Jedro

Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na opis dejanja, ki mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (vse, razen odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici dne 16. 12. 2010 in ki jo je tožnica prejela 22. 12. 2010, nezakonita (točka I izreka), da ji delovno razmerje pri toženki z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo in je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2010 trajalo do dneva izdaje te sodbe (točka II izreka), da jo je toženka dolžna v roku 15 dni za čas od 16. 10. 2010 dalje do izdaje te sodbe prijaviti v socialna zavarovanja, v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji za ta čas obračunati nadomestilo plač v mesečnem bruto znesku 3.551,87 EUR, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto nadomestilo plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec in sicer na fiduciarni transakcijski račun njenega pooblaščenca odvetnika A.A., ... 2, Ljubljana, št. računa: ..., odprtega pri ... banki d.d., Ljubljana (točka III izreka) in da ji je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati ustrezno odškodnino v višini 20.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, ki teko od poteka navedenega roka za prostovoljno izpolnitev pa do plačila in sicer na fiduciarni transakcijski račun njenega pooblaščenca odvetnika A.A., ... 2, Ljubljana, št. računa: ..., odprtega pri ... banki d.d., Ljubljana (točka IV izreka). Odločilo pa je tudi, da tožnica ni upravičena do povračila stroškov postopka (točka V izreka) in da po 5. odstavku 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (zadnji odstavek izreka).

Zoper sodbo (razen v delu, kjer je odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita. Tožena stranka je namreč tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 12. 10. 2010, zaradi domnevnih kršitev iz let 2008, 2009 in 2010, ko ta pogodba sploh še ni bila sklenjena. Prvostopenjsko sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, saj je določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tolmačilo tako, da lahko odpovedni razlog iz 1. alinee 111. člena ZDR predstavlja kršitev kakšne druge oziroma prejšnje pogodbe o zaposlitvi, ki je bila veljavna prej in ki sama ni predmet odpovedi. S tem pa je odstopilo od pogodbene narave delovnega razmerja, kar je v nasprotju z materialnimi določili ZDR.

Poleg tega toženka v nobeni fazi podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opisala vseh zakonskih znakov tožnici očitanih kaznivih dejanj, zaradi česar zatrjevani odpovedni razlog po prvi alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ne more obstajati, saj je sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi vezano na v odpovedi opisane razloge odpovedi (glej sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 475/2006). Gola navedba členov Kazenskega zakonika in nekaterih zakonskih znakov v njihovem abstraktnem delu ni dovolj. Da je delavcu v postopku izredne odpovedi omogočena ustrezna izjasnitev o zatrjevani kršitvi pogodbe o zaposlitvi, morajo biti dejanja opisana dovolj natančno, z navedbo vseh relevantnih datumov in dejanj ter z jasno povezavo med dejanskim ravnanjem delavca in vsemi zakonskimi znaki posameznega kaznivega dejanja, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Ob tem je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede samega vprašanja očitanih kaznivih dejanj. Kot izhaja iz obvestila Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti z dne 10. 10. 2011, je državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo za tožnici očitana kazniva dejanja zlorabe položaja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 240 čl. KZ-1 (Kazenski zakonik, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji) in oškodovanja upnikov po 2. odstavku 227. člena KZ-1. Tako državni tožilec v ravnanju tožnice očitno ni videl razlogov za sprožitev kazenskega postopka, zato je ovadbo zoper njo zavrgel, v spisu pa ni nobenih dokazov, da bi zoper tožnico potekal še kakšen kazenski oz. predkazenski postopek. Sodišče prve stopnje pa je zgolj na besedo verjelo toženki, da je šlo za spremembo pravne kvalifikacije in da postopek zaradi kaznivih dejanj poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja ter ponarejanja še traja. Zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa sodišče utemeljuje tudi na ugotovitvah iz izvedenskega mnenja in dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenca finančne in računovodske stroke, na katerega tožnica ni mogla podati kvalitetnih pripomb, saj 14 prilog z izvodom prvotnega mnenja sploh ni prejela, kar je sodišče tekom postopka večkrat opozorila. Izvedenec se v mnenju sklicuje tudi na odločbo DURS z dne 21. 3. 2011, ki naj bi jo toženka vložila v sodni spis, a tožnica te odločbe ni prejela. Tako ni jasno, kdaj je tožena stranka to odločbo v spis vložila. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 1. 3. 2012 sicer pojasnilo, da je toženka to listino predložila sodišču 17. 6. 2011, vendar pa ni pojasnilo, zakaj je tožnici sodišče ni vročilo. Sodišče pa je tožnico onemogočalo tudi na samem zaslišanju izvedenca dne 1. 3. 2012, ko pooblaščencu tožnice ni dovolilo dodatnih vprašanj, ki bi pomembno razjasnila dejansko stanje v zadevi, poleg tega pa tožnica od sodišča kar dvakrat ni prejela ključnih prilog, da bi se lahko do njih kvalitetno opredelila. To vse kaže na to, da je bila tožnica deležna izrazito neenakopravne obravnave s strani sodišča, ki je izkazalo favoriziranje toženke v tem postopku in je s tem bistveno kršilo določbe postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Predmet tega individualnega delovnega spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožnici po tej določbi dne 16. 12. 2010 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi v letih 2008, 2009 in 2010 pri opravljanju svoje funkcije zlorabila svoj položaj na način, da je protizakonito dvigovala denar in obremenjevala poslovne račune delodajalca ter na takšen način oškodovala delodajalca ter upnike delodajalca in tako kršila pogodbo o zaposlitvi z ravnanjem, ki ima vse znake kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po 2. odstavku 227. člena KZ-1, zlorabe položaja po 1. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 240. člena KZ-1 in davčne zatajitve po 1. odstavku v zvezi s 4. odstavkom 249. člena KZ-1. Ker je skupno s poslovnih računov dvignila 114.159,04 EUR, je za ta znesek oškodovala delodajalca.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožnica je prejela obdolžitev in vabilo na zagovor, pa se zagovora ni udeležila. Toženka je v izredni odpovedi navedla razlog zanjo in ga tudi obrazložila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je razlog utemeljen in se v celoti strinja z obrazložitvijo toženke, da ima ravnanje tožnice znake dveh kaznivih dejanj in sicer Poneverba in neupravičene uporabe tujega premoženja po 1. odstavku 209 člena KZ-1 in Ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Tožnica je namreč na podlagi ugotovitev izvedenca v obdobju od leta 2008 do 2010 pri svojem delu uporabljala poslovne kartice, dvigovala iz poslovnih računov gotovino in uporabljala poslovne kartice v neposlovne namene ter dala kot direktorica nalog, da se ti dogodki evidentirajo kot materialni stroški oziroma prikažejo kot posojilo toženke tožnici. Nadalje je ugotovilo še, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama zaradi porušenega medsebojnega zaupanja ni več mogoče. Na podlagi teh ugotovitev je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je določila ZDR o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razlagalo tako, da lahko odpovedni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR predstavlja kršitev kakšne druge oziroma prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Kot izhaja iz notarskega zapisa (A8), sta tožnica, ki je bila 98,7661% lastnica družbe A. d.o.o. in A.B., ki je bila 1,2339 % lastnica te iste družbe, svoja poslovna deleža prodali družbi za promet z nepremičninami B. d.o.o. dne 12. 10. 2010, ki je s tem postala 100 % lastnica družbe A. d.o.o. - pravne prednice tožene stranke. Tožnica je bila pred prodajo, kot družbenica z večinskim poslovnim deležem, edina zastopnica družbe – direktorica družbe A. d.o.o.. Istega dne je tožnica z novim lastnikom podpisala novo pogodbo o zaposlitvi (A2). Tako ji tožena stranka ni mogla odpovedati prejšnje pogodbe o zaposlitvi, ki je s podpisom nove prenehala veljati, ampak le pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 10. 2010. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 267/2007 z dne 26. 1. 2009 in Višje delovno in socialno sodišča v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 949/2011 z dne 15. 5. 2012. Pritožbeno sodišče poudarja, da (glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS npr. sodba opr. št. VIII Ips 475/2006 z dne 27. 2. 2007, sodba opr. št. VIII Ips 116/2010 z dne 20. 6. 2011 in sodba opr. št. VIII Ips 105/2010 z dne 24. 1. 2012) sodišče pri odločanju o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vezano na kazenskopravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na opis dejanja, ki mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je tudi zavzelo stališče (npr. sodba opr. št. VIII Ips 436/2009 z dne 21. 6. 2011), da je delovno sodišče na podlagi 13. člena ZPP, ki ureja ugotavljanje predhodnega vprašanja, pooblaščeno ugotavljati znake kaznivega dejanja, ki so pogoj za ugotovitev, da je delavec storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, pri tem pa je vezano zgolj na pravnomočno obsodilno oziroma oprostilno sodbo kazenskega sodišča, če obstaja, ne pa npr. na sklep tožilstva o zavrženju kazenske ovadbe ali pa celo na razloge, navedene v obrazložitvi tega sklepa, kot to zmotno meni pritožba. Je pa sodišče prve stopnje, kot je bilo že poudarjeno, vezano na opis dejanja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Opis dejanja je takšen, da je tožnica pri opravljanju svoje funkcije direktorice v letih 2008, 2009 in 2010 zlorabila svoj položaj na način, da je protizakonito dvigovala denar, s tem obremenjevala poslovne račune delodajalca ter na takšen način oškodovala delodajalca in njegove upnike in tako kršila pogodbo o zaposlitvi z ravnanjem, ki ima vse znake kaznivih dejanj. Iz takega opisa ne izhajajo znaki kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1, ki ga stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa iz zadolženega premoženja izplača dolg ali kako drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj in tako povzroči veliko premoženjsko škodo drugim upnikom ali pa tisti, ki ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa zato, da bi izigral in oškodoval upnike, prizna neresnično terjatev, sestavi lažno pogodbo ali s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzroči veliko premoženjsko škodo upnikom. Iz tega opisa tudi ne izhajajo znaki kaznivega dejanja davčne zatajitve po členu 249/IV-I KZ-1, da bi se tožnica s svojim ravnanjem izognila plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih dajatev, prav tako pa tudi ne, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, da ima tožničino ravnanje vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1, saj iz opisa ne izhaja, da bi tožnica v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, vpisovala lažne podatke ali ne bi vpisala kakšnega pomembnega podatka ali da bi s svojim podpisom potrdila poslovno knjigo ali listino z lažno vsebino. Po opisu tožničinega ravnanja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi njeno ravnanje morda lahko imelo znake ali kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 ali pa kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Pri tem pa pritožbeno sodišče poudarja, da je eden izmed zakonskih znakov teh dveh kaznivih dejanj, da si storilec bodisi prilasti tuje premoženje – poneverba - ali pa zlorabi svoj položaj tako, da razpolaga s tujim premoženjem zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil škodo – zloraba položaja. Tožnica je bila do 12. 10. 2010 solastnica prednice tožene stranke do višine 98,7661 %, preostali poslovni delež pa je bil last njene hčerke. Tako je tožnica do višine lastnega deleža upravljala s svojim premoženjem in le 1,2339% s tujim premoženjem. Tekom postopka pa ni bilo ugotovljeno, ali se je solastnica z materinim načinom upravljanja njenega premoženja strinjala. V kolikor bi se namreč z načinom upravljanja tožnice z njenim, sicer majhnim delom premoženja, strinjala, ravnanje tožnice po opisu iz izredne odpovedi ni imelo vseh znakov teh dveh kaznivih dejanj (glej npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 266/2007 z dne 13. 12. 2007 in I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007).

Tako je, glede na zgoraj navedeno, pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP), saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da glede na naravo stvari samo navedenih pomanjkljivosti ne more odpraviti. Sodišče prve stopnje bo namreč moralo ugotoviti, ali ima tožničino ravnanje, opisano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vse znake kaznivega dejanja in kateri so ti znaki. Pri tem ugotavljanju mora ostati v okviru opisa tožničinega ravnanja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne sme ugotavljati morebitnih drugih kršitev ali razlogov za odpoved, na katere se je v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval tožničin delodajalec. Ta je tožnici izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz odpovednega razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tako bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek v smeri napotkov pritožbenega sodišča po potrebi dopolniti, opraviti temeljito dokazno oceno na podlagi vseh izvedenih dokazov in o zadevi ponovno odločiti. Pri tem pa se bo moralo v sodbi opredeliti do tožnici očitanih kršitev.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).