Jedro

Pogoj za odreditev začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi je, da obstaja nevarnost, da bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku.

Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin nikakor ne predstavlja neznatno škodo, kot izhaja tudi iz številnih odločb civilnih in gospodarskih oddelkov višjih sodišč, na katere se sklicuje tudi zagovornik, ki je tudi konkretiziral, na kakšen način naj bi obdolžencu že nastala škoda tekom dosedanjega zavarovanja. Vendar pa je verjetno izkazovanje neznatne škode alternativno določen pogoj drugemu odstavku 270. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik (poleg verjetnosti terjatve) verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja onemogočena ali precej otežena. Ker pa je v obravnavani zadevi glede na zgoraj povzeto nedvomno izkazan pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, je poudarek sodišča prve stopnje v 41. točki obrazložitve odveč in tudi podrobnejše opredeljevanje sodišča do obširnih navedb zagovornika glede škode, ki je obdolžencu že nastala tekom dosedanjega postopka, ni bilo potrebno.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 502., 502.a, 502.b in 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je nazadnje bilo podaljšano s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu I K 15715/2020 z dne 1. 7. 2022 zoper obdolženca s tem, da se mu prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin posamezni del stavbe ...-1631-12 k. o. ... in posamezni del stavbe ...-1631-13 k. o. ... ter se v zemljiško knjigo vpiše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve teh nepremičnin za čas do 11. 9. 2024. 2. Zoper tak sklep se pritožuje zagovornik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi, podredno pa pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na navedbe, ki jih je podal že v predhodnih vlogah in ki naj se štejejo kot del tokratne pritožbe, pritožbeno sodišče poudarja, da tako sklicevanje ne more imeti učinka, saj je pritožba samostojna procesna vloga, v kateri mora pritožnik pojasniti, s katerimi deli izpodbijane odločitve se ne strinja in s čim to utemeljuje.

5. Sicer pa zagovornik v nadaljevanju pritožbe ponavlja, da je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi predvideno zgolj za kazenske zadeve, ki tečejo pred okrožnimi sodišči, čeprav je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo tako v sedanjem, kot tudi v predhodnem sklepu z dne 1. 7. 2023, da to ne drži, ker se v skladu s 429. členom ZKP za vprašanja, ki niso urejena v poglavju skrajšanega postopka pred okrajnim sodiščem, smiselno uporabljajo druge določbe tega zakona, kar pomeni tudi določbe o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi.

6. Neutemeljeno je tudi vztrajanje zagovornika na stališču, da v danem primeru ne obstojijo niti utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja, kaj šele utemeljen sum. Sodišče prve stopnje je namreč v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno poudarilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in podatkov ter dokazov, na katerih temelji tudi obtožni predlog, ki ga je tožilstvo vložilo zoper obdolženca 8. 6. 2022 ter da tekom postopka preiskave izvedeni dokazi utemeljenega suma niso omajali. Zagovornik ima sicer prav, ko trdi, da dejstvo, da je sklep o uvedbi preiskave postal pravnomočen, ne more biti ovira, da sodišče v kateri izmed kasnejših faz ne bi moglo ugotoviti drugače tj. da utemeljen sum ni podan, vendar pri tem ne pove, kateri dokazi naj bi omajali utemeljen sum. Glede na vsebino izpovedb oškodovanca, listinskih dokazov in izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 18 do 33, pa je zaključku sodišče prve stopnje, da je utemeljen sum izkazan in da doslej ni bil z ničemer omajan, mogoče le pritrditi. Tako je zagovornikov predlog, da sodišče ugotovi, da v danem primeru sploh ni podanega nikakršnega suma storitve kaznivega dejanja, neutemeljen.

7. Ker je iz vsebine povzetih dokazov najmanj na ravni utemeljenega suma izkazano, da si je obdolženec na škodo poslovnega subjekta A. s. p. protipravno prilastil skupno najmanj 37.101,12 EUR, pri tem pa je šlo za sredstva, ki so mu bila zaupana pri opravljanju gospodarske oziroma finančne in poslovne dejavnosti ter v zvezi z zaposlitvijo, zaradi česar glede na določbe 74. do 77. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) prihaja v poštev odvzem premoženjske koristi v zgoraj navedeni višini, je neutemeljeno zavzemanje zagovornika za zaključek, da verjetnost terjatve ni izkazana, ker ni izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, saj to svojo tezo zagovornik utemeljuje zgolj s pavšalnim in nekonkretiziranim navajanjem, da se je tekom preiskave dodatno potrdilo, da ni utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja. V zvezi s trditvami o sklenjeni sodni poravnavi v zadevah P 11/2017 in P 17/2017 pri Okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah, pa je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da se ta navsezadnje sploh ne nanaša na ravnanja, ki se obdolžencu očitajo v tem postopku (kar je izpostavilo že Višje sodišče v Celju v sklepu z dne 10. 1. 2023), saj postopek niti ni potekal med istimi strankami - v zadevi P 11/2017 je namreč tožeča stranka BS telefonija A. s.p.- vložila tožbo zoper toženo stranko B. B., zaradi plačila 9.760,00 EUR, v zadevi P 17/2017 pa sta bila tožeča stranka 1. B. B. in 2. C. d.o.o., tožena stranka pa D. D., pravda pa je tekla zaradi zaradi ugotovitve neveljavnosti vknjižb izbrisa hipotek in zaznamb sklepov o izvršbi in vzpostavitvi prejšnjega stanja vpisov.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče nekritično sledilo argumentom tožilstva glede obstoja nevarnosti, da bo kasnejši odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi onemogočen ali otežen. Pogoj za odreditev začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi je v skladu s prvim odstavkom 502. člena ZKP, da obstaja nevarnost, da bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali da bi jo skril, odtujil, uničil ali kako drugače z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen odvzem po končanem kazenskem postopku.

9. Sodišče prve stopnje v 40. točki obrazložitve izpostavilo, da izpolnjevanje tega pogoja izkazujejo: (-) dosedanja razpolaganja obdolženca v okviru načina izvršitve predmetnega kaznivega dejanja, ko si je denar neupravičeno nakazoval na tri oziroma štiri različne transakcijske račune, pri tem pa neupravičena nakazila na svoj TRR prikazoval kot plačilo oziroma vračilo, za kar seveda ni imel nobene podlage, prav tako pa tudi kot izplačilo potnih stroškov, do česar ni bil upravičen, nato pa z denarjem razpolagal na neznan način, (-) nadaljnje razpolaganje obdolženega s tem denarjem, (-) dejstvo, da je prišlo do prenosa lastništva na dveh nepremičninah in prodaje motornega kolesa Honda (po tem, ko je podal izjavo policistom kot osumljenec) ter obremenitve vseh najvrednejših nepremičnin z visoko hipoteko za dobo 20 let (za izvršljivo denarno terjatev 120.000 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški po pogodbi o dolgoročnem stanovanjskem kreditu, s končnim rokom vračila 30. 9. 2039, v korist E.), (-) dejstvo, da je ob tem, ko je obdolženec zakrival izvor denarja, ki izvira iz kaznivega dejanja, družba F. d.o.o. pridobila lastninsko pravico na nepremičnin v k.o. ..., (-) da je zoper družbo F. d. o. o. z 31. 12. 2019 uveden stečaj in (-) da je nenazadnje obdolženec sam na naroku pred sodiščem povedal, da namerava še dodatno obremeniti nepremičnine s hipoteko, s čimer pa bi nedvomno bila vsaj otežena, če že ne onemogočena izvršitev odvzema premoženjske koristi. Iz povzetih razlogov je povsem zadostno izkazana nevarnost, ki jo izkazuje tako subjektivno delovanje obdolženca (prodaja in obremenitev nepremičnin) kot tudi siceršnji način njegovega delovanja, kot izhaja iz načina izvršitve kaznivega dejanja. Zato je nedvomno izkazana tudi nevarnost, da bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, onemogočil ali otežil uveljavitev odvzema premoženjske koristi.

10. Zagovornik ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje izjemno skopo obrazložilo, da naj bi obdolženi zaradi zavarovanja utrpel le neznatno škodo, saj je navedlo le, da bo lahko obdolženec z nepremičninami prosto razpolagal, le odtujiti in obremeniti jih ne bo mogel. Pritrditi je tudi navedbam, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin nikakor ne predstavlja neznatno škodo, kot izhaja tudi iz številnih odločb civilnih in gospodarskih oddelkov višjih sodišč, na katere se sklicuje tudi zagovornik, ki je tudi konkretiziral, na kakšen način naj bi obdolžencu že nastala škoda tekom dosedanjega zavarovanja. Vendar pa je treba upoštevati, da tretji odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, kar pomeni, da je verjetno izkazovanje neznatne škode alternativno določen pogoj drugemu odstavku 270. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik (poleg verjetnosti terjatve) verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ker pa je v obravnavani zadevi glede na zgoraj povzeto nedvomno izkazan pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, je poudarek sodišča prve stopnje v 41. točki obrazložitve odveč in tudi podrobnejše opredeljevanje sodišča do obširnih navedb zagovornika glede škode, ki je obdolžencu že nastala tekom dosedanjega postopka, ko zaradi začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni mogel pridobiti kredita za nakup dveh nepremičnin, s katerima bi zaslužil vsak mesec 2.000,00 EUR in da je zaradi kasnejšega nakupa ene od teh nepremičnin moral plačati višjo ceno, ni bilo potrebno (pri čemer pa velja poudariti tudi, da je že tekom tega postopka bilo pojasnjeno, da banke same določajo pogoje za dodeljevanje kreditov). Tako pritožbeni očitek o kršitvi določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen, saj je navedena kršitev podana le, če v obrazložitvi izpodbijane odločitve sodišča niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, to pa glede na zgoraj pojasnjeno niso odločilna dejstva.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo tudi, da je izkazana sorazmernost predlaganega zavarovanja, pri čemer je podano sorazmerje med višino protipravno pridobljene premoženjske koristi in vrednostjo premoženja, ki je predmet zavarovanja, saj vrednost obeh nepremičnin, ki sta predmet zavarovanja, znaša po oceni GURS skupaj 40.268,00 EUR, obdolženec pa naj bi si protipravno prilastil 37.101,12 EUR premoženjske koristi, poleg tega pa je kljub začasnemu zavarovanju obdolžencu omogočena uporaba teh nepremičnin, v katerih naj bi obdolženec uredil sobe, ki jih vseskozi oddaja v najem delavcem in s tem ustvarja dohodke.

12. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje presodilo, da je bil sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi izdan utemeljeno in zakonito, prav tako je trajanje začasnega zavarovanja v zakonskem okviru, zato je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Če bo v tem postopku za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.