Jedro

Predmet tega postopka je v skladu z določbo 175. člena ZDavP-2 le odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo, ker se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o davčni izvršbi. Vsebinska presoja ugovorov v zvezi z obstojem dolga v pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ni več možna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo naložila tožniku, da v roku 15 dni plača neporavnani dolg po sklepu o davčni izvršbi DT 42914-4104/2014-1 06-3201-02 z dne 18. 4. 2014 v znesku 612.000,00 EUR. Če dolžnikov dolžnik ne plača navedenega zneska v navedenem roku, se la ta prisilno izterja. Stroški postopka niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve. Odločba je izdana na podlagi 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). S sklepom o davčni izvršbi z dne 18. 4. 2014 zoper dolžnika A.A., se je začel postopek davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika in je tožniku kot dolžnikovem dolžniku bilo naloženo, da zarubljeni znesek terjatve plača. Tožniku je bil sklep vročen 8. 5. 2014. Tožnik oz. dolžnikov dolžnik ni ravnal po navedenem sklepu.

2. Toženka se z odločitvijo strinja. Navaja določbe prvega odstavka 143. člena, 172. člena, 173. člena, 174. člena in 175. člena ZDavP-2. Ugotavlja, da je prvostopenjski organ s sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 18. 4. 2014 zarubil denarno terjatev davčnega dolžnika A.A., ki jih ima do tožnika, na podlagi posojilne pogodbe z dne 3. 1. 201 v znesku 566.000,00 EUR z datumom zapadlosti 31. 12. 2011 in posojilne pogodbe z dne 3. 1. 2011 v znesku 46.000,00 EUR z datumom zapadlosti 31. 12. 2012. Z navedenim sklepom je bilo tožniku dano navodilo, da mora zarubljeni znesek terjatve v skupnem znesku 612.000,00 EUR plačati in da bo v primeru, če ne bo ravnal po sklepu, izterjan davek od njega po 175. členu ZDavP-2. Predmet tega postopka je v skladu z določbo 175. člena ZDavP-2 le odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo, ker se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o davčni izvršbi. Vsebinska presoja ugovorov v zvezi z obstojem dolga v pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ni več možna. V času izdaje izpodbijane odločbe niso prenehali razlogi za njeno izdajo, saj bi se moral tožnik ravnati po sklepu o davčni izvršbi in zarubljeni znesek poravnati.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanje ter zmotno uporabljenega materialnega prava. Tožnik očita kršitev Ustave RS in sicer 2. člena, 3. člena, 33. člena, 25. člena, 14. člena, 22. člena, ki jih citira, in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), za kar navede razloge. Ker terjatev davčnega dolžnika še ni dospela v plačilo in ne bo dospela v plačilo v enem letu od prejema sklepa, je tožnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi in po odločitvi toženke 24. 11. 2015 sprožil tudi upravni spor (I U 67/2016), v katerem Upravno sodišče RS še ni odločilo. Nato je finančni organ izdal izpodbijano odločbo. O obstoju in o zapadlosti predmetne sporne terjatve davčnega dolžnika do tožnika, ki jo je finančni organ zarubil, in katere plačilo zahteva z izpodbijano odločbo od tožnika, ni bilo pravnomočno odločeno, saj o njej še ni odločilo pristojno sodišče. Obstoj in zapadlost terjatve pa je nedvomno sporna. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-6/13-12,Up -24/13-16 z dne 11. 2. 2016, po kateri je edino sodišče v kontradiktornem postopku pristojno odločati o obstoju obveznosti tretje osebe iz obligacijskega razmerja med njo in davčnim dolžnikom, ter da te odločitve ne more sprejeti davčni organ v okviru reševanja predhodnega vprašanja, kolikor tretja oseba poda ugovor, da njena obveznost ni nastala. Sodišči predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter postopek davčne izvršbe ustavi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnim obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. V pripravljalni vlogi tožnik pojasnjuje svoja stališča in se sklicuje na stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 11. 2. 2016. 6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Izpodbijana odločba temelji (le) na določbah 175. člena ZDavP-2, po katerih se davek izterja od dolžnikovega dolžnika, če ta ne ravna po sklepu o izvršbi. Davčni organ o tem izda odločbo, s katero dolžnikovemu dolžniku naloži, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi (na denarne terjatve dolžnika) plačati na predpisane račune.

8. V konkretnem primeru iz upravnih spisov zadeve izhaja, da tožnik kot dolžnikov dolžnik res ni ravnal po sklepu o izvršbi in zarubljenega zneska ni poravnal. V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil ugovor zoper sklep o davčni izvršbi po 174. členu ZDavP-2, ki v času odločanja toženke še ni bil končan, vendar pa v upravnem sporu I U 67/2016 (v katerem je izpodbijal zakonitost sklepa o davčni izvršbi z ugovori glede tega, da dolg še ni dospel v plačilo, in da tudi ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa) ni uspel. Po določbi 174. člena ZDavP-2 namreč lahko dolžnikov dolžnik tovrstne ugovore, to je, da dolžniku sploh ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa, uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi. Ugovor zoper sklep o davčni izvršbi po petem odstavku 174. člena ZDavP-2 sicer ne zadrži njegove izvršitve.(1) Naslovno sodišče je namreč s sodbo I U 67/2016 -14 z dne 15. 11. 2016 tožbo zavrnilo, kar pomeni, da je sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika DT 42914-4104/2014-1 06-3201-02 z dne 18. 4. 2014 tudi pravnomočen. Tako tudi s tega vidika niso prenehali razlogi za izdajo izpodbijane odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2, kar bi se sicer lahko zgodilo ob drugačni odločitvi sodišča, kar pa ni obravnavani primer. Tako po povedanem ni nobenega dvoma o tem, da je tožnik dolžan poravnati znesek iz sklepa o izvršbi. Ob takem dejanskem stanju in pravnem stanju so po presoji sodišča izpolnjeni vsi pogoji za izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2. 9. Podatki, ki utemeljujejo odločitev, kot tudi pravno podlago odločitve, pa so pravilno pojasnjeni tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, toženka pa se v razlogih pritožbene odločbe izreče tudi o vseh pritožbenih navedbah. Med drugim je tožnika tudi pravilno poučila, da je predmet konkretnega postopka izključno ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki je predmet pritožbe, torej presoja njene skladnosti z določbami 175. člena ZDavP-2. Ob opisani zakonski ureditvi pa lahko dolžnikov dolžnik v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve, zato sodišče tovrstne ugovore zavrača. Z ugovori, ki jih tožnik uveljavljala v tožbi, glede na predmet odločanja, torej tudi v upravnem sporu ne more uspeti, saj gre za ugovore, ki bi jih kot dolžnikov dolžnik lahko uveljavljal v ugovoru in nato v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev davčnega dolžnika, o čemer pa je bilo kot rečeno tudi že pravnomočno odločeno. Sodišče se po navedenem v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in s tistimi, ki jih glede na vsebino pritožbe dopolni pritožbeni organ. Sklicevanje tožnika na stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016 v obravnavani zadevi pa ne vpliva na drugačno odločitev.

10. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, kot tudi ne kršitev Ustave RS in EKČP, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Ker so med strankama pravno relevantna dejstva nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

opomba (1) : Ne glede na to davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o ugovoru odloži začetek davčne izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika, če oceni, da bi bilo ugovoru mogoče ugoditi (četrti odstavek 175. člena ZDavP-2).