Jedro

Tožnica je že od vložitve tožbe dalje zahtevala vračilo posojila v tolarski protivrednosti. Izvajanje tožene stranke o tem, da bi moral biti tožbeni zahtevek usklajen z vrednostjo na dan vložitve tožbe oziroma do konca obravnavanja, je zmotno. Že iz drugega odstavka 5. člena ZDP izhaja, da se plačila izvršujejo po tečaju na dan plačila, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je v zvezi s tem sprejelo tudi pravno mnenje, ki je objavljeno v Pravnih mnenjih, načelnih pravnih mnenjih in pravnih mnenjih z občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II/95 stran 9.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo vsi trije toženci plačati tožnici vrednost 3.200 nemških mark z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31.12.1993 do plačila, po obrestni meri, ki jo za devizne vloge na vpogled v nemških markah priznava Nova Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Tretje toženko je obsodilo še na plačilo vrednosti 1.000 nemških mark z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31.12.1993 do plačila, po obrestni meri, ki jo za devizne vloge na vpogled v nemških markah priznava Nova Ljubljanska banka d.d. Ljubljana, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Toženci, ki niso bili zadovoljni s tako odločitvijo, so se pritožili, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prvo in drugo tožencev ter tretje toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, sta prvo in drugo toženi stranki pravočasno vložili revizijo. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata razveljavitev obsodilnega dela sodb sodišč druge in prve stopnje. Tako kot v pritožbi, tudi v reviziji navajata, da je v Republiki Sloveniji plačilno sredstvo tolar (2. člen Zakona o denarni enoti RS). Posli, ki se glasijo na denar in so sklenjeni v Republiki Sloveniji, se izkazujejo in izvršujejo v tolarjih, če zakon ne določa drugače (71. člen Zakona Banke Slovenije). Iz tega izvajata trditev, da morajo biti zahtevki navedeni v tolarjih in da mora tožnik v primeru valutne klavzule tožbeni zahtevek spremeniti v tolarje ob vložitvi tožbe ali do konca obravnavanja. Tožbeni zahtevek, v katerem je določena protivrednost na dan plačila, ni izvršljiv, ker se ne da določiti tolarskega zneska.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila ter tretjetoženi stranki, ki nanjo prav tako ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99) nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Revidenta pravilno ugotavljata, da je Republika Slovenija v 5. členu Zakona o deviznem poslovanju (ZDP, Ur. list RS, št. 1/91-I) dovolila uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami, s čimer je uzakonila valutno klavzulo. Toda v drugem odstavku 5. člena ZDP je določila, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. V času, ko je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbah, je začel veljati novi Zakon o deviznem poslovanju (ZDP, Ur. list RS, št. 23/99), ki je v tretjem odstavku 18. člena prav tako dovoljeval uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami oziroma rezidenti, pri čemer je predvideval, da je valuta izpolnitve vedno tolar. To se sklada z določilom 71. člena Zakona o Banki Slovenije (ZBS, Ur. list RS, št. 1/91-I) po katerem se vse obveznosti, ki se glasijo na denar, izvršujejo v slovenski valuti. V zvezi s tem sta bili na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sprejeti tudi pravni mnenji, ki sta objavljeni v poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I/92 stran 14 in 15. V konkretnem primeru je tožnica že od vložitve tožbe dalje zahtevala vračilo posojila v tolarski protivrednosti. Najprej je ta zahtevek oblikovala kot podrejeni, po delnem plačilu dolga in delnem umiku tožbe pa kot glavni zahtevek in sodišči prve in druge stopnje sta tako tudi razsodili. Izvajanje prve in druge tožene stranke o tem, da bi moral biti tožbeni zahtevek usklajen z vrednostjo na dan vložitve tožbe oziroma do konca obravnavanja, je zmotno. Že iz drugega odstavka 5. člena ZDP izhaja, da se plačila izvršujejo po tečaju na dan plačila, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je v zvezi s tem sprejelo tudi pravno mnenje, ki je objavljeno v Pravnih mnenjih, načelnih pravnih mnenjih in pravnih mnenjih z občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II/95 stran 9. S tem mnenjem je upniku omogočeno, da v primeru, da v kraju plačila obstaja več pooblaščenih bank z različnimi tečaji tujih valut, sam izbere menjalniški tečaj v kraju plačila in ob času plačila terjatve, in to prodajni tečaj. V konkretnem primeru je tožnica izbrala poračun po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Tak zahtevek je povsem izvršljiv, saj Banka Slovenije dnevno določa tečaje tujih valut in jih za nemške marke tudi objavlja v dnevnih časopisih. Tako je mogoče izračunati protivrednost tuje valute vsak čas in na točno določen način. Taka sodba je izvršljiva.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo po 393. členu ZPP 1977 zavrniti kot neutemeljeno. Ker revizija ni bila uspešna, revidenta nista upravičena do povrnitve revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).