Jedro

Dajalec kredita mora pred izjavo, da razdira pogodbo, potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni, kar v skladu s prejemno teorijo pomeni od takrat, ko kreditojemalec – potrošnik od kreditodajalca prejme navedeno izjavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 201629/2009 z dne 31.12.2009 tudi v delu, v katerem je bilo toženki naloženo plačati tožeči stranki 11.414,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2009 ter 208,76 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2010 dalje do plačila in zaradi skrčitve zahtevka glede zneska 1.318,73 EUR s pp postopek ustavilo, glede zneska 10.095,73 EUR s pp pa zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). V 2. točki izreka je zavrglo tožbo glede ugotovitve, da je terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova kreditne pogodbe št. ... z dne 17.7.2006 v celoti zapadla v plačilo 9.10.2009. V 3. točki izreka pa je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.123,80 EUR pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo in sklep je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Pritožnik nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožeča stranka, ko tožena stranka ni sprejela dopisa z dne 11.9.2009 (opozorilo pred odstopom od pogodbe z določitvijo dodatnega roka za plačilo zapadlih obveznosti) z vročitvijo poskusiti še enkrat ali na kakšen drug zanesljiv način obvestiti toženo stranko o možnosti odstopa od pogodbe v primeru neplačila v dodatnem roku. Tožeča stranka je namreč ravnala z vso potrebno skrbnostjo in je obvestilo z dne 11.9.2009 poslala toženi stranki s priporočeno pošiljko na toženkin naslov, ki ga uporablja za sprejemanje pošte tudi v tem pravdnem postopku, vendar ga toženka ni dvignila, zato je bilo obvestilo 30.9.2009 vrnjeno toženi stranki. Zakon nikjer ne določa, da je dajalec kredita dolžan poskrbeti, da je obvestilo o dodatnem roku tudi dejansko vročeno potrošniku. Zaradi neplačanih obveznosti je tožeča stranka toženki poslala priporočeno več opominov (dne 12.6.2009, 10.7.2009, 13.8.2009), odstop od pogodbe pa je poslala 9.10.200. Toženka je sprejela odstop od pogodbe, opomina z dne 10.6.2009 in 10.7.2009 je sprejel njen mož, preostalih dopisov ni prejel nihče. Toženko je na nastalo zamudo s plačili opozarjala tudi po telefonu 22.5.2009 in 2.12.2009. Tožeči stranki tako ni mogoče očitati, da ni ravnala s potrebno skrbnostjo glede obveščanja toženke na nastalo zamudo pri plačilu mesečnih obveznosti. Nasprotno pa toženka ni ravnala z zadostno skrbnostjo. Iz kreditne pogodbe obstoji tudi obveznost toženke, da redno sprejema poštne pošiljke oziroma sporoča vse spremembe in okoliščine, ki bi na kakršen koli način lahko zmanjšale sposobnost vračanja kredita. Toženka bi morala biti še posebej pazljiva pri pošti, ki jo je pošiljala tožeča stranka, saj je bila seznanjena z zamudo pri plačilu mesečnih anuitet. Da toženka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, je potrdila tudi zaslišana toženka (da ji je bilo v tistem obdobju vseeno, kaj prihaja po pošti, da je bila seznanjena z obvestili o prejeti pošti, da zaradi težav ni odšla na pošto po prispele pošiljke), vendar sodišče njene izpovedi ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo neskladja v navedbah toženke, ko je v nasprotju z izpovedjo na glavni obravnavi v prvi pripravljalni vlogi zavrnila očitke, da bi se izmikala vročitvi poštnih pošiljk, da je po vsakem prejetem obvestilu o prispeli pošiljki odšla na pošto in dvignila pošiljko. Sodišče bi tako moralo zaključiti, da je toženka tista, ki ni ravnala z zadostno skrbnostjo in ki bi morala z večjo pozornostjo paziti na prejeta obvestila in se odzvati z dvigom pošiljk, še posebej, ker je bila seznanjena, da je v zamudi s plačili obrokov. Sodišče je v nasprotju z navedbami pravdnih strank in predloženimi listinskimi in ostalimi dokazi zaključilo, da je bilo ravnanje toženke resno in odgovorno, da naj bi takoj po prejemu odpovedi pogodbe odšla na razgovor in pričela z odplačevanjem. Toženka je bila v zamudi s plačili več kot dveh mesečnih anuitet že od aprila 2009 dalje, v poslovalnici tožeče stranka pa se je oglasila šele 22.12.2009, torej več kot osem mesecev od nastale zamude s plačili in več kot dva meseca po prejemu odstopa od pogodbe. V vmesnem obdobju se toženka ni odzvala na poslane opomine niti ni poslala prošnje za moratorij plačevanja kredita ali na kakšen drug način izkazala aktivnost pri reševanju plačevanja nespornega dolga. Tako je tožeča stranka zaradi internih aktov in nadzora Banke Slovenije morala začeti izterjavo vtoževane terjatve. Vse to je tožeča stranka v pripravljalnih vlogah že navedla, a prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo nobenih njenih navedb. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je toženka nadaljevala z odplačevanjem kredita takoj po prejemu dopisa o odpovedi pogodbe z dne 9.10.2010, saj je toženka pričela dolg odplačevati šele 18.1.2010, predhodno plačani znesek 22.12.2009 v višini 1.129,74 EUR pa je tožeča stranka odtegnila s transakcijskega računa toženke in ga toženka ni poravnala prostovoljno. Glede zavrženja tožbe za ugotovitev, da je terjatev tožeče stranke do toženke zapadla v plačilo 9.10.2009 tožeča stranka uveljavlja kršitev določb ZPP, saj lahko po 3. odstavku 181. člena ZPP poleg obstoječega uveljavlja tudi zahtevek na ugotovitev, da razmerje (ne) obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka. Takšen zahtevek je tožeča stranka glede zapadlosti terjatve iz naslova kreditne pogodbe uveljavljala, zato bi sodišče o njem lahko odločilo. Ker bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, bi moralo ugoditi tudi zahtevku na povračilo pravdnih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je tožeča stranka od toženke zahtevala plačilo celotnega še neodplačanega kredita, saj je trdila, da je zaradi toženkine zamude s plačilom večih zaporednih obrokov odstopila od pogodbe (oz. pogodbo razdrla). Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago pravilno navedlo in uporabilo Kreditno pogodbo z dne 17.7.2006, sklenjeno med pravdnima strankama, ter 13. člen Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), ki v 2. odstavku določa, da mora dajalec kredita pred izjavo, da razdira pogodbo, potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni, v 3. odstavku pa, da lahko dajalec kredita pogodbo razdre samo, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti v tem dodatnem roku.

Pritožbeno ni izpodbijano, da je tožeča stranka toženki pred odstopom od pogodbe poslala več opominov - datiranih 12.6.2009, 10.7.2009, 13.8.2009, s katerimi jo je obvestila o zamudi s plačilom mesečnih obrokov, vendar navedeni opomini ne ustrezajo pisnemu obvestilu o dodatnem vsaj 15 dnevnem roku za plačilo zapadlih obveznosti pred razdorom pogodbe, ki ga določa 2. odstavek 13. člena ZPotK. Zato pritožbene trditve o skrbnosti tožeče stranke pri obveščanju o nastali zamudi pred obvestilom, ki je ustrezalo zahtevam iz 2. odstavka 13. člena ZPotK, niso odločilne za presojo pravilnosti razdora kreditne pogodbe s strani kreditodajalca (tožeče stranke) in utemeljenosti zahteve za plačilo preostalih obrokov pred njihovo zapadlostjo.

Tožeča stranka pritožbeno vztraja, da je navedeni zakonski zahtevi po pisnem obvestilu o primernem dodatnem roku za plačilo zapadlih obveznosti pred razdorom kreditne pogodbe zadostila s tem, ko je toženki poslala obvestilo z dne 11.9.2009 po pošti s priporočeno pošiljko, čeprav toženka te pošiljke ni dvignila in je bilo obvestilo vrnjeno tožeči stranki. Določba 13. člena ZPotK res ne določa, da je dajalec kredita dolžan poskrbeti, da je obvestilo vročeno potrošniku, kot trdi pritožnik, vendar pa tudi ne določa, da se zakonska obveznost izpolni s tem, da dajalec kredita obvestilo pošlje priporočeno po pošti. Zakon določa, da mora dajalec kredita potrošniku (s pisnim obvestilom) določiti primeren rok za plačilo, kar v skladu s prejemno teorijo pomeni za izpolnjeno takrat, ko potrošnik od kreditodajalca prejme navedeno izjavo. Pritožbeno pa ni izpodbijano (tožeča stranka to tudi sama trdi), da toženka obvestila pred razdorom pogodbe z določenim 15 dnevnim rokom za plačilo zapadlih obveznosti ni prejela, torej z njim ni bila seznanjena. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pogoji za odstop tožeče stranke od kreditne pogodbe in s tem plačilo celotnega še neodplačanega kredita niso nastopili.

Pritožbene trditve, da iz kreditne pogodbe izhaja obveznost toženke, da redno sprejema poštne pošiljke oziroma sporoča vse spremembe in okoliščine, ki bi na kakršen koli način lahko zmanjšale sposobnost vračanja kredita, pomeni neupoštevno pritožbeno novoto, saj tega tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala in tudi v pritožbi ne pojasni, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP), sicer pa te trditve niti ne držijo. V 11. členu kreditne pogodbe z dne 17.7.2006 je navedena le obveznost kreditojemalke (toženke), da pisno sporoči spremembo prebivališča ali delodajalca, kar pa pri toženki ni bilo podano. Ostale pritožbene trditve o neskrbnosti toženke v zvezi s prejemanjem pošte in toženkini aktivnosti pri reševanju plačevanja dolga na zaključek o neizpolnitvi kreditodajalčeve zakonske obveznosti pred razdorom pogodbe ne vplivajo. Enako tudi ugotovitve o resnem in odgovornem ravnanju toženke po prejemu odpovedi pogodbe in nadaljnjem odplačevanju dolga niso odločilna dejstva za zaključek o tem, ali tožeča stranka utemeljeno terja toženko za plačilo celotnega še neodplačanega zneska kredita.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje odločitvi o zavrženju tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka (poleg dajatvenega zahtevka) zahtevala ugotovitev, da je terjatev tožeče stranke do toženke stranke iz naslova kreditne pogodbe v celoti zapadla v plačilo dne 9.10.2009. Tožeča stranka je torej postavila vmesni ugotovitveni zahtevek, s katerim sodišče odloči o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti, pravno podlago zanj pa predstavlja 3. odstavek 181. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek zavrglo kot nepotrebnega, saj gre za predhodno vprašanje za dajatveni tožbeni zahtevek. Ker je bil tožbeni zahtevek za plačilo denarne terjatve pravilno zavrnjen, tudi ni podana predpostavka prejudicialnosti, saj odločitev o dajatvenem zahtevku ni več odvisna od vprašanja, ali sporna pravica oz. pravno razmerje obstoji in zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje stroškovni odločitvi, saj je na podlagi pravilne ugotovitve, da tožeča stranka v pravdi ni uspela, pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka toženki povrniti njene pravdne stroške, katerih odmera konkretno ni pritožbeno izpodbijana.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Na podlagi 3. odstavka 181. člena ZPP lahko tožeča stranka v primer, da je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali (ne)obstaja pravica ali pravno razmerje, poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da obstaja ali ne obstaja pravica oziroma pravno razmerje. Vsebina vmesnega ugotovitvenega zahtevka je enaka kot vsebina ugotovitvene tožbe - ugotavlja se pravica ali pravno razmerje, ne more pa se z njim zahtevati ugotovitev nekega dejstva. To pa je zahtevala tožeča stranka z zahtevkom na ugotovitev datuma zapadlosti terjatve v plačilo. Zapadlost namreč pomeni časovni trenutek, v katerem upnik dobi pravico dolžnika terjati, dolžnik pa je dolžan izpolniti obveznost. V tem obsegu je zato tožba nedovoljena.

Sicer pa je sodišče dajatveni del tožbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni veljavno razdrla kreditne pogodbe, torej celotna terjatev po kreditni pogodbi ni zapadla v plačilo in zato tožeča stranka nima pravice terjati sporne terjatve od toženke, zato bi bila pravilna tudi zavrnitev ugotovitvenega zahtevka, ki pa ga je sodišče prve stopnje zavrglo. Ker pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP), v tem delu v izpodbijano odločitev ni posegalo.