Jedro

Izpodbijani odločbi se (v izpodbijanih delih) nanašata na uvedbo razlastitvenega postopka (tj. prvo fazo razlastitve) ter na dovolitev pripravljalnih del (poleg tega pa še na stroške postopka). V skladu z ustaljeno upravnopravno prakso se šele v drugi fazi razlastitvenega postopka (tj. v okviru odločanja o sami razlastitvi) ugotavlja, ali so za odvzem lastninske pravice na posamezni (konkretni) nepremičnini izpolnjeni (vsebinski) zakonski pogoji, ki se nanašajo na konkretno javno korist, tj. ali je razlastitev konkretne nepremičnine nujno potrebna za dosego javne koristi ter ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Že iz navedenega izhaja, da se konkretna javna korist ne presoja niti ob odločanju o pripravljalnih delih.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi. Odpravita se odločba Upravne enote Ljubljana, št. 352-2/2018-31 z dne 5. 10. 2018, v 5., 6., 7., 8. in 9. točki izreka ter odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 35020-37/2018-2550-22 z dne 31. 12. 2021, v 1. in 4. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahtevek stranke z interesom po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) ugotovila, da je izkazana javna korist za prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture, in sicer pokopališča s spremljajočo infrastrukturo - prostorom za zbiranje odpadkov, zato se uvede postopek razlastitve dela nepremičnine s parc. št. 346 (ID A.) in dela nepremičnine s parc. št. 345/1 (ID B.), obe k.o. ..., ki sta do celote v lasti tožnice kot razlastitvene zavezanke (1. točka izreka). Prvostopenjski organ je nadalje zavrnil zahtevo za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 346, k. o. ... (ID A.) v korist razlastitvene upravičenke Mestna občina Ljubljana, zoper tožnico kot razlastitveno zavezanko (2. točka izreka). Odločil je, da je ta odločba podlaga za vpis zaznambe o začetku razlastitvenega postopka pri nepremičninah s parc. št. 346 in 345/1, obe k.o. ... v zemljiški knjigi (3. točka izreka) in da s tema nepremičninama ni dopusten promet ali njuno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja, dokler postopek razlastitve ni pravnomočno končan; pravni posel, sklenjen v nasprotju s to odločbo, je ničen (4. točka izreka). Razlastitveni upravičenki je dovolil izvedbo pripravljalnih del, in sicer parcelacije na nepremičninah s parc. št. 346 in 345/1, obe k. o. ... (5. točka izreka), in lastniku teh nepremičnin naložil, da mora dovoliti dostop do njiju osebam, ki se izkažejo z ustreznim pooblastilom razlastitvene upravičenke (6. točka izreka). O začetku pripravljalnih del izvajalec pisno obvesti lastnika oziroma uporabnika nepremičnin najmanj 7 dni pred začetkom izvajanja del (7. točka izreka), razlastitvena upravičenka pa po pravnomočnosti odločitve pristojne območne geodetske uprave o evidentiranju parcelacije in ureditve meje o tem obvesti upravni organ (8. točka izreka). Rok za izvedbo pripravljalnih del je 6 mesecev od pravnomočnosti te odločbe; če pripravljalna dela v tem roku ne bodo izvedena, bo zahteva za razlastitev dela nepremičnin s parc. št. 346 in 345/1, obe k.o. ..., zavrnjena (9. točka izreka). O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom (10. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da se razlastitev zahteva zaradi prevzema objekta oziroma zemljišča gospodarske javne infrastrukture, in sicer pokopališča C. s spremljajočo infrastrukturo - prostorom za zbiranje odpadkov, in da pokopališča v skladu z Zakonom o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) ter Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) sodijo med gospodarsko javno infrastrukturo. Namenska raba parc. št. 346 je ZK - pokopališča, namenska raba parc. št. 345/1 pa CDc - območja centralnih dejavnosti za opravljanje verskih obredov. Občinski prostorski načrt Mestne občine Ljubljana - strateški del (v nadaljevanju OPN MOL SD) v poglavju 7.6 določa, da so krajevna pokopališča, vključno s pokopališčem C., pokopališča z večjo stopnjo lokalne pripadnosti. Iz izsekov grafičnega dela Občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (v nadaljevanju OPN MOL ID) za vsako od predmetnih nepremičnin izhaja, da je prevzem pokopališča C. s spremljajočo infrastrukturo - prostorom za zbiranje odpadkov, predviden na celotni nepremičnini s parc. št. 346 in na severnem delu nepremičnine s parc. št. 345/1 v približni izmeri 40 m2. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ ugotovil, da je javna korist za razlastitev na abstraktni ravni izkazana. Prav tako je za nepremičnini s parc. št. 346 in 345/1 izkazana javna korist za razlastitev na konkretni ravni. Razlastitvena zavezanka je skladno z določbami Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti (v nadaljevanju ZPPDej) dolžna obstoječe pokopališče ustrezno vzdrževati, upravljati in urejati, izvajati investicije, oddajati grobove v najem, voditi evidence, izdajati soglasja v zvezi s posegi na območju pokopališča in drugo. Prav tako je dolžna določati in zagotavljati zadostne površine za pokopavanje umrlih. Za dosego razlastitvenega namena je torej nujna pridobitev dela predmetnih nepremičnin, saj bo le tako mogoče zagotoviti zemljišče, na katerem se obstoječe zemljišče s spremljajočo infrastrukturo že nahaja, razlastitvena upravičenka pa ne razpolaga z drugimi nepremičninami za dosego istega namena. Poseg je tudi sorazmeren, saj je v javnem interesu, da se obstoječe pokopališče ohrani, ustrezno vzdržuje, ureja in upravlja, prav tako pa je nujno zagotavljanje zadostnih površin za pokopavanje umrlih in zagotavljanje pravic občanov in svojcev umrlih do izbire pokopališča. Poleg tega je nesporno, da predmetno pokopališče že več kot pol stoletja upravlja javno podjetje razlastitvene upravičenke, ne pa tožnica.

3. Z drugostopenjsko odločbo1 je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor; v nadaljevanju toženka) 5. točko izreka prvostopenjske odločbe odpravilo in nadomestilo z novo točko izreka, ki se glasi: "Razlastitveni upravičenki, Mestni občini Ljubljana, Mestni trg 1, Ljubljana, se dovoli izvedba pripravljalnih del, in sicer parcelacija oziroma odmera nepremičnine s parc. št. 346 v delu, ki v naravi predstavlja zemljišče pod stavbo št. 80 - kapelo D. in parcelacijo oziroma odmero parc. št. 345/1 v izmeri 40 m2, obe k. o. ..., ki sta v lasti razlastitvene zavezanke E." (1. točka izreka drugostopenjske odločbe). V preostalem je pritožbo tožnice zavrnilo (2. točka izreka drugostopenjske odločbe), razlastitveni upravičenki pa je naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožnici v višini 18,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka drugostopenjske odločbe); višji stroškovni zahtevek tožnice je zavrnila kot neutemeljen (4. točka izreka drugostopenjske odločbe).

4. Tožnica vlaga tožbo zoper 1., 3., 4., 5., 6., 7., 8. in 9. točko izreka prvostopenjske odločbe ter zoper 1. in 4. točko izreka drugostopenjske odločbe. V tožbi v bistvenem navaja, da je izrek odločbe nejasen v delu, ki se nanaša na parcelacijo oziroma odmero nepremičnine s parc. št. 345/1 v izmeri 40 m2. Poudarja, da navedena nepremičnina meri 383 m2, zato bi moral organ določiti, kateri del nepremičnine v obsegu 40 m2 se odmeri. Nadalje navaja, da je organ neutemeljeno zavrnil njen dokazni predlog za ogled na kraju samem. Izpostavlja, da je bila predhodna ponudba razlastitvene upravičenke neveljavna, saj ne sme sama razpolagati z nepremičnim premoženjem, temveč mora za podpis takšne pogodbe pridobiti dovoljenje Nadškofije Ljubljana. Meni, da bi moral organ ugotavljati, ali je bila ponudba razlastitvene upravičenke vsebinsko in oblikovno primerna, vendar tega ni storil. Nadalje navaja, da je organ napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje v zvezi s tem, da se v osrednjem delu nepremičnine s parc. št. 346 ne nahaja tudi kip Jezusa Kristusa in da razlastitvena upravičenka ne razpolaga z drugimi primernimi nepremičninami. Prav tako ni ugotavljal potreb razlastitvene upravičenke glede pokopališke dejavnosti in ali bi lahko na pokopališču dejavnost opravljala na podlagi milejšega posega v lastninsko pravico tožnice. Prereka stališče organa, da je zakonodajalec s 63. členom ZPPDej izrecno naložil razlastitev cerkvenih pokopališč. Poudarja, da razlastitev v konkretnem primeru predstavlja nesorazmeren poseg v njeno lastninsko pravico in da je v razlastitvenem postopku predlagala, naj se v korist razlastitvene upravičenke ustanovi trajna neprava stvarna služnost pokopališča. Po mnenju tožnice predlagana razlastitev predstavlja kršitev Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, saj bo tožnici z razlastitvijo kršena svoboda njenega delovanja, bogočastja in kateheze iz 3. člena sporazuma, Zakonik cerkvenega prava pa ji nalaga, da mora imeti svoje pokopališče. Nadalje navaja, da se nepremičnina s parc. št. 345/1 nahaja na območju ŠE-597 CDc (območja centralnih dejavnosti za opravljanje verskih obredov), zato se te nepremičnine ne sme razlastiti za dejavnost javne službe pokopališča. Ugovarja tudi odmeri stroškov postopka v drugostopenjski odločbi, saj je organ svojo odločitev napačno utemeljil na stališču, da gre za neocenljivo upravno zadevo, prav tako pa je tožnica s svojo pritožbo uspela v celoti oziroma do 99 %. Meni, da bi ji moral organ odmeriti stroške v skupni višini 2.126,52 EUR, prav tako pa je organ napačno določil, da mora razlastitvena upravičenka stroške plačati pooblaščenki tožnice, in ne neposredno tožnici. Sodišču predlaga, da odločbi v izpodbijanih delih odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba neutemeljena in da vztraja pri svoji odločitvi.

6. Stranka z interesom Mestna občina Ljubljana v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica ugovor glede nejasnega izreka podala že v pritožbi in da je toženka v tem delu njeni pritožbi ugodila ter v zvezi s tem spremenila 5. točko izreka. Meni, da je zato sedaj povsem določno opredeljeno, kakšna površina in kateri del te parcele je predmet parcelacije. Ker je bila parcelacija dovoljena v enakem obsegu, v katerem je bil uveden postopek razlastitve, po mnenju stranke z interesom ne more biti nobenega dvoma o tem, kateri del parc. št. 345/1 se lahko odmeri, zato je izrek v tem delu jasen in določen. Navaja, da je organ pravilno zavrnil dokazni predlog tožnice za ogled na kraju samem. V zvezi s tožbenim ugovorom o neustreznosti ponudbe poudarja, da se za presojo veljavnosti ponudbe uporablja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerim ponudba vsebuje bistveni sestaviti prodajne pogodbe, pogoj za veljavno sklenitev pogodbe pa ni izrecna navedba (ne)obstoja potrebnih soglasij. Prereka ugovor tožnice, da je organ napačno ugotovil dejansko stanje v zvezi s tem, da se v osrednjem delu nepremičnine s parc. št. 346 ne nahaja tudi kip Jezusa Kristusa. Poudarja, da kip ni stavba, zato ne predstavlja sestavine nepremičnine. Navaja tudi, da lastništvo drugih pokopališč in nepremičnin ne pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za razlastitev v konkretnem primeru, ter da trenutno ne more zagotavljati izvajanja pokopališke dejavnosti na pokopališču C., zato se razlastitvenega namena ne da doseči z milejšim ukrepom. Poudarja, da upravljavec pokopališča (javno podjetje) ne more oziroma ne sme vlagati v pokopališče, ki ga upravlja, če je to v tuji lasti, saj bi s tem kršil predpise o javnih financah. Obrazloženo prereka tudi ugovore tožbene ugovore v zvezi z nepravilno uporabo materialnega prava in z odmero stroškov. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Sodišče je v zadevi 11. 4. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila pooblaščenec tožnice in pooblaščenka stranke z interesom. Toženka je sodišču 7. 3. 2024 poslala dopis, da se glavni obravnavi odpoveduje.

8. Pooblaščenec tožnice je na glavni obravnavi dodatno poudaril, da je kip Jezusa Kristusa, ki se nahaja na osrednjem delu pokopališča, trajno spojen z zemljiščem in da ga ni mogoče odstraniti brez škode za sam kip. Pooblaščenka stranke z interesom je vztrajala pri vseh svojih dosedanjih navedbah.

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2-A8, ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

**K I. in II. točki izreka**

10. Tožba je delno utemeljena.

11. Predmet tega upravnega spora je odločba o ugotovitvi izkazanosti javne koristi za prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture, in sicer pokopališča s spremljajočo infrastrukturo - prostorom za zbiranje odpadkov, zaradi česar je bil uveden postopek razlastitve dela nepremičnine s parc. št. 346 in 345/1, obe k. o. ..., ki sta v lasti tožnice kot razlastitvene zavezanke. Z isto odločbo se je Mestni občini Ljubljana kot razlastitveni upravičenki, ki v tem upravnem sporu nastopa kot stranka z interesom, dovolila izvedba pripravljalnih del - parcelacije.

12. Glede razlastitev nepremičnin se je v času izdaje izpodbijane odločbe uporabljal ZUreP-1,2 ki določa, da se postopek razlastitve izvede tako, da pristojni organ z odločbo, izdano na podlagi 100. člena ZUreP-1, najprej odloči o uvedbi razlastitvenega postopka, nato pa s posebno odločbo, izdano na podlagi 102. člena ZUreP-1, odloči o razlastitvi zemljišč. Razlastitveni postopek tako v skladu z ZUreP-1 poteka v dveh fazah: v prvi fazi upravni organ izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka, v drugi fazi pa odloči o sami razlastitvi (ali sploh oziroma v kakšnem obsegu bo zahtevi za razlastitev ugodeno).

13. Sodišče uvodoma ugotavlja, da se izpodbijani odločbi (v izpodbijanih delih) nanašata na uvedbo razlastitvenega postopka (tj. prvo fazo razlastitve) ter na dovolitev pripravljalnih del (poleg tega pa še na stroške postopka). V skladu z ustaljeno upravnopravno prakso se šele v drugi fazi razlastitvenega postopka (tj. v okviru odločanja o sami razlastitvi) ugotavlja, ali so za odvzem lastninske pravice na posamezni (konkretni) nepremičnini izpolnjeni (vsebinski) zakonski pogoji, ki se nanašajo na konkretno javno korist, tj. ali je razlastitev konkretne nepremičnine nujno potrebna za dosego javne koristi ter ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Že iz navedenega izhaja, da se konkretna javna korist ne presoja niti ob odločanju o pripravljalnih delih. V izpodbijani odločbi zavzeta stališča upravnega organa v zvezi s presojo obstoja konkretne javne koristi so zato z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti odločanja o uvedbi razlastitvenega postopka ter odločanja o dovolitvi pripravljalnih del nerelevantna.

14. V skladu z jasno zakonsko določbo 100. člena ZUreP-1 (in ustaljeno upravnosodno prakso) upravni organ v primerih iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi samo ali je (splošna) javna korist za potrebe uvedbe postopka izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve.3 Na podlagi navedene določbe se ugotavlja abstraktna javna korist. Na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 in ob pogojih iz 92. člena ZUreP-1 se nepremičnina lahko razlasti za naslednje namene: 1. za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture; 2. za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč za potrebe obrambe države, državnih rezerv, varnosti državljanov in njihovega premoženja ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami; ter 3. za rekonstrukcije in rušitve po predpisih o graditvi objektov na objektih iz prvih dveh točk tega odstavka. Glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 velja zakonska domneva, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu, oziroma se v skladu s 109. členom ZPNačrt šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru.

15. V obravnavani zadevi je razlastitvena upravičenka vložila predlog za razlastitev nepremičnin, na katerih je v naravi in po dejanski rabi pokopališče s spremljajočo infrastrukturo - prostorom za zbiranje odpadkov, kar med strankami ni sporno. Sporno tudi ni, da je to pokopališče s spremljajočo infrastrukturo prosto namenjeno uporabnikom, zato se šteje za gospodarsko javno infrastrukturo, ki je kot namen, zaradi katerega se nepremičnina lahko razlasti, opredeljen v 1. točki prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. 16. Tožnica v tožbi navaja, da 63. člen ZPPDej ne more predstavljati pravne podlage za razlastitev cerkvenih pokopališč. Navedeni člen v prvem odstavku določa: Občine zagotovijo izvajanje 24-urne dežurne službe in pokopališko dejavnost v skladu s tem zakonom najpozneje v enem letu od uveljavitve tega zakona. Ne glede na prejšnji stavek občina, ki ni lastnik pokopališča ali nima urejene razpolagalne pravice, za upravljanje pokopališča uporablja določila zakona, ki ureja gospodarske javne službe in zagotovi izvajanje pokopališke dejavnosti v skladu s 27. členom tega zakona najpozneje v desetih letih od uveljavitve tega zakona.

17. Po presoji sodišča ni treba, da je ukrep razlastitve predpisan (tudi) po ZPPDej (kot specialnem zakonu, ki ureja področje, za katerega je ukrep razlastitve predviden), saj so dopustnost razlastitve in omejitve lastninske pravice urejeni v ZUreP-1. Na ZUreP-1 (konkretno na njegov 93. člen) se je razlastitvena upravičenka v svoji zahtevi za razlastitev tudi sklicevala, prvostopenjski organ pa se je nanj oprl, ko je sprejel svojo odločitev in, izhajajoč (tudi) iz te pravne podlage, navedel razloge za svojo odločitev. Tako ne drži tožbena navedba, da je organ kot pravno podlago za razlastitev zadevnih nepremičnin uporabil zgolj 63. člen ZPPDej, kot to navaja tožnica. Že iz tega razloga zato ni mogoče slediti navedbi tožnice, da takšna razlaga 63. člena ZPPDej pomeni kršitev Sporazuma med RS in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih. Razlastitev kot ukrep za tak namen, kot obravnavan v tem postopku, pa je predviden tudi po ZUreP-2 (192., 193. in 194. člen), zato tudi ni mogoče slediti razlagi tožnice o obvezni uporabi ZUreP-2 v tem postopku zaradi (po njenem mnenju) manj ugodne ureditve zanjo po ZUreP-1 v tem primeru, ko nastopa kot razlastitvena zavezanka, v izogib kršitvi 14., 22.. in 33. člena Ustave RS.

18. Tožnica nadalje navaja, da se nepremičnina s parc. št. 345/1 ne sme razlastiti za dejavnost javne službe pokopališča, ker se ta nahaja na območju ŠE-597 CDc (območja centralnih dejavnosti za opravljanje verskih obredov). Da se zadevna nepremičnina v skladu z OPN MOL ID nahaja na tem območju, med strankami ni sporno. Ker se zahteva za razlastitev se nanaša na prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture, in sicer pokopališča s spremljajočo infrastrukturo - _prostorom za zbiranje odpadkov_, kar med strankami ni sporno, je treba tudi ta tožbeni ugovor zavrniti kot neutemeljen.

19. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da je bila ponudba za odkup, podana s strani razlastitvene upravičenke, neveljavna. Tožnica v zvezi s tem navaja, da za podpis takšne pogodbe potrebuje soglasje Nadškofije Ljubljana, ponudba pa tega v besedilu ni vsebovala oziroma ni določala, da izdano dovoljenje predstavlja odložni pogoj za veljavnost pogodbe.

20. V skladu s prvim odstavkom 97. člena ZUreP-1 sme razlastitveni upravičenec vložiti predlog za razlastitev, če v roku 30 dni po vročitvi ponudbe za odkup lastniku nepremičnine ni uspel pridobiti nepremičnine s sklenitvijo pogodbe. Kakšna mora biti ponudba, zakon ne določa, sodna praksa pa stoji na stališču, da sta bistvena elementa ponudbe navedba nepremičnin in cena oziroma višina odškodnine, ki jo razlastitveni upravičenec ponuja lastniku.4

21. Po vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da je tožnica prejela osnutek pogodbe, v kateri je bila za zadevni nepremičnini določena cena oziroma kupnina (291.960,00 EUR). Med vročitvijo ponudbe in vložitvijo zahteve za razlastitev pa je minilo 30 dni, kar pomeni izpolnitev formalnega pogoja, določenega z ZUreP-1, ter izkaz dejstva, da je bila razlastitvena upravičenka primorana vložiti zahtevo za razlastitev. Razlaga, kot jo ponuja tožnica, da bi bilo potrebno določbo razumeti tako, da mora ponudba vsebovati tudi določbe o podanem dovoljenju oziroma o tem, da dovoljenje predstavlja odložni pogoj za veljavnost pogodbe, po presoji sodišča presega domet 97. člena ZUreP-1. 22. Tožnica v tožbi ugovarja, da je organ napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje v zvezi s tem, da se v osrednjem delu nepremičnine s parc. št. 346 ne nahaja tudi kip Jezusa Kristusa. V zvezi s tem je organ po prepričanju tožnice tudi neutemeljeno zavrnil njen dokazni predlog za ogled na kraju samem s sodelovanjem izvedenca.

23. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno utemeljil zavrnitev izvedbe dokaznega predloga za ogled na kraju samem skupaj z izvedencem s tem, da navedeni kip ne predstavlja dela nepremičnine, zato njegova izvedba ni potrebna. Kip namreč predstavlja premično stvar, ki po svojem namenu ni trajno spojena ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, zato ne more predstavljati sestavine nepremičnine (8. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Zgolj pavšalno zatrjevanje tožnice, da je kip Jezusa Kristusa trajno spojen z zemljiščem in da ga ni mogoče odstraniti brez škode za sam kip, na navedeno ne more vplivati. Sodišče pri tem še dodaja, da že tekom upravnega postopka med strankami ni bilo sporno, da se na SV delu nepremičnine s parc. št. 346 nahaja kip Jezusa Kristusa. Iz navedenega tako izhaja, da je organ pravilno ugotovil dejansko stanje v zvezi s tem, ali predmetni kip predstavlja del nepremičnine s parc. št. 346. 24. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi moral organ stroške postopka v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) odmeriti po postavkah, ki se nanašajo na postopke v zvezi z ocenljivimi zadevami. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso je namreč odločanje o razlastitvi v upravnem postopku odločanje v neocenljivi zadevi v smislu OT,5 zato je bila odločitev organa o odmeri stroškov upravnega postopka pravilna in zakonita. Ker tožnica s tožbo izpodbija 4. točko izreka drugostopenjske odločbe, s katero je organ zavrnil višji stroškovni zahtevek njenega pooblaščenca, se sodišče ni vsebinsko opredeljevalo do tožbenega ugovora, da je organ napačno določil, da mora razlastitvena upravičenka stroške plačati pooblaščenki tožnice, in ne neposredno tožnici.

25. Tožnica pa po presoji sodišča utemeljeno ugovarja, da je izrek izpodbijanih odločb nejasen in nedoločen do te mere, da ni jasno, v kakšnem obsegu je dovoljena parcelacija oziroma odmera nepremičnine s parc. št. 345/1 v izmeri 40 m2. 26. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v šestem odstavku 213. člena določa, da mora biti izrek upravne odločbe kratek in določen. Določen pa je tisti izrek, ki je popoln in jasen tako, da v postopku izvršbe ne more biti sporno, kako je potrebno odločbo izvršiti. Izrek je namreč najpomembnejši sestavni del odločbe, ki edini postane izvršljiv. Po oceni sodišča je 1. točka izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe, s katerim je bila odpravljena in nadomeščena 5. točka izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe, nejasna in nedoločena, saj v zvezi nepremičnino s parc. št. 345/1 iz izreka izhaja le, da je na njej dovoljena izvedba parcelacije oziroma odmera v izmeri 40 m2, iz česar ni mogoče jasno razbrati, na kateri del nepremičnine se navedena izmera nanaša. Organ je v obrazložitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe sicer res (med drugim) navedel, da se na severnem delu nepremičnine s parc. št. 345/1 nahaja obstoječ prostor z zabojniki za zbiranje ločenih frakcij odpadkov za potrebe pokopališča C., s čimer pa ni mogoče nadomestiti izostale konkretne opredelitve obsega parcelacije v izreku odločbe (za kar je bila odločba sploh izdana) in s tem sanirati njeno nezakonitost. 27. Na nejasnost in nedoločenost izreka v delu, ki se nanaša na parcelacijo oziroma odmero nepremičnine s parc. št. 345/1, dodatno kaže okoliščina, da je organ v izreku jasno in določno konkretiziral obseg parcelacije na nepremičnini parc. št. 346. V zvezi s to nepremičnino je v izreku odločbe namreč dovolil parcelacijo v delu, ki v naravi predstavlja zemljišče pod stavbo št. 80 - D., kar po presoji sodišča standardom konkretne opredelitve obsega parcelacije v izreku odločbe.

28. Sodišče je zato glede na navedeno tožbi tožnika ugodilo in ob upoštevanju tožbenega predloga na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo 5., 6., 7., 8. in 9. točko izreka prvostopenjske odločbe (ki se vse nanašajo na pripravljalna dela in so tako medsebojno povezane) ter 1. in 4. točko izreka drugostopenjske odločbe in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral odpraviti ugotovljeno kršitev pravil postopka in o zadevi ponovno odločiti.

29. Sodišče se ni vsebinsko opredeljevalo do tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nesorazmernost posega in na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem, ali razlastitvena upravičenka razpolaga z drugimi primernimi nepremičninami. Kot že navedeno, se o sami razlastitvi odloča v drugi fazi postopka in v tej fazi postopka se pred odločitvijo o razlastitvi ugotavlja še konkretna javna korist. Ugotavlja se, ali so za odvzem lastninske pravice na posamezni (konkretni) nepremičnini izpolnjeni zakonski pogoji iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, med drugim, ali je razlastitev te konkretne nepremičnine nujno potrebna za dosego javne koristi ter, ali obstoji sorazmernost med to koristjo in posegom v zasebno lastnino. Navedene ugovore bo zato mogoče uveljavljati v primeru, ko (če) bo izdana odločba, s katero bo odločeno o tem, da se zadevna zemljišča razlastijo.

**K III. točki izreka**

30. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

31. Ker je sodišče tožbi v pretežnem delu ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

32. Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se ji v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povečano za 22 % DDV (tožničin odvetnik je zavezanec za DDV), skupaj tako v višini 469,70 EUR.

33. Priznane stroške v višini 469,70 EUR je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

**K IV. točki izreka**

34. Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi stranka z interesom.

35. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je treba glede tega vprašanja v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1.6

36. Sodišče ugotavlja, da je imela stranka z interesom v predmetnem upravnem sporu interes, da se izpodbijana odločba ne odpravi, zaradi česar je njena pravica do povrnitve stroškov odvisna od uspeha toženke v tem upravnem sporu (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je sodišče ugotovilo, da toženka v upravnem sporu ni uspela, je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom.

1 Ob vpogledu v upravni spis sodišče ugotavlja, da je v tožbi prišlo do očitne pomote pri zapisu številke drugostopenjske odločbe. Njena pravilna številka je namreč 35020-37/2018-2550-22, in ne 35020-37/2018-2550-52, kot v tožbi navaja tožnik. 2 Zahteva za razlastitev je bila vložena 23. 1. 2018, ko je veljal ZUreP-1. Čeprav je 1. 6. 2018 začel veljati ZUreP-2, je ta v drugem odstavku 297. člena določal, da se razlastitveni postopki, ki do začetka uporabe tega zakona niso pravnomočno končani, končajo po doslej veljavnih predpisih. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 57/2021 z dne 8. 12. 2021. 4 Tako med drugim naslovno sodišče v sodnih odločbah I U 1553/2016 z dne 11. 4. 2017, I U 485/2012 z dne 13. 2. 2013, I U 420/2020 z dne 23. 3. 2021 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2020 z dne 10. 3. 2021. 6 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.