Jedro

Pri tožniku je še nadalje podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki se nanašata na vprašanje tožnikove invalidnosti, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu , kjer tožnik zahteva odpravo odločb tožene stranke pod opr. št. ... z dne 29. 6. 2004, 22. 10. 2004, 10. 10. 2006, 25. 4. 2007, 20. 11. 2008 in 23. 2. 2009 (I. točka izreka). Zavrglo je tudi tožbo v delu, kjer tožnik zahteva odpravo vse zdravstvene dokumentacije, ki je bila podlaga za ugotovitev njegove invalidnosti, vključno z njegovim zdravstvenim kartonom (II. točka izreka). Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 3. 2012 in št. ... z dne 26. 6. 2012 ter št. ... z dne 20. 12. 2011 in št. ... z dne 22. 6. 2012 (III. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da to kar sodišče prve stopnje navaja, nima nikakršne zveze s tožbenim zahtevkom. Sam pričakuje, da bo sodišče odškodninski zahtevek voden pod novo opr. št. obravnavalo prednostno. Glede navedb sodišča, da ni predložil dokumentacije, ki bi vsebinsko nasprotovala mnenju invalidskih komisij, pa tožnik navaja, da je to praktično nemogoče in sicer zaradi zaprtosti državnega psihiatričnega zdravstva, kjer se vsi med seboj poznajo in ne želijo izstopati z drugačnim mnenjem. Ker pri tožniku ni bila opravljena poglobljena diagnostika, tudi nima ničesar za izpodbijati. Tudi odločitev tožene stranke je bila sprejeta brez opravljene poglobljene diagnostike.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik izpodbija odločitve tožene stranke sprejete pod opr. št. .... Gre za odločbe datirane z 29. 6. 2004, 22. 10. 2004, 10. 10. 2006, 25. 4. 2007, 20. 11. 2008 in 23. 2. 2009. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar izhaja tudi iz dokumentacije v upravnem spisu, gre za pravnomočne odločbe, zoper katere pa ni možno uveljavljati rednih pravnih sredstev. Skladno s prvim odstavkom 72. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) se namreč tožba lahko vloži le zoper dokončni upravni akt in sicer v roku 30 dni od vročitve tega upravnega akta. Ker niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo pravnomočnih odločb, je sodišče prve stopnje tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval odpravo prej citiranih odločb, utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP, zavrglo. Prav tako je utemeljeno zavrglo tudi tožbo v delu, kjer tožnik uveljavlja odpravo vse zdravstvene dokumentacije, kajti kot je bilo že pojasnjeno, se tožba lahko vloži le zoper dokončno odločbo, ne pa zoper listinsko dokumentacijo.

Sodišče prve stopnje je glede na vloženo tožbo presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 6. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 1. 3. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da je tožnik še nadalje delovni invalid I. kategorije invalidnosti. Presojalo je tudi drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 6. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 12. 2011. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da se tožniku odmeri invalidska pokojnina v znesku 341,71 EUR na mesec od 20. 1. 2011 dalje.

Iz tožnikovih navedb, podanih tekom postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, da je pri njemu še nadalje podana I. kategorija invalidnosti. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bil tožnik s pravnomočno odločbo št. ... z dne 20. 11. 2008 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 7. 10. 2008 dalje. Odločeno je bilo tudi, da je v mesecu oktobru 2011 potreben kontrolni pregled. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju namreč v 106. členu določa, da se zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi invalidnosti, ki je nastala pred dopolnjenim 45 letom starosti, z obveznimi kontrolnimi pregledi, ki se opravijo praviloma vsakih pet let, ponovno ugotavlja invalidnost. Zavarovancu se lahko določi kontrolni pregled tudi po dopolnitvi starosti iz prvega odstavka 106. člena ZPIZ-1 oziroma pred ali po preteku petletnega roka. Iz mnenja invalidske komisije prve stopnje z dne 1. 2. 2012 izhaja, da pri tožniku ni prišlo do zdravstvenih sprememb po tem, ko je bila pri njemu od 7. 10. 2008 dalje zaradi posledic bolezni že ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Tožnik tudi ni prišel na sejo senata invalidske komisije, je pa zoper prvostopenjsko odločbo, ki je temeljila na podanem mnenju invalidske komisije I. stopnje, podal pritožbo, zato je vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do sprememb v stanju invalidnosti obravnavala tudi invalidska komisija II. stopnje dne 7. 5. 2012. Enako kot invalidska komisija I. stopnje tudi invalidska komisija II. stopnje ugotavlja, da je pri tožniku še nadalje podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi dvomilo v strokovnost in pravilnost podanih mnenj obeh invalidskih komisij. V senatu obeh komisij so sodelovali ustrezni specialisti glede na tožnikove zdravstvene težave. Komisija ni razpolagala z novo medicinsko dokumentacijo, iz katere bi izhajalo, da je prišlo pri tožniku do izboljšanja zdravstvenega stanja. Tudi tekom sodnega postopka ni predložil nove medicinske dokumentacije, temveč le izvide, ki so bili že predmet obravnave na invalidskih komisijah. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno, tožnik drugih dokaznih predlogov v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni predlagal, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki se nanašata na vprašanje tožnikove invalidnosti (drugostopenjska odločba opr. št. ... z dne 26. 6. 2012 in prvostopenjska odločba št. ... z dne 1. 3. 2012) utemeljeno zavrnilo.

Utemeljeno pa je zavrnilo tudi zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 22. 6. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 12. 2011, ki se nanašata na odmero invalidske pokojnine. Tožena stranka je tudi po stališču pritožbenega sodišča skladno z drugim odstavkom 41. člena ZPIZ-1 pravilno upoštevala, da je bilo tožniku izplačevano nadomestilo za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in sicer za polovični delovni čas. Gre namreč za podatke, ki so bili toženi stranki sporočeni s strani pristojnega organa, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje.