Jedro

Izterjava davčnega dolga je možna šele, ko postane odmerna odločba izvršljiva. Kot podlago za izterjavo davčnega dolga iz naslova odmerne odločbe za dohodnino za leti 1994 in 1995 davčni organ pravilno navaja določbo drugega odstavka 125. člena ZDavP-2, po kateri pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativno zastaranje). Iz listin upravnega spisa izhaja, da je odmerna odločba za dohodnino za leto 1994 postala izvršljiva 12. 4. 2005, odmerna odločba dohodnine za leto 1994 pa je postala izvršljiva 9. 9. 2004. Pri presoji zastaranja izterjave davčnega dolga je merodajen trenutek izvršljivosti glede na vročitev predmetne odmerne odločbe. Ob upoštevanju določb ZDavP-2 absolutno zastaranje izterjave davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 1994 in 1995 (rok 10 let, odkar je prvič začelo teči zastaranje) do izdaje izpodbijane odločbe 28. 12. 2009, še ni nastopilo. Relativno zastaranje izterjave davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 1994 pa tudi ni nastopilo, saj do izdaje izpodbijane odločbe (28. 12. 2009) še ni preteklo pet let.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor vlogo tožnika za odpis dolga zaradi zastaranja pravice do izterjave z dne 26. 2. 2009 zavrnil (točka I. izreka); stranka trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka II. izreka); o priglašenih stroških v pritožbenem postopku bo davčni organ odločil s posebnim sklepom (točka III. izreka). Tožnik je 26. 2. 2009 podal vlogo za odpis dolga iz naslova dohodnine ter prometnega davka (v nadaljevanju PD) za leti 1994 in 1995 ter navedel, da je pravica do izterjave dolga absolutno zastarala. Davčni organ je ugotovil, da je bila zavezancu v letu 1996 odmerjena dohodnina za leti 1994 in 1995 ter prometni davek za leto 1995. Drugostopenjski organ je na podlagi pritožbe zadevo vrnil v ponovno odločanje. Tožniku je bila 25. 11. 2006 izdana odločba Davčnega urada Maribor 03 01838-0 za dohodnino za leto 1994. Zoper njo se je tožnik pritožil. Dohodnina je bila v ponovnem postopku odmerjena z odločbo Davčnega urada Maribor 031838 z dne 7. 3. 2005. Tudi zoper to se je tožnik pritožil, pritožbeni organ pa o tem še ni odločil, zaradi česar odločba še ni pravnomočna. Zastaranje pravice do izterjave je pričelo teči z datumom izvršljivosti odmerne odločbe, izdane v ponovnem postopku, torej 11. 4. 2005. Pravica do izterjave dolga še ni zastarala, saj je bilo relativno zastaranje prekinjeno z izdanim opominom pred začetkom davčne izvršbe Davčnega urada Maribor 40802-008560/2005 09143-02 z dne 21. 10. 2005, ki je bil tožniku osebno vročen 25. 10. 2005 in je pričelo ponovno teči 26. 10. 2005, absolutno zastaranje izvršbe pa bo nastopilo šele v letu 2015. 2. V zvezi z dohodnino iz leta 1995 je bila 2. 8. 2004 izdana odločba v ponovnem postopku odmere dohodnine 11 1382. Pritožba tožnika nanjo je bila zavrnjena z odločbo pritožbenega organa DT-499-01-844/2004-3 z dne 20. 12. 2006. Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor, ki je bil s sodbo tega sodišča U 56/2007-5 z dne 14. 5. 2008 zavrnjen. Zastaranje pravice do izterjave je pričelo teči z dnem izvršljivosti odmerne odločbe, izdane v ponovljenem postopku 9. 9. 2004. Tako zastaranje pravice do izterjave dohodnine za leto 1995 še ni nastopila.

3. PD za leto 1994 je bil 7. 8. 1996 odmerjen z odločbo Davčnega urada Maribor IV-2/54-285/41996. Pritožba je bila 3. 9. 1997 zavrnjena z odločbo pritožbenega organa št. DT 415-141/96. Upravno sodišče RS je s sodbo U 2997/97 drugostopenjsko odločbo odpravilo. Pritožbeni organ je nato 5. 10. 1999 z odločbo DT 415-141/96 odpravil odločbo prvostopenjskega organa ter zadevo vrnil v ponovni postopek, kjer je bil ponovno odmerjen PD z odločbo z dne 19. 1. 2001, zoper katero se je tožnik pritožil. Pritožbeni organ je z odločbo DT-415-141/96 z dne 19. 10. 2005 pritožbi delno ugodil v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Glede na navedeno, pravica do izterjave predmetnega PD še ni absolutno zastarala, saj je zastaranje pravice do izterjave začelo teči z dnem izvršljivosti odločbe, izdane v ponovnem postopku, 19. 1. 2001. 4. PD iz leta 1995 je bil odmerjen z odločbo Davčnega urada Maribor 416-15-4650/92-13/49 z dne 19. 8. 1996, zoper katero se je tožnik pritožil. Drugostopenjski organ je z odločbo dne 5. 6. 2000 pritožbi ugodil. V ponovnem postopku je bil PD ponovno odmerjen 22. 5. 2001. Tožnik se je ponovno pritožil. Pritožbeni organ je z odločbo DT 415-292/97 z dne 19. 10. 2005 pritožbi delno ugodil v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Tako pravica do izterjave še ni absolutno zastarala, saj je pričela teči z dnem izvršljivosti odločbe, izdane v ponovnem postopku, 22. 5. 2001. Davčni organ ugotavlja, da za dolg iz naslova dohodnine za leto 1994 in 1995 ter PD za leto 1995 zastaranje pravice do izterjave v relativnem in absolutnem smislu še ni nastopilo, saj so bile vse predmetne obveznosti predmet ponovnih postopkov. Pravica do izterjave pa je vezana na izvršljivost veljavnega izvršilnega naslova. Prvostopenjski organ kot podlago navaja določbo drugega odstavka 125. člena in 126. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in spr., v nadaljevanju ZDavP-2). Neutemeljen je ugovor tožnika, da je zastaranje prvič pričelo teči po odpravljenih odločbah leta 1996, saj odprava odločbe pomeni odpravo vseh pravnih posledic, ki iz take odločbe izvirajo, vključno z tekom zastaranja pravice do izterjave. V ponovnih postopkih ugotovljene obveznosti so drugačne od obveznosti, ugotovljene v odpravljenih odločbah. Zastaranje pravice do izterjave tako ni moglo pričeti teči pred izvršljivostjo odločb izdanih v ponovnem postopku. Davčni organ je preveril morebiten nastop relativnega zastaranja. Tek zastaranja pravice do izterjave je bil prekinjen z izdajo opomina pred začetkom davčne izvršbe Davčnega urada Maribor 40802-008560/2005 09143-02 z dne 21. 10. 2005, ki je bil tožniku osebno vročen 25. 10. 2005. Tako je zastaranje pričelo teči 26. 10. 2005. Tek relativnega zastaranja pravice do izterjave je bil prekinjen z zavarovanjem davčnega dolga na nepremičnem premoženju v letu 2009, o katerem je bil tožnik obveščen z izdajo sklepa o zavarovanju Okrajnega sodišča v Mariboru Z 54/2009 z dne 1. 6. 2009. Tako za predmetne davčne obveznosti še ni nastopilo relativno in absolutno zastaranje pravice do izterjave, zato je prvostopenjski organ vlogo tožnika za odpis dolga zaradi zastaranja pravice do izterjave, zavrnil. 5. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. V času, ko so zapadle v plačilo obveznosti po odločbah Davčnega urada Maribor 11 1382 z dne 2. 8. 2004, 00485-0023/00-7-51-88/54-VPI-0296 z dne 19. 1. 2001 in 00485-207/00-9-51-88/54-VPI-02909/00 z dne 22. 5. 2001 so glede zastaranja veljale določbe 96. člena in 97. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, v nadaljevanju ZDavP), ki ju navaja. Navaja tudi določbi 58. člena in 59. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 in spre., v nadaljevanju ZdavP-1) in drugega odstavka 125. člena ZDavP-2 v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 126. člena ZDavP-2. Obveznost po posamezni izpodbijani odločbi bi tožnik moral poravnati v letu 2005 (odmera dohodnine za leto 1994) in v letu 2004 (odmera dohodnine za leto 1995) oz. v letu 2001 (PD za leto 1994 in 1995). Ob upoštevanju citiranih določb absolutno zastaranje izterjave še ni nastopilo. Na podlagi petega odstavka 126. člena ZDavP-2 je pri absolutnem zastaranju pravice do izterjave pomemben trenutek, ko je zastaranje prvič začelo teči. Pri tem je potrebno upoštevati zakon, ki je veljal v času, ko je bilo potrebno obveznost izterjati. Le tako je mogoče ugotoviti, kdaj je prvič začelo teči zastaranje pravice do izterjave. Za obveznost, ki bi morala biti izterjana v času, ko so veljale določbe ZDavP, je ob upoštevanju 96. člena ZDavP zastaranje pravice do izterjave začelo prvič teči po poteku leta, v katerem bi obveznost bilo treba izterjati, torej prvo naslednje leto. To pomeni, da je za obveznosti, ki bi jo bilo potrebno izterjati po odločbi, izdani v letu 2001, in v tem letu tudi vročeni tožniku in izvršljivi (PD za leto 1994 in 1995), začel teči zastaralni rok 1. 1. 2002. Za odločbo, izdano in izvršljivo leta 2004 (dohodnina za leto 1995), pa je zastaralni rok začel prvič teči 1. 1. 2005. S 1. 1. 2006 je prvič začelo teči zastaranje izterjave po odločbi, izdani in izvršljivi v letu 2005 (dohodnina za leto 1994), glede na v letu 2005 veljavno določbo 58. člena ZdavP-1. 6. Tožniku je bilo na podlagi določbe 128. člena ZDavP-1 poslano obvestilo o neplačanem davku, ki mu je bilo vročeno 25. 10. 2005. Z njim je bil tožnik pozvan k plačilu v roku 8 dni. S tem obvestilom je bil tožnik tudi obveščen o dolgu, ki se je nanašal na dohodnino za leto 1995 po odločbi Davčnega urada Maribor 111382 0 z dne 2. 8. 2004. Z njim je bil tudi pretrgan tek zastaranja pravice do izterjave. Tega obvestila pa ni mogoče šteti kot pretrganja zastaranja pravice do izterjave za odločbo o odmeri dohodnine 1994 (odločba Davčnega urada Maribor 03 1838 0 z dne 7. 3. 2005), saj je davčni organ obremenitev po tej odločbi knjižil po izdaji obvestila, ki je bilo izdano 21. 10. 2005 in se je nanašalo na stanje dolga 18. 10. 2005. Ker pa od izvršljivosti odločbe 03 1838 0 z dne 7. 3. 2005 do izdaje izpodbijane odločbe (28. 12. 2009) še ni preteklo pet let, izterjava nobene od obveznosti iz naslova dohodnine še ni relativno zastarala. Prav tako tudi še ni nastopilo absolutno zastaranje. Z obvestilom 21. 10. 2005 je bil pretrgan tudi tek zastaranja pravice do izterjave PD po odločbah za leti 1994 in 1995. Tako tudi za PD ni nastopilo niti absolutno, niti relativno zastaranje pravice do izterjave. Na strani 5 obrazložitve pritožbeni organ ugotavlja glede na vročitev odločbe Davčnega urada Maribor 03 1838 0 z dne 7. 3. 2005, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil izvršljivost, saj je odločba postala izvršljiva 12. 4. 2005 in ne 11. 4. 2005. To pa ne vpliva na pravilnost odločitve. Napačna je tudi navedba, da o pritožbi zoper citirano odločbo drugostopenjski organ še ni odločil. O pritožbi je bilo odločeno z odločbo DT 499-01-231/2005 z dne 29. 11. 2007, kar tudi ne vpliva na pravilnost odločitve. Tako v nobenem primeru relativno in absolutno zastaranje pravice do izterjave ni nastopilo.

7. Tožnik v tožbi ugovarja relativno kot tudi absolutno zastaranje izterjave davčnega dolga iz naslova dohodnine za leti 1994 in 1995 ter PD za leto 1995. Navaja določbo 126. člena ZDavP-2. Treba je upoštevati tisti zakon, ki je veljal v času, ko je bilo potrebno obveznost izterjati, saj je le tako mogoče ugotoviti, kdaj je začelo zastaranje prvič teči. Tudi če se uporabijo določbe ZDavP, ki se uporabljajo od 1. 1. 1997 dalje, je zastaranje začelo teči po določbi 96. člena ZDavP najkasneje 1. 1. 1998, t.j. po preteku leta, v katerem je bilo obveznost treba izterjati. Od 1. 1. 1998 pa je poteklo več kot 12 let, tako da je absolutno zastaranje že nastopilo. Res je, da so bile prvotne odločbe o odmeri dohodnine za leti 1994 in 1995 ter PD za leto 1995 odpravljene. Napačno je stališče davčnega organa da odpravljene odločbe, nimajo pravnih posledic in se zato zastaranje šteje od odločbe, ki je bila nazadnje izdana. Zakon o davčnem postopku določa tako zastaranje pravice do odmere davka, kot tudi pravice do izterjave davka. Zastaranje začne teči po poteku roka, v katerem bi bilo treba davek odmeriti, pravica do izterjave pa od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Po določbi četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2 davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Razlaga, da zastaranje izterjave ne začne teči po prvi izdani odločbi, ampak po zadnji, pomeni, da bi v primeru, da zavezanec s pritožbo ne uspel, zastaranje teklo od prve izdane odločbe, ker ta sploh ne bi bila spremenjena in nadomeščena z novo odločbo. Ker pa je zavezanec s pritožbo uspel in je bila izdana nova odločba, pa se zastaralni rok podaljša in to tem dalj, čim dalj je tekel postopek. Na tak način je tožnik kaznovan, ker je s svojimi pritožbami uspel, kar pa ni namen določb. Zastaranja je namenjeno pravni varnosti davčnega zavezanca tako, da njegove obveznosti sploh ne nastanejo oz. se ne morejo izterjati po preteku desetletnega obdobja. V davčnem postopku postane odločba izvršljiva ne glede na to, da še ni dokončna ali pravnomočna. Zato začne teči zastaralni rok pravica do izterjave po izvršljivosti prve odločbe (oz. po ZDavP, po preteku leta, v katerem bi bilo treba dolg izterjati). Izpodbijana odločba je nezakonita, saj je pravica do izterjave davka, prvič odmerjenega z odločbami, izdanimi leta 1996, ki so vse postale izvršljive, absolutno zastarala, zato je potrebno predmetni davčni dolg odpisati. Podrejeno tožnik navaja, da je pravica do izterjave PD za leto 1995 absolutno zastarala tudi po stališču davčnega organa. Nova odločba o odmeri PD je bila izdana 22. 5. 2000 in je postala izvršljiva v 30 dneh po vročitvi. Tudi od zadnje odločbe o odmeri PD je že potekel desetletni zastaralni rok. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek ter tožniku prisodi stroške postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika, vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Na podlagi določbe tretje točke prvega odstavka 107. člena ZDavP-2 davčni organ odpiše davek, če je pravica do izterjave oz. vračila davka zastarala. Tožnik z vlogo ter s predmetno tožbo uveljavlja absolutno in relativno zastaranje davčne izterjave. Kot je pravilno navedel že pritožbeni organ, je med strankama sporno ali je zastarala pravica do izterjave dohodnine, naložene za leto 1994 z odločbo Davčnega urada Maribor 03 1838 0 z dne 7. 3. 2005, izvršljive dne 12. 4. 2005 ter izterjave dohodnine za leto 1995, naložene z odločbo Davčnega urada Maribor 11 1382 0 z dne 2. 8. 2004, izvršljive dne 9. 9. 2004. Sporno je tudi, ali je nastopilo zastaranje pravice do izterjave PD za leto 1994, naloženega z odločbo Davčnega urada Maribor 00485-0023/00-7-51-88/54-VPI-0296/00 z dne 19. 1. 2001, izvršljive z dne 26. 2. 2001 ter izterjave PD za leto 1995, naloženega z odločbo Davčnega urada Maribor 00485-207/00-9-51-88/54-VPI-02909/00 z dne 22. 5. 2001, izvršljive z dne 29. 6. 2001. 11. Določbe, ki urejajo zastaranje odmere in izterjave davka, so materialnopravne odločbe. Za reševanje teh vprašanj se uporabi zakon, ki velja v času odločanja organa prve stopnje (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1431/2006 z dne 1. 4. 2010). Ko je prvostopni organ odločal o vlogi tožnika (zavrnilna odločba prvostopenjskega organa 28. 12. 2009) je že veljal ZDavP-2. V danem primeru pa je predmet spora zastaranje pravice do izterjave davčnega dolga. Izterjava davčnega dolga pa je možna šele, ko postane odmerna odločba (odmerna odločba o dohodnini za leti 1994 in 1995 ter o PD za leti 1994 in 1995) izvršljiva. Kot podlago za izterjavo davčnega dolga iz naslova odmerne odločbe za dohodnino za leti 1994 in 1995 davčni organ pravilno navaja določbo drugega odstavka 125. člena ZDavP-2, po kateri pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativno zastaranje). V skladu z določbo drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. V skladu s četrtim odstavkom 126. člena ZDavP-2, ne glede na določbe o zastaranju pravice do izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič pričelo teči (absolutno zastaranje). Iz listin upravnega spisa izhaja, da je odmerna odločba za dohodnino za leto 1994 postala izvršljiva 12. 4. 2005, kot je to pravilno pojasnil pritožbeni organ (in ne 11. 4. 2005, kot je to navedel prvostopenjski organ), odmerna odločba dohodnine za leto 1994 pa je postala izvršljiva 9. 9. 2004. Pri presoji zastaranja izterjave davčnega dolga je namreč merodajen trenutek izvršljivosti glede na vročitev predmetne odmerne odločbe. Ob upoštevanju predhodno citiranih določb ZDavP-2 tudi po presoji sodišča absolutno zastaranje izterjave davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 1994 in 1995 (rok 10 let, odkar je prvič začelo teči zastaranje) do izdaje izpodbijane odločbe 28. 12. 2009, še ni nastopilo. V zvezi z relativnim zastaranjem izterjave davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 1995 med strankama ni sporno, da je bilo tožniku obvestilo o dolgu s pozivom za plačilo vročeno 25. 10. 2005. S tem obvestilom je bil pretrgan tek zastaranja, kot je to pravilno navedel že pritožbeni organ. Relativno zastaranje izterjave davčnega dolga iz naslova dohodnine za leto 1994 (na podlagi odločbe Davčnega urada Maribor 03 1838 0 z dne 7. 3. 2005) pa tudi ni nastopilo, saj do izdaje izpodbijane odločbe (28. 12. 2009) še ni preteklo pet let, kot je to tudi tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ. V letu 2009 pa je davčni organ tudi izvedel zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini dolžnika na podlagi seznama izvršilnih naslovov Davčnega urada Maribor 4290-18/2009-20-0906-14 z dne 26. 3. 2009 po katerem tožnik izkazuje dolg iz naslova dohodnine za leti 1994 in 1995 in iz naslova PD za leto 1995. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča relativno zastaranje izterjave davčnega dolga iz naslova dohodnine za leti 1994 in 1995 do izdaje izpodbijane odločbe 28. 12. 2009 še ni nastopilo. Po presoji sodišča sta oba davčna organa pravilno ugotovila, da absolutno in tudi relativno zastaranje izterjave davčnega dolga tožnika iz naslova dohodnine za leti 1994 in 1995 še ni nastopilo.

12. Po presoji sodišče tudi še ni zastarala pravica do izterjave PD. Zastaranje PD je v popolnosti urejal Zakon o prometnem davku (v nadaljevanju ZPD). Na podlagi drugega odstavka 62. člena ZPD zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko preteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči. Teh določb niso razveljavili in imajo kontinuiteto v določbah ZDavP, ZDavP-1 in ZDavP-2. Odmerna odločba postane izvršljiva s trenutkom vročitve davčnemu zavezancu, saj pritožba ne zadrži njene izvršitve (prvi odstavek 87. člena ZDavP-2). S tem trenutkom je davčna obveznost določena (prvi odstavek 60. člena in prvi odstavek 61. člena ZPD (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 650/2005 z dne 11. 9. 2008 in X Ips 1431/2006 z dne 1. 4. 2010). Med strankama je sporno vprašanje zastaranja izterjave PD tožnika za leto 1994, naloženega z odločbo Davčnega urada Maribor 00485-0023/00-7-51-88/54-VPI-0296/00 z dne 19. 1. 2001, izvršljive dne 26. 2. 2001, ter izterjave PD za leto 1995, naloženega z odločbo Davčnega urada Maribor 00485-207/00-9-51-88/54-VPI-02909/00 z dne 22. 5. 2001, izvršljive dne 29. 6. 2001. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je postala odločba o odmeri PD za leto 1994 izvršljiva 26. 2. 2001, odločba o odmeri PD za leto 1995 pa je postala izvršljiva 29. 4. 2001. Tudi v danem primeru se namreč presoja zastaranje izterjave davčnega dolga in ne odmere, pri čemer je pomemben trenutek izvršljivosti. Obveznost po posamezni izpodbijani odločbi bi tožnik torej moral poravnati v letu 2001 (PD za leto 1994 in 1995 in je potemtakem zastaranje začelo prvič teči leta 2001). Do izdaje izpodbijane odločbe, to je do 28. 12. 2009, pa še ni preteklo deset let, Tako tudi po presoji sodišča absolutno zastaranje izterjave davčnega dolga iz naslova PD za leti 1994 in 1995 še ni nastopilo.

13. Glede relativnega zastaranja izterjave PD je prvi odstavek 60. člena ZPD določa, da pravica do izterjave PD zastara v petih letih po poteku leta, v katerem je nastala davčna obveznost. Za davčno obveznost plačila PD za leto 1994 je to 1. 1. 1995, za obveznost plačila PD za leto 1995 pa je to 1. 1. 1996. Na podlagi prvega odstavka 61. člena ZPD zastaranje pravice do izterjave PD pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je izterjava. Na podlagi prvega odstavka 62. člena ZPD po vsakem pretrganju zastaranja začne znova teči zastaralni rok. Vsebinsko enake določbe glede pretrganja zastaranja ima tudi ZDavP-2 (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). PD za leto 1994 je bil naložen z odločbo Davčnega urada Maribor 00485-0023/00-7-51-88/54-VPI-0296/00 z dne 19. 1. 2001, izvršljivo z dne 26. 2. 2001. PD za leto 1995 pa je bil naložen z odločbo Davčnega urada Maribor 00485-207/00-9-51-88/54-VPI-02909/00 z dne 22. 5. 2001, izvršljivo z dne 29. 6. 2001. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ je bil z obvestilom tožniku 21. 10. 2005 pretrgan tek zastaranja izterjave PD po ZPD po odločbi za leto 1994 kot tudi za leto 1995 in je zato zastaranje začelo teči znova. Prav tako je bila zaradi neporavnanih obveznosti iz naslova predmetne dohodnine in PD v letu 2009 izvedeno zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini dolžnika, podlaga pa je bil seznam izvršilnih naslovov Davčnega urada Maribor 4290-18/2009-20-0906-14 z dne 26. 3. 2009, iz katerega tožnik izkazuje dolg iz naslova dohodnine za leti 1994 in 1995 in PD za leto 1995. S tem je tudi po presoji sodišča pretrgano zastaranje izvršbe po ZPD in ZDavP-2. Glede na relevantne določbe ZPD in ZDavP-2 tako izterjava davčnega dolga iz naslova PD za leti 1994 in 1995 do izdaje izpodbijane odločbe (do 28. 12. 2009) absolutno in tudi relativno še ni zastarala.

14. Določbe, ki urejajo zastaranje odmere in izterjave davka, so materialnopravne odločbe, ki pa so urejene v zakonih, ki urejajo davčni postopek. Za reševanje teh vprašanj se uporabi zakon, ki velja v času odločanja organa prve stopnje (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1431/2006 z dne 1. 4. 2010). V času izdaje izpodbijane odločbe (28. 12. 2009) je bil že v veljavi ZDavP-2. Na podlagi določbe drugega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V skladu z določbo drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. V skladu s četrtim odstavkom 126. člena ZDavP-2 pa ne glede na določbe o zastaranju pravice do izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič pričelo teči. Tek absolutnih in relativnih zastaralnih rokov izterjave predmetnih davčnih obveznosti je pravilno pojasnil že pritožbeni organ. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja.

15. Navedba prvega odstavka 281. člena ZUP, po kateri se z odpravo odločbe odpravijo tudi njene pravne posledice v predmetni zadevi, ni relevantna. Iz citiranih določb relevantnih materialnih zakonov izhaja, da zastaranje pretrga vsako uradno dejanje usmerjeno v izterjavo davka, s katerim je bil davčni zavezanec seznanjen in ne šele izdana in vročena odločba, s katero je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev. Z vsakim postopkovnim dejanjem, usmerjenim v izterjavo davčnih obveznosti, s katerim bi bil davčni zavezanec seznanjen, se pretrga tek zastaralnega roka (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1431/2006 z dne 1. 4. 2010).

16. Ni mogoče enačiti zastaranja odmere davka z zastaranjem izterjave davka, kot to navaja tožnik. Začetek teka zastaralnega roka glede izterjave ni vezano na to, kdaj je prvič začel teči zastaralni rok glede odmere davka, kot izhaja iz ugovorov tožnika. V tem postopku pa tudi ni možno presojati pravilnosti in zakonitosti odmernih odločb, ki predstavljajo izvršilni naslov za predmetno izterjavo. Na zastaranje pravice do odmere je bil namreč dolžan po uradni dolžnosti paziti že prvostopenjski organ pri odmeri davka in tako to ni predmet tega postopka. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe v času njene izdaje, torej 28. 12. 2009. Glede na navedeno so tožbeni ugovori glede absolutnega in relativnega zastaranja izterjave na podlagi izvršljivih odločb o odmeri dohodnine za leti 1994 in 1995 in PD za leto 1995 neutemeljeni, saj zastaranje izterjave do 28. 12. 2009 tudi po presoji sodišča še ni nastopilo.

17. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne.

19. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.