Jedro

Tožnik v vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije dokazil o izpolnjevanju zakonskih pogojev ni predložil. Prvostopenjski organ ga je dvakrat pozval, naj predloži dokaze o izpolnjevanju zahtevanih zakonskih pogojev. Tožnik se je na poziva sicer odzval, vendar ustreznih dokazil v skladu s pozivom ni predloži. Tožnik je k tožbi priložil veliko število listin, vendar jih sodišče ne more upoštevati, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je odločil, da se prošnji za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi. Ugotovil je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz tretjega odstavka 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Slovenije neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje ter pogoja iz 4. in 5. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

Tožena stranka je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnila. Pri tem dodaja, da je bil tožnik s strani prvostopnega upravnega organa dvakrat pozvan (19. 9. 2011 in 26. 10. 2011), naj dopolni vlogo z ustreznimi listinskimi dokazili in s tem v celoti dokaže izpolnjevanje vseh z zakonom predpisanih pogojev in sicer, da dejansko živi oziroma prebiva v Republiki Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, da ima zagotovljena denarna sredstva, ki jih vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje neprekinjeno prejema ter da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega razumevanja. Ugotavlja, da se je tožnik na dopise sicer odzval vendar na podlagi listin, ki jih je predložil, ni bilo mogoče ugotoviti izpolnjevanja navedenih pogojev. Z ugotovljenim dejanskim stanjem je bil tožnik seznanjen, vendar na to ni odgovoril, prav tako ne njegova pooblaščenka. Novih dokazil nista predložila. Zato je tožena stranka presodila, da je odločba prvostopnega organa pravilna.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in meni, da izpolnjuje vse zakonske pogoje. Navaja, da je od 12. 7. 1969 poročen s slovensko državljanko, da je v Sloveniji živel od 30. 7. 1957 do 30. 7. 1961, v Ljubljani je obiskoval šolo za aktivne sanitetske oficirje, po končani šoli pa je bil razporejen v garnizon v Tolmin, kjer je bil od 30. 7. 1961 do 19. 10. 1969. Na podlagi navedenega je po njegovem mnenju tudi razvidno, da razume in govori slovenski jezik. Ima tudi zagotovljena finančna sredstva, ki mu zagotavljajo materialno in socialno varnost v Sloveniji. Prejema pokojnino v višini 530,00 EUR. Nadalje tudi navaja, da izpolnjuje vse predpisane pogoje. Prilaga listine, ki jih v tožbi tudi našteva (priloge A1 – A34).

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopnega organa, da tožnik ne izpolnjuje z zakonom predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki so določeni v 12. členu ZDRS. Po presoji prvostopnega organa tožnik ne izpolnjuje pogojev dejanskega življenja v Republiki Slovenije neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje in pogojev iz 4. in 5. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

Po določbi tretjega odstavka 12. člena ZDRS lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo, ki je že najmanj tri leta poročena z državljanom Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, če ima urejen status tujca in če izpolnjuje pogoje iz 1., 2., 4,. 5. 6., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena zakona. Šteje se, da je pogoj neprekinjenega bivanja izpolnjen, tudi če oseba fizično ni prisotna na ozemlju Republike Slovenije zaradi razlogov, ki na njeni strani ali na strani zakonca ne štejejo za prekinitev bivanja. Okoliščine, zaradi katerih je kljub odsotnosti prosilca sprejem v državljanstvo Republike Slovenije izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja, določa Vlada RS. Glede na določbo 4. točke prvega odstavka 10. člena mora tožnik, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, izpolniti pogoj, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Po 5. točki istega člena pa, da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni.

Iz upravnega spisa izhaja, kar sta pravilno ugotovila upravna organa, da tožnik v vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije dokazil o izpolnjevanju pogojev ni predložil. Prvostopni organ je tožnika dvakrat pozval (dne 19. 9. 2011 in 26. 10. 2011), naj predloži dokaze o izpolnjevanju zahtevanih zakonskih pogojev. Pojasnjeno mu je bilo, da mora predložiti katerakoli listinska dokazila, ki izkazujejo, da je bil tožnik v navedenem času, to je od septembra 2000 dalje, fizično prisoten v Republiki Sloveniji. Pojasnjeno mu je bilo tudi, katera dokazila se štejejo za primerna. Pozvan je bil, da mora predložiti dokaz, da ima zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotovijo materialno in socialno varnost. Prav tako tudi, da mora priložiti overjeno fotokopijo odločbe o priznani pokojnini, overjeno z žigom apostile ter uradno prevedeno v slovenski jezik. Nadalje tudi, da mora predložiti dokaz, da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja. Kaj se šteje kot dokazilo mu je bilo v pozivu pojasnjeno. Tožnik se je na poziv sicer odzval, vendar tudi po presoji sodišča ustreznih dokazil v skladu s pozivom ni predložil. Tožnik je predložil dokazila v tujem jeziku, tako glede odsotnosti iz Republike Slovenije zaradi zdravstvenih pregledov kakor tudi glede prejete pokojnine. Glede znanja slovenskega jezika pa dokazila ni predložil, izrazil je po presoji sodišča nepravilno stališče, da mu tega dokazila, glede na večletno bivanje v Republiki Sloveniji, ni potrebno predložiti. Iz 5. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS namreč jasno izhaja, kdaj je ta pogoj za pridobitev državljanstva izpolnjen.

Glede na navedeno tožbeni ugovori niso utemeljeni. Tožnik je k tožbi sicer priložil veliko število listin (A1 – A34), vendar sodišče te listine ne more upoštevati, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Po citirani določbi v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik v tožbi ni izkazal, da v upravnem postopku ni imel možnosti navajati ta dejstva in jih je lahko šele v upravnem sporu. Sodišče se zato do teh listin ni opredelilo. Nepravilna je tudi tožbena navedba, da upravni organ ni ravnal pravilno, ko ni presojal ostalih pogojev za pridobitev državljanstva. Upravni organ je jasno navedel, da so sporne le okoliščine oziroma izpolnjevanje pogojev glede bivanja tožnika v Republiki Sloveniji, glede izpolnjevanja finančnega pogoja in znanja slovenskega jezika. Za pridobitev državljanstva pa mora prosilec izpolnjevati prav vse v zakonu določene pogoje.

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.