Jedro

Omejitev ugovorov iz 16. člena Zakona o menici se nanaša samo na imetnika menice, ki ni remitent. V obravnavanem primeru pa je imetnik menice tudi remitent in je zato dopusten dolžnikov ugovor iz temeljnega razmerja z upnikom, da je terjatev delno poravnana.

Izrek

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Dolžnik sam nosi stroške ugovora. Upnik sam nosi stroške odgovora na ugovor.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine (menice) zaradi izterjave terjatve v znesku 1.492.856,83 SIT s pripadki. Dolžnik je v pravočasnem ugovoru navedel, da ugovarja terjatvi po višini, saj je upniku del le-te v znesku 500.000,00 SIT že poravnal. Tako dolguje upniku le 992.856,83 SIT. Da je vtoževani znesek previsok izhaja tudi iz upnikovih izpiskov odprtih postavk z dne 20.08.2001. Predlagal je zaslišanje strank in priglasil stroške. Upnik je na ugovor odgovoril, čeprav odgovor na ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni predviden. Prerekal je ugovorne navedbe in priglasil stroške. Ugovor ni utemeljen. Po 2. odstavku 53. člena v zvezi s 1. odstavkom 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mora biti ugovor obrazložen. Dolžnik mora navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze zanje; sicer se ugovor šteje za neutemeljen. Zakon o menici v 1. odstavku 16. člena določa, da osebe, od katerih se zahteva, da izpolnijo svoje zaveze iz menice, ne morejo uveljaviti zoper njenega imetnika ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s trasantom ali kakšnim prejšnjim imetnikom menice, razen če ni sedanji imetnik menice ravnal, ko jo je pridobil, zavestno v dolžnikovo škodo. Zakon torej določa, da zoper imetnika menice ni mogoče uveljaviti ugovorov, ki so utemeljeni v njegovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom menice. Vendar kot sledi iz navedene določbe, ZM opredeljuje le omejitev ugovorov meničnega zavezanca do imetnikov, ki so menico sprejeli, ne pa tudi ugovorov, ki jih ima menični zavezanec do remitenta, to je prvega imetnika menice. V obravnavanem primeru je imetnik menice tudi remitent in je zato dopusten dolžnikov ugovor iz temeljnega razmerja z upnikom, da je terjatev delno poravnana. Dolžnik je v ugovoru navedel, da dolguje upniku manjši znesek od vtoževanega, kar dejansko izhaja iz upnikovih izpiskov odprtih postavk, ki jih je priložil ugovoru (prilogi B2 in B3). Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila navedena izpiska odprtih postavk izdana dne 20.08.2001, torej po vložitvi predloga za izvršbo in je tako možno, da gre za povsem druge obveznosti dolžnika. Poleg tega je dolžnik s tem, ko je navedel, da ne dolguje vtoževanih 1.492.856,83 SIT, pač pa le 992.856,83 SIT, saj je upniku 500.000,00 SIT že plačal, posredno priznal, da je vendarle upniku dolgoval vtoževani znesek. Za svoje trditve v ugovoru je sicer predlagal zaslišanje strank, vendar bi po oceni pritožbenega sodišča dolžnik moral predložiti listinski dokaz o zatrjevanem plačilu, pa tudi konkretneje navesti pravnoodločilna dejstva, ki jih s predlaganim zaslišanjem dokazuje. Dolžnik o zatrjevanem delnem plačilu ni predložil dokazila, niti ni navedel zakaj ga ne more predložiti, zato je njegov ugovor neobrazložen in s tem neutemeljen glede na 2. odstavek 53. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zv. s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev. Zato je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi. Dolžnik z ugovorom ni uspel; zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo, da sam nosi stroške ugovora. Sodišče druge stopnje je odločilo, da upnik sam krije stroške odgovora na ugovor. V postopku z ugovorom proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč ne velja določba 57. čl. ZIZ, razen v primeru, če dolžnik sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbija samo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. V konkretnem primeru pa je dolžnik v celoti izpodbijal sklep o izvršbi.