Jedro

Stanovanjska pravica ni prenosljiva po ZSR. Stranka, ki izpolni pogodbeno obveznost ima ob razvezi pogodbe pravico povrnitve tistega, kar je dala. Stranka, ki je prejela nekaj glede na podlago, ki je ni uresničila, je neupravičeno obogatena.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika in naložilo tožencu, da mu mora plačati znesek 472.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in mu povrniti pravdne stroške v znesku 203.855,00 SIT. Glavnico predstavlja tolarska protivrednost zneska 6.000,00 DEM, to je zneska, ki ga je tožnik na podlagi sporazuma z dne 1. 7. 1990 izročil tožencu ob v tem sporazumu dogovorjenih pogojih.

Zoper sodbo se je toženec pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdil je, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov oziroma se je do njih opredelilo zelo pavšalno. Iz sporazuma, ki sta ga sklenili pravdni stranki nedvomno izhaja, da se je toženec zavezal ob rušitvi Aškerčeve ulice tožniku urediti nadomestno stanovanje. Toženec pa meni, da je tožnik očitno od takšnega sporazuma odstopil, ker se je predčasno odselil iz stanovanja v Aškerčevi ulici. Pri tem ni razen s tožbo urgiral pri tožencu izpolnitev navedene pogodbe in mu tudi ni ponudil nadomestnega roka za njeno izpolnitev. Toženec je imel položaj uporabnika stanovanja in mu je glede na to dejstvo pripadala ob izselitvi iz stanovanja zaradi rušenja hiše pravica do nadomestnega stanovanja. Toženec pa nadomestnega stanovanja ni dobil, ker se je tožnik predčasno iz stanovanja izselil. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik tožencu izročil vtoževani znesek med drugim tudi za uporabo pohištva. Sodišče prve stopnje bi po mnenju pritožbe moralo opredeliti, koliko od zneska 6.000,00 DEM odpade na plačilo uporabe pohištva in v tem obsegu zmanjšati zahtevek tožeče stranke.

Meni tudi, da tožeča stranka ne bi smela zahtevati zamudnih obresti od tolarske protivrednosti pogojenega zneska. Toženec je predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zavrne tožnikov zahtevek oz. sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je skrbno izvedlo dokazni postopek, sprejelo pravilno dokazno oceno in odločilo o tem sporu na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava v korist tožnika. Svojo odločitev je obširno obrazložilo. Po mnenju pritožbenega sodišča ni kršilo določb Zakona o pravdnem postopku in ta pritožbeni razlog ni podan.

Pravna podlaga za sojenje tega spora, ki sta jo pravdni stranki nameravali obiti, je v čl. 11 Zakona o stanovanjskih razmerjih, po katerem se stanovanjska pravica ni smela prenašati na druge osebe.

Zakon o stanovanjskih razmerjih določa, da prenos stanovanjske pravice v nasprotju z zakonom nima pravnega učinka.

S sporazum z dne 1. 7. 1990 pa sta pravdni stranki skušali prenesti od toženca na tožnika prav uporabo stanovanja in s tem stanovanjske pravice za nagrado v znesku 6.000,00 DEM. Pri tem pa tožnik tudi, če bi bil tak posel skladen z zakonom in zakonit, tega ne bi mogel storiti, ker sam ni bil imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil imetnik stanovanjske pravice ob sklepanju sporazuma med pravdnima strankama toženčev oče F.R. (dopis Stanovanjskega sklada Občine z dne 10. 10. 1994, ki je spisu pod A4). Tožnik torej v nobenem primeru ne bi mogel pridobiti novega stanovanja ob rušitvi Aškerčeve ulice tako, kot se mu je zavezal ob sklenitvi sporazuma z dne 1. 7. 1990 toženec v njegovo korist omogočiti. S tem ni izpolnjen pogoj, zaradi katerega je tožnik tožencu izročil znesek 6.000,00 DEM. Toženec je zato dolžan tako, kot se je s pogodbo zavezal, tožniku tolarsko protivrednost zneska 6.000,00 DEM vrniti.

Kar zadeva štetje vrednosti uporabe stanovanjske opreme v dolžni znesek, bi bil moral toženec svoj zahtevek določno postaviti kot nasprotno tožbo ali pobotni zahtevek. Splošna toženčeva navedba o tem ni sposobna obravnavanja in je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da naj toženec svoj eventuelni zahtevek zoper tožnika postavi posebej. Pobotnega ugovora patoženec na pritožbeni stopnji ne more uveljavljati (čl. 352/III ZPPP).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno sklepalo, da bi za primer razveze pogodbe sklenjene 1. 7. 1990 med pravdnima strankama po čl. 132/II ZOR imela stranka, ki je svojo obveznost izpolnila pravico do vrnitve tistega, kar je dala, če nasprotna stranka svoje obveznosti ni izpolnila. V vsakem primeru pa je po čl. 210/IV ZOR toženec s tem poslom neupravičeno obogaten, ker je prejel nekaj glede na podlago, ki se ni uresničila. Prejel je namreč 6.000,00 DEM od tožnika, sam pa svoje zaveze iz pogodbe ni izpolnil. Toženčeva pritožbena pripomba, da sodišče ni pravilno odločilo o obrestnem zahtevku tožnika, ni utemeljena. Po našem pravnem redu je predmet poslovanja le slovenska valuta. Zato je tožnik pravilno ob vložitvi tožbe svojo terjatev uveljavljal v slovenski valuti. Od protivrednosti terjatve v slovenski valuti pa tečejo od vložitve tožbe tudi zakonite zamudne obresti, predpisane v čl. 277 ZOR in Zakonu o obrestni meri (Ur. list RS, št. 14/92).

Na podlagi obrazloženega toženčeva pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče skladno s čl. 368 ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.