Jedro

Domnevno nepravilno vročena tožba v odgovor ne predstavlja utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, saj (če tožba ni bila pravilno vročena v odgovor) tožena stranka ni mogla zamuditi nobenega pravnega dejanja, Nepravilno vročeno tožbo v odgovor se lahko uveljavlja kot pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti stroške postopka tožeči stranki v višini 167,99 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v 15-ih dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, toženi stranki pa povrne prijavljene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, saj je tožena stranka tuja oseba z diplomatsko imuniteto in bi sodišče moralo opraviti vročitev po 135. členu ZPP, kakor da je podano tudi vprašanje pristojnosti naslovnega sodišča, saj bi moralo upoštevati določbo 28. člena ZPP. Tožba, ki jo je sodišče fiktivno vročilo toženi stranki, je v slovenskem jeziku, tožena stranka pa je diplomatsko predstavništvo VKN v RS in slovenski jezik ni njen jezik, oziroma ni jezik, ki bi ga morala razumeti. Prav tako je bila toženi stranki tožba vročena v nasprotju z določbami ZPP ob prvem vročanju tožb tujim diplomatskim pravnim osebam. Toženi stranki torej ni bila dana možnost, da se izjavi o navedbah v tožbi. Tožena stranka bi torej ob pravilni vročitvi tožbe z ustreznim prevodom v jezik, ki bi ga razumela, imela možnost podati svoj odgovor na tožbo, ta pravica ji kot pravdni stranki nesporno pripada. Tožena stranka bi tako imela možnost podati pravočasen ugovor pasivne legitimacije. Tožnica pa naslovnemu sodišču ni predložila originalne pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2004 v angleškem jeziku in svojo izjavo, torej izjavo z dne 30. 6. 2007, da se strinja, da ji delovno razmerje preneha. Tožba kot toženo stranko, torej delodajalca, navaja VKN, kar pa ni isto - pogodbo je sklenila tuja fizična oseba, tožbeni zahtevek pa je naperjen zoper tuje predstavništvo. Navedeno pomeni, da sploh ni pogojev za izdajo zamudne sodbe. Tožena stranka je prejela tudi zamudno sodbo v slovenskem jeziku, ki ga prav gotovo ne razume, pravni zastopnik pa ni oseba pooblaščena za prevajanje. Toženi stranki vse do danes ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku, torej ji je bila odvzeta elementarna pravica do izjavljanja v pravdnem postopku, v katerem je udeležena kot tožena stranka. Tožena stranka je torej podala pravočasni predlog za vrnitev v prejšnje stanje, zato meni, da ima pravico, da se zadeva vrne v stanje, v katerem bi ji bila dana možnost, da se izjavi v svojem jeziku o tožbenih navedbah, ki bi ji bile prezentirane v jeziku, ki bi ga razumela.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da so pritožbene navedbe tožene stranke v celoti neutemeljene. Meni, da ne držijo navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče opraviti vročitev po 135. členu ZPP, saj se navedeno določilo uporablja zgolj v primeru, ko je potrebno kaj vročiti osebi, ki uživa imunitetno pravico, kar pa tožena stranka v konkretnem primeru ni. Dejstvo namreč je, da se tožena stranka v konkretnem primeru ne more sklicevati na Dunajsko Konvencijo, saj se konkretni spor nanaša na razmerje (delovno razmerje), v katerem je tožena stranka stopila z zanjo tujim državljanom oziroma z državljanom Republike Slovenije (to je z lokalno osebo), zato tožene stranke v tem primeru nikakor ne more ščititi Dunajska Konvencija. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka v svojem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navedla razlogov, ki bi opravičevali njeno zamudo, temveč je navaja zgolj, da ji vročitev ni bila pravilno opravljena, kar pa ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje v skladu z določili ZPP. Napačna vročitev je lahko kvečjemu pritožbeni razlog v zvezi z zamudno sodbo, ne pa tudi razlog za predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tako tožena stranka ni izkazala, da iz opravičljivih razlogov ni odgovorila na tožbo v predpisanem roku. Tudi navedbe tožene stranke glede prevoda listin na odločitev o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne vpliva, saj se tožena stranka ne sklicuje na dejstvo, da je zamudila rok ravno zaradi tega, ker listine niso bile prevedene v slovenski jezik. Sicer pa tožeča stranka meni, da je bila tudi vročitev toženi stranki opravljena v skladu z določili ZPP in so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podan upravičen vzrok, na podlagi katerega bi sodišče prve stopnje dovolilo toženi stranki vrnitev v prejšnje stanje v skladu z določbo 116. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je tožena stranka predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila pravočasno, vendar v svojem predlogu ni navedla razlogov, ki bi upravičevali njeno zamudo, ampak napačno vročanje tožbe. Zaključilo je, da dejstvo zatrjevanih napak v zvezi z vročanjem tožbe ni mogoče uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje, saj se vprašanje pravilnosti vročitve presoja v okviru pritožbe zoper zamudno sodbo.

Po 1. odstavku 116. člena ZPP sodišče na predlog stranke dovoli, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za opravo kakšnega pravdnega dejanja in izgubi zaradi tega pravico opravljati to dejanje, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Glede na to je predpostavka za odločanje o utemeljenosti zahteve za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravdnega dejanja, ki se je pripetila stranki. To pomeni, da napake, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo sodišče prve stopnje, ne more uveljaviti kot podlage za vrnitev v prejšnje stanje, saj v primeru, če stranki tožba ni bila vročena, le-ta ni mogla zamuditi nobenega pravdnega dejanja. Trditev tožene stranke, da ji v postopku pred izdajo zamudne sodbe ni bila pravilno vročena tožba, zato ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč pritožben razlog: zamudna sodba je nezakonita, če nasprotni stranki tožba sploh ni bila vročena. Ker je bil torej predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje že iz tega razloga neutemeljen, pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na pravilnost vročitve tožničine tožbe, ne odgovarja, saj za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke zoper izpodbijan sklep niso relevantne. Presoja o pravilnosti vročitve tožbe toženi stranki, ki je ena od predpostavk za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP), bo stvar preizkusa utemeljenosti pritožbe tožene stranke zoper to zamudno sodbo.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.