Jedro

Predpisani obličnosti v zvezi s porokovo zavezo je zadoščeno le, če sta v pisni obliki dana izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, in identificirana obveznost glavnega dolžnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti št. I 999/01 z dne 7. 6. 2002 ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3233.939,00 SIT z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo plačilo toženčevih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da mora v skladu z 997. in 998. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) iz pisne izjave poroka izhajati, da se zavezuje upniku izpolniti veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. Dodalo je, da pogoj pisnosti iz 998. člena ZOR ni izpolnjen v primeru, ko porokova obveznost ni opredeljena oziroma ni opredeljena tako, da jasno razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti teže in pomena posledic njegove zaveze. Ker kreditna pogodba ne vsebuje vsebinske identifikacije morebitne toženčeve obveznosti kot poroka, zaslišanje priče J. G., ki bi vedela povedati, da je bilo tožencu ob sklepanju pogodbe povedano, da njegov podpis na pogodbi pomeni podpis poroka in da se je toženec s tem strinjal, ni bilo potrebno.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker sta sodišči izhajali z zmotnega stališča, da je pomemben le podpis toženca na kreditni pogodbi, nista pa se spuščali v vprašanje, zakaj je porok podpisal pogodbo in kaj mu je bilo s strani kreditodajalca povedano, sta zmotno uporabili materialno pravo. Če bi bil o vsebini obveznosti seznanjen ustno, to pa bi lahko potrdila predlagana priča, bi bila njegova poroštvena zaveza veljavna.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči sta na podlagi ugotovitev, da je bil v kreditni pogodbi, sklenjeni z banko, kot kreditojemalec naveden D. C., da je bil kredit zavarovan (s plačilom zavarovalne premije), da je bil toženec na pogodbi naveden kot sopodpisnik, da sta bila toženec in njegova žena v času sklenitve kreditne pogodbe lastnika nepremičnine in da je bila na tej nepremičnini stanovanjska enota, za katere adaptacijo je bil dan kredit, da iz pravilnika kreditodajalke o stanovanjskem varčevanju in posojilih občanov izhaja, da imajo pravico do kredita varčevalci, v izjemnih primerih pa lahko za kreditojemalca vplača lastno udeležbo ali veže sredstva druga tretja oseba, ki je v tem primeru sopodpisnik posojilne pogodbe, zavzeli stališče, da iz pogodbe ne izhaja, da bi se bil toženec zavezal kot porok.

7. Stališče izpodbijanih sodb, da je predpisani obličnosti iz 998. člena ZOR zadoščeno le, če sta v pisni obliki dana izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, in identificirana obveznost glavnega dolžnika, je pravilno ter skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča in stališči teorije.(1) Ker iz kreditne pogodbe ne izhaja, da bi se bil toženec zavezal kot porok, le pisna zaveza pa je tista, ki ustvarja pravne učinke, niti morebitna izpovedba predlagane priče o tem, kako so potekali razgovori med tožencem in banko kreditodajalko pred sklenitvijo pogodbe, ne bi mogla spremeniti zavzetega stališča o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

8. Ker zatrjevani in hkrati po uradni dolžnosti preizkušeni revizijski razlog ni podan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o tožničinih stroških postopka je vsebovana v odločitvi o reviziji (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo III Ips 138/98 z dne 30. 3. 2000 in sklep II Ips 232/2005 z dne 18. 1. 2007 ter Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1035.