Jedro

Odložni pogoj (plačilo kupnine), ki sta ga prodajalec in kupec določila kot predpostavko za začetek učinkovanja prodajnih pogodb, se ni izpolnil. Zato pogodbi tudi nista povzročili želenih pravnih posledic (prenos lastništva s prodajalca na kupca). Bili sta sicer veljavno sklenjeni, vendar so bili zaradi določitve odložnega pogoja njuni učinki odloženi.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo 96.684 SIT.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica dveh stanovanj v objektu v Celju, in sicer na podstrešju v izmeri 54,50 m2 in v pritličju v izmeri 81,78 m2. Tožencu je naložilo, da mora obe stanovanji s pisno izjavo vrniti v stečajno maso tožeče stranke, naložilo pa mu je tudi plačilo 96.684 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve.

Pritožbeno sodišče je toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo le v odločbi o denarnem zahtevku, tako mora toženec plačati zamudne obresti od 8.1.2002 dalje, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pogodbi o prodaji stanovanj nista začeli učinkovati, saj se odložni pogoj (plačilo celotne kupnine) ni izpolnil. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo, ki jo je obrazložil le v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi morali sodišči prve in druge stopnje upoštevati dejstvo, da sta bili prodajni pogodbi prijavljeni na Davčni upravi Republike Slovenije ter da je bil tudi plačan davek na promet nepremičnin. Če kupnina ne bi bila plačana (torej, če ne bi bil izpolnjen odložni pogoj), se to ne bi moglo zgoditi. Plačilo davka je torej dokaz, da je bila kupnina poravnana. Nadaljnji dokaz za plačilo kupnine je tudi dejstvo, da je prodajalec overil svoj podpis na pogodbah in izvirnike pogodb izročil kupcu. Ta je s tem prejel naslov za vknjižbo svoje lastninske pravice. Intabulacijska klavzula je bila namreč nepogojna. Ker stanovanji še nista vpisani v zemljiško knjigo, "sta že originalni pogodbi sami po sebi dokazovali obstoj lastninske pravice družbe M., d.o.o.". Tožeča stranka je s svojimi konkludentnimi dejanji potrdila veljavnost prodajnih pogodb. Da sta kupoprodajni pogodbi začeli učinkovati, dokazuje tudi to, da je Okrajno sodišče v Ljubljani dne 5.8.1996 na spornih nepremičninah ustanovilo zastavno pravico na podlagi sporazuma strank v korist družbe T.-B., d.o.o., in v breme lastnika - družbe M., d.o.o.. Ker tožeča stranka vpisu zastavne pravice ni nasprotovala, je s tem potrdila veljavnost pogodb. Očitno je pogoj iz 10. člena pogodb štela za izpolnjen. Za nameček tožeča stranka svojemu sopogodbeniku tudi nikoli ni sporočila, da šteje, da naj bi bila sporna stanovanja še vedno njena last. Po overitvi podpisa tožeče stranke na spornih pogodbah tako plačilo kupnine očitno ni bilo več pogoj za njuno veljavnost. V odgovoru na revizijo tožeča stranka opozarja, da revident izpodbija dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, ter da je ves čas vedel, kakšno je dejansko in pravno stanje spornih stanovanj. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo 96.684 SIT, revizija ni dovoljena, sicer pa je neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Tožeča stranka je zoper tožnika uveljavljala dva zahtevka - zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na dveh stanovanjih in na njuno vrnitev v stečajno maso ter zahtevek na plačilo 96.684 SIT. Zahtevka imata različno podlago - prvi je lastninski, drugi obligacijski. Pravico do revizije je treba ugotavljati ločeno po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Ker vrednost obligacijskega zahtevka ne presega 1,000.000 SIT, revizija zoper del sodbe, s katerim je odločeno o tem zahtevku, ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Revizijsko sodišče je tako vezano na odločilni ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje:

1. Prodajalec (tožeča stranka) in kupec (M. d.o.o.) spornih stanovanj sta v prodajnih pogodbah določila, da pogodbi stopita v veljavo, "ko prodajalec prejme plačano celotno kupnino".

2. M. d.o.o., ki je na toženca "prenesla vse pravice iz sklenjenih kupnih pogodb" s tožečo stranko, kupnine po teh pogodbah ni plačala.

Odložni pogoj (plačilo kupnine), ki sta ga prodajalec (tožeča stranka) in kupec (M., d.o.o.) določila kot predpostavko za začetek učinkovanja prodajnih pogodb, se torej ni izpolnil. Zato pogodbi tudi nista povzročili želenih pravnih posledic (prenos lastništva s prodajalca na kupca). Bili sta sicer veljavno sklenjeni, vendar so bili zaradi določitve odložnega pogoja njuni učinki odloženi (prvi in drugi odstavek 74. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Posledica določitve določenega dejstva za odložni pogoj je, da učinek pogodbe ne nastopi (pogodba ne začne učinkovati) takrat, ko so izpolnjene splošne (in posebne) zakonske predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe, temveč šele, ko (in če) to dejstvo nastopi. Še pred nastankom pravnega dejstva, ki sta ga stranki določili za odložni pogoj (v konkretnem primeru plačilo celotne kupnine), pa pogodba stranki zavezuje v pomenu, da nobena od njiju ne more od pogodbe odstopiti (na podlagi enostranske izjave volje).

Ker pogodbi med tožečo stranko in M. d.o.o. nista začeli učinkovati, kupec (M. d.o.o.) ni mogla postati lastnica spornih stanovanj in zato te pravice tudi ni mogla prenesti na toženca.

Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno uporabili materialno pravo. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker odgovor na revizijo ni bil potreben, tožeča stranka krije stroške, ki so ji s tem nastali (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).