Jedro

Ob vložitvi tožbe (18.5.1992) je znašala vrednost iz 2. odstavka 382. člena ZPP 8.000 SIT (1. člen zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 20/90). Zakon o valorizaciji, ki je začel veljati po vložitvi tožbe (Uradni list RS, št. 55/92, z dne 20.11.1992), je mejno vrednost iz 2. odstavka 382. člena ZPP res zvišal na 80.000 SIT, vendar pa je v 3. odstavku 10. člena tudi določil, da se o reviziji zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, odloči po določbah zakona o pravdnem postopku, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. Za dovoljenost revizije je zato potrebno upoštevati kot mejno vrednost znesek 8.000 SIT, kot to zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno zatrjuje. Ker sporna vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje (62.400 SIT) znesek 8.000 SIT presega, je revizija dovoljena.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

S sklepom opr. št. P 292/92, z dne 28.7.1993 je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo, ki jo je tožeča stranka vložila proti sodbi Višjega sodišča, opr. št. Cp 357/93, z dne 9.6.1993, s katero je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje opr. št. P 292/92, z dne 2.3.1993. Proti sklepu o zavrženju revizije je vložil Javni tožilec Republike Slovenije pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljal bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. odstavek 354. člena ZPP) in sicer zaradi napačne uporabe 2. odstavka 382. člena ZPP in zaradi neuporabe prehodnih določb ZPP v zvezi s 3. odstavkom 10. člena zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92 - v nadaljevanju zakon o valorizaciji), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju revizije oprlo na določbo 2. odstavka 382. člena ZPP in v obrazložitvi navedlo, da je tožeča stranka vtoževala 92.400 SIT, sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo do zneska 30.000 SIT s pp, za znesek 62.400 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ta znesek pa ne dosega zneska, ki ga za dovoljenost revizije določa zakon. Tako stališče sodišča prve stopnje pa ni v skladu z 10. členom zakona o valorizaciji. Ta v 3. odstavku 10. člena namreč določa, da se o reviziji zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, odloča po določbah zakona o pravdnem postopku, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. Višina mejne vrednosti, ki je predpisana za dovoljenost revizije, se zato presoja po trenutku vložitve tožbe. V obravnavanem primeru je bila tožba vložena 18.5.1992, takrat pa je mejna vrednost za dovoljenost revizije znašala 8.000 SIT. Ker v konkretni zadevi sporni znesek presega 8.000 SIT, sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi določb ZPP, revizije ne bi smelo zavreči. Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se zato ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki na zahtevo za varstvo zakonitosti nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbo v tej pravdni zadevi vložila dne 18.5.1992, v njej pa je zahtevala plačilo zneska 92.400 SIT s pp. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku le delno ugodilo (do zneska 30.000 SIT s pp in glede plačila zamudnih obresti od zneska 60.000 SIT), v pretežnem delu (glede zneska 62.400 SIT) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu (glede plačila zneska 62.400 SIT) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Z revizijo, ki je bila vložena proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje, je tožeča stranka izpodbijala tedaj odločitev o zavrnitvi zahtevka na plačilo 62.000 SIT. Ta znesek je tudi odločilen pri odgovoru na vprašanje, ali je revizija tožeče stranke dovoljena (2. odstavek 382. člena ZPP).

Ob vložitvi tožbe (18.5.1992) je znašala vrednost iz 2. odstavka 382. člena ZPP8.000 SIT (1. člen zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 20/90). Zakon o valorizaciji, ki je začel veljati po vložitvi tožbe (Uradni list RS, št. 55/92, z dne 20.11.1992), je mejno vrednost iz 2. odstavka 382. člena ZPP res zvišal na 80.000 SIT, vendar pa je v 3. odstavku 10. člena tudi določil, da se o reviziji zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, odloči po določbah zakona o pravdnem postopku, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. Za dovoljenost revizije je zato potrebno upoštevati kot mejno vrednost znesek 8.000 SIT, kot to zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno zatrjuje. Ker sporna vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe sodišča druge stopnje (62.400 SIT) znesek 8.000 SIT presega, je revizija dovoljena, odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je kot nedovoljeno zavrglo, pa v nasprotju z 2. odstavkom 382. člena ZPP in 10. členom zakona o valorizaciji. Zato je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo (1. odstavek 394. člena ZPP, v zvezi s 408. členom ZPP), zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.