Jedro

V izpodbijanem sklepu se sicer navaja, da nova vloga v ničemer ne spreminja dejanskega stanja, ker da so ji priložena enaka dokazila in dokumentacija. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, so vlogi priložena nekatera nova dokazila, zaključke o dejanskem stanju, ki je pomembno za odločitev, pa je na podlagi teh dokazil mogoče napraviti le na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. To v obravnavani zadevi ni bilo storjeno, navedeno pa uporabe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ne omogoča.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za kulturo, št. 1030-11/2015/17 z dne 25. 4. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za kulturo zavrglo vlogo tožeče stranke za dodelitev republiške priznavalnine. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica na podlagi 4. člena Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju Uredba) dne 23. 3. 2017 predlagala, da se ji za prispevek k slovenski kulturi dodeli republiška priznavalnina. Vlogi je priložila potrdili Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o pripadajočih pokojninskih dajatvah z dne 17. 1. 2017 in 14. 11. 2017, dokazilo o stalnem prebivališču, vsebinski pregled ustvarjalnosti ter dokumentacijo o svojem delu in o odmevih svojega dela v strokovni in širši javnosti, življenjepis in priporočila. Ministrstvo je ugotovilo, da je v skladu z določbami 90. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in 6. člena Uredbe z odločbo, št. 1030-11/2015/13 z dne 3. 6. 2016 že odločilo o vlogi tožeče stranke za dodelitev republiške priznavalnine, s katero je tožničino vlogo kot neutemeljeno zavrnilo. Zoper to odločbo tožeča stranka ni vložila tožbe v upravnem sporu. Upravni organ ugotavlja, da vloga za dodelitev republiške priznavalnine, ki jo je tožnica ponovno vložila dne 23. 3. 2017 v ničemer ne spreminja dejanskega stanja, o katerem je bilo že odločeno na podlagi zavrnilne odločbe z dne 3. 6. 2016. Predlagateljica je namreč podala enaka dokazila in dokumentacijo, na podlagi katere je skladno s postopkom, ki ga določata ZUJIK in Uredba, strokovna komisija že podala mnenje o neizpolnjevanju pogoja izjemnega prispevka k slovenski kulturi, ki bi ga morala tožnica izkazati s pomembnim domačimi in tujimi priznanji in nagradami za dosežke na kulturnem področju ter je bila na tej podlagi izdana zavrnilna odločba. Nespremenjeno je tudi pravno stanje, saj se predpisi (ZUJIK in Uredba) v delu, ki določajo pogoje za dodelitev republiške priznavalnine v času od izdaje zavrnilne odločbe in do podaje nove vloge niso spremenili. Po obrazloženem je ministrstvo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo tožeče stranke zavrglo.

2. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da se z izpodbijanim sklepom ne strinja. Dodaja, da je vlogi podala mnenje svojih bivših sodelavcev iz Slovenskega narodnega gledališča in ne drži navedba v izpodbijanem sklepu, da je prošnji priložila enaka dokazila in dokumentacijo. Vlogi je namreč dodala dokazila o dosežkih na kulturnem področju, dokumentirane odmeve kritične strokovne javnosti ter mnenje bivših sodelavcev slovenskega narodnega gledališča Maribor in mnenje sodelavcev Srednje baletne šole - sedaj Konservatorij. Glede na to se ne strinja z izpodbijanim sklepom, saj ne drži ugotovitev, da je podala enaka dokazila in dokumentacijo, kot k prošnji z dne 22. 5. 2015, o kateri je bilo odločeno z odločbo št. 1030-11/2015/13 z dne 3. 6. 2016. Dodaja še, da je mnenje komisije zanjo žaljivo, saj ne drži, da ni dosegla vidnega dosežka na področju izobraževanja, ne na področju delovanja s profesionalnimi plesalci. Tudi ni res, da na strokovnem področju baletne umetnosti ni dosegla rezultatov, s katerimi bi upravičila strokovni doprinos. Smiselno predlaga, odpravo izpodbijane odločbe.

3. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Dodaja, da je vloga z dne 23. 3. 2017 že tretja tožničina vloga za dodelitev republiške priznavalnine, zato je bila ta na podlagi prvega odstavka 129. člena ZUP zavržena. Tožnica je predložila enaka dokazila in dokumentacijo, nespremenjeno pa je tudi pravno stanje.

4. Tožeča stranka pri svojih stališčih vztraja tudi v vloženi pripravljalni vlogi.

5. Tožba je utemeljena.

6. ZUJIK v 90. členu določa, da lahko minister upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Pri določanju višine republiške priznavalnine se upoštevajo tudi socialne okoliščine. Podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada. Ta je to storila z Uredbo o republiških priznavalninah na področju kulture (Uredba). Uredba v 2. členu določa, da minister, pristojen za kulturo, dodeli republiško priznavalnino upokojeni osebi na področju kulture, ki je posebej pomembno prispevala k slovenski kulturi, njena pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku (2. člen Uredbe). Šteje se, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebno pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti, enciklopedične zapise oziroma vrednotenje v strokovni literaturi (3. člen Uredbe). O dodelitvi priznavalnine in njeni višini odloči minister z odločbo po posvetovanju s strokovno komisijo imenovano na podlagi 20. člena ZUJIK (6. člen Uredbe).

7. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ta določa, da organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti (materialna pravnomočnost). Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (formalna pravnomočnost).

8. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi ugotovitve, da je bila v isti zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo.

9. Glede tega sodišče ugotavlja, da je treba pritrditi tožbi, da je tožnica svoji prošnji z dne 23. 3. 2017 priložila večje število listinskih dokazil, ki prejšnjima vlogama niso bile priložene in torej v postopku še niso bile vsebinsko presojane. Gre za izjave več ljudi s področja tožničinega udejstvovanja na področju kulture iz novembra 2016 in je tako že iz tega razvidno, da pri izdaji odločbe z dne 3. 6. 2016 niso mogle biti upoštevane.

10. V izpodbijanem sklepu se sicer navaja, da nova vloga, vložena 23. 3. 2017, v ničemer ne spreminja dejanskega stanja, ker da so ji priložena enaka dokazila in dokumentacija. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, so vlogi z dne 23. 3. 2017 priložena nekatera nova dokazila, zaključke o dejanskem stanju, ki je pomembno za odločitev, pa je na podlagi teh dokazil mogoče napraviti le na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP). To v obravnavani zadevi ni bilo storjeno, navedeno pa uporabe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ne omogoča. 11. Po obrazloženem je bila v postopku storjena bistvena kršitev zgoraj navedenih določb postopka, ki je vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ko tudi niso podani pogoji za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka, opraviti presojo vseh na novo predloženih dokazov in nato vseh dokazov skupaj ter ponovno odločiti o zadevi.