevega zagovora in izvedenih dokazov. S tem pa se spušča v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP na področje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki se sme vložiti med ostalim tudi zoper pravnomočno sodbo le zaradi kršitev zakona, naštetih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Določbo 427. člena ZKP uporabi Vrhovno sodišče le, če samo ugotovi precejšen dvom o resničnosti tistih odločilnih dejstev, na katera se opira uporaba uporaba kazenskega zakona, ki naj bi ga po navedbah zahteve kršilo sodišče. Ob upoštevanju vsebine zahteve, iz katere sledi, da njena vložnica v celoti ne soglaša z dokazno presojo sodišča in ob upoštevanju stanja stvari v tej zadevi, je tudi sicer izključena uporaba te določbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obsojenega V.Ž. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Glede na obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene s pravnomočno sodbo, ga je tudi Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).