Jedro

Tožena stranka, kljub spremembi Akta o sistemizaciji, s katerim je ukinila delovno mesto, za katero je imel tožnik formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tožniku ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za to delovno mesto, če del in nalog tega delovnega mesta tožnik dejansko in po sporazumu s toženo stranko ni opravljal. Če je tožnik opravljal drugo delo, kakor tisto, za katero je imel sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi, mu gredo tudi vse pravice glede na to drugo delovno mesto.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in sicer gre za sklep št. ... z dne 4. 1. 2013, s katerim je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki ter sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 20. 3. 2013, razveljavita in nimata pravnega učinka ter se ugotovi, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja; da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo in sicer na delovno mesto "računovodja VII/2-1" (38. plačni razred) oz. na primerljivo delovno mesto in mu za ves čas od nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov naprej izplačati plačo, kot da bi delal in to do 5. dne v mesecu za vsak pretekli mesec in od bruto zneskov plače obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razlike pa izplačati tožniku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo; da se ugotovi, da sta 4. čl. Aneksa št. ... k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 7. 3. 2011, podpisan s strani tožnika, Republike Slovenije, Ministrstva A. in Republike Slovenije, Ministrstva B., ter 3. čl. Aneksa št. ... k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 7. 3. 2011, podpisana s strani tožnika in tožene stranke, nična in brez pravnega učinka (I. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v I. tč. izreka in II. tč. izreka glede odločitve, da sam krije svoje stroške postopka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oz. podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Izpostavlja, da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje saj po eni strani pritrjuje tožniku, da je bilo delovno mesto računovodja VII/2-III sistemizirano zgolj zaradi ustanovitve sklada C., v katerem bi bila organizirana računovodska služba in bi to delovno mesto sklada C. prevzel skupaj s tožnikom, in da se je zaradi ustavljenih postopkov za začetek dela sklada izkazalo, da je to delovno mesto pri toženi stranki nepotrebno, zato se je ukinilo, po drugi strani pa sodišče navaja, da se je šele z uvedbo reorganizacije ugotovilo, da delo tožnika ni več potrebno in sicer zato, ker se v novo nastalem ministrstvu ni oblikovala računovodska služba, ki sicer že tudi prej ni bila oblikovana. Tožnik izpostavlja, da se je zaradi ustavljenih postopkov v zvezi z začetkom dela sklada C. izkazalo, da njegovo delovno mesto pri toženi stranki ne bo več potrebno (sklep o odpovedi z dne 4. 1. 2013). Odpovedni razlog ni nastopil šele z reorganizacijo, temveč dne 19. 10. 2011, ko so bile ukinjene vse aktivnosti glede sklada C.. Tožnik pri toženi stranki nikoli ni opravljal del, ki bi sodila v okvir delovnega mesta računovodja VII/2-III, saj teh del pri toženi stranki niti ni bilo mogoče opravljati, ker ni imela svoje računovodske službe in je bilo to delovno mesto več kot očitno sistemizirano zgolj fiktivno. Tožnik pa še posebej od sklepa z dne 19. 10. 2011 dalje, ko je mu je odrejeno drugo delo, pa vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ne zgolj do 1. 12. 2012, kot to zmotno ugotavlja sodišče), ni več opravljal del, ki naj bi sodila v opis del in nalog delovnega mesta "računovodja VII/2-III" in je torej potreba po njegovem delu iz pogodbe o zaposlitvi prenehala že 19. 10. 2011. Kako je prišlo sodišče do zaključka, da je tožnik po sklepu z dne 19. 11. 2011 druge naloge opravljal zgolj do 31. 12. 2011 sodišče niti ne obrazloži. Dejstvo je, da teh drugih nalog tožnik ni opravljal zgolj začasno, temveč celih 13 mesecev, do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je napačno zaključilo, da je odpoved podana pravočasno, saj v konkretnem primeru ni relevanten datum reorganizacije (sprememba akta o sistemizaciji in ukinitvi delovnega mesta "računovodja VII/2-III") temveč datum 19. 10. 2011, ko se je ugotovilo, da tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ni več potrebno. Tožnikovo delovno mesto ni bilo ukinjeno zaradi združitve ministrstev, temveč zaradi ustavitve aktivnosti v zvezi z skladom C.. Tožnik v okviru zaposlitve pri toženi stranki sploh ni opravljal del, ki bi spadale pod opis del in nalog delovnega mesta "računovodja VII/2-III", temveč je opravljal dela in naloge, ki spadajo pod opis del in nalog računovodja "VII/2-I" oz. drugega primerljivega delovnega mesta. Delovno mesto "računovodja VII/2-III", je bilo sistemizirano fiktivno, oba aneksa, v katerem pogodbeni stranki ugotavljata, da tožnik sklepa pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "računovodja VII/2-III", pa sta v tem delu prav tako navidezna. Tožnik je do 19. 10. 2011 opravljal dela in naloge, ki so bile vezane na vzpostavitev začetka delovanja finančno-računovodske službe sklada C., to pa niso naloge delovnega mesta "računovodja VII/2-III". Te naloge pa je tožnik prenehal opravljati dne 19. 11. 2011. Vse aktivnosti v zvezi z skladom C. pa so bile ustavljene s sklepom Vlade z dne 23. 2. 2012, kar je potrdila tudi tožena stranka. Tudi dejstvo, da je tožena stranka še pred reorganizacijo iskala možnosti za premestitev tožnika jasno kaže na to, da je razlog za odpoved nastal bistveno pred reorganizacijo. Enako velja glede upoštevanja dejstva, da tožena stranka niti pred niti po reorganizaciji ni imela lastne računovodske službe (zanjo jo je opravljalo Ministrstvo D.). Celo sodišče samo je ugotovilo, da tožena stranka ni imela lastne računovodske službe, zato naj ne bi bilo mogoče oblikovati primerljivih skupin delavcev (KPND). Tožena stranka bi pri oblikovanju primerljivih skupin morala izhajati iz dejanskega dela, ki ga je tožnik opravljal, in ne iz fiktivnega delovnega mesta, v okviru katerega tožnik del nikoli ni opravljal. Zagotovo v to primerljivo skupino sodita vsaj E.E. in F.F., ki je prevzela vso dokumentacijo in delovne naloge od tožnika. Neverjetno je, da je tožena stranka šele po 13 mesecih ugotovila, da tožnika ne potrebuje, ker so njegove naloge specifične, čeprav teh nalog zadnjih 13 mesecev pred odpovedjo ni opravljal. Tožena stranka je evidentno kršila tudi določbo 84. čl. ZDR, vendar je sodišče nepravilno zavzelo stališče, da navedeno ni bistveno za zakonitost odpovedi. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno uporabilo določbe 158. čl. ZJU ter 147. in 149. čl. ZJU. Tožnik zatrjuje, da bi morala tožena stranka možnost premestitve na drugo delovno mesto preveriti smiselno upoštevajoč 147. in 149. čl. ZJU. Podobno je namreč urejena premestitev, ko gre za uradniška delovna mesta, saj se lahko uradnika premesti na delovno mesto, za katero se zahteva prvi nižji karierni razred (se pravi, da gre tudi za nižjo osnovno plačo, kot jo prejema). Potrebno bi bilo torej preveriti, ali v organu zaradi poslovnih razlogov obstaja možnost premestitve na nižjo plačo, kot jo uslužbenec prejema. Ne drži tudi, da je tožena stranka preverila možnost za premestitev tožnika na drugo delovno mesto. Tožena stranka tožnika ni poslala na neke konkretne razgovore. Tudi glede zahtevka za ugotovitev ničnosti, sodišče prve stopnje napravi napačne zaključke. Tožnik je v zvezi ničnostjo podal ustrezno trditveno podlago. Tožena stranka bi morala ob tem, ko je bil tožnik premeščen iz Ministrstva A. v Ministrstvo B., sistemizirati delovno mesto, ki bi ustrezalo delu, ki ga bo tožnik dejansko opravljal. Tega ni storila. Če tožnik ni mogel opravljati del "računovodja VII/2-I", ker pri toženi stranki ni bilo računovodske službe, kot to ugotavlja sodišče, potem je logično, da iz istega razloga ni mogel opravljati niti del delovnega mesta "računovodja VII/2-III", za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je opravljal naloge, ki so bile primerljive delovnemu mestu "računovodja VII/2-I". Tožnik je predložil v spis opis del in nalog dveh uradniških delovnih mest, pri čemer je izkazal podobnost dela, ki ga je opravljal na Ministrstvu B. od 1. 9. 2011 do 19. 10. 2011 in delom, ki sodi v opis teh razpisov. Tožnik je bil zadolžen za vzpostavitev delovanja finančno-računovodske službe sklada C., kar je bistveno zahtevnejše delo, kot delo delovnega mesta "računovodja VII/2-III". Sodišče bi glede na tožnikove trditve moralo ugotoviti, katere delovne naloge je tožnik dejansko opravljal. Sodišče pa se do teh pravno pomembnih dejstev niti ni opredelilo, zaradi česar sodba ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Tožnik je opozoril tudi na ničnost predmeta v aneksih, saj je skladno s 35. čl. OZ pogodba nična, če je predmet obveznosti nemogoč oz. neuresničljiv. Aneks št. ... (4. člen) in Aneks št. ... (3. člen) pa sta neuresničljiva, saj teh delovnih nalog, pri toženi stranki, ki ni imela lastne računovodske službe, sploh ni bilo mogoče opravljati. Navidezna pogodba med strankama nima učinka in je nična. Sodišče nadalje ni niti utemeljilo, katere dokazne predloge je zavrnilo in iz katerega razloga. Ker je odločitev o glavni stvari nepravilna, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Odločitev sodišča prve stopnje je najmanj preuranjena.

V tem sporu se presoja utemeljenost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika kot javnega uslužbenca iz poslovnih razlogov. Pravna podlaga za takšno odpoved je v določbi 2. odstavka 156. člena ZJU, po kateri javnemu uslužbencu lahko preneha delovno razmerje zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javno finančnih ali podobnih razlogov. V tej zvezi je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja v spremembi akta oziroma aktov o notranji organizaciji ali sistemizaciji delovnih mest, pri čemer se odločitev o organizaciji sprejme na ravni organa. V konkretnem primeru je tožena stranka dne 17. 9. 2012 sprejela Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Ministrstvu B., s katerim je bilo med drugim ukinjeno delovno mesto "računovodja VII/2-III", na katerem je bil zaposlen tožnik (3. in 4. odstavek 156. člena ZJU).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2011 zaposlen na Ministrstvu A., strokovno tehničnem delovnem mestu "računovodja VII/2-III". Z Aneksom št. ... z dne 28. 7. 2011 je bil s 1. 9. 2011 s soglasjem trajno premeščen na takratno Ministrstvo B.. V 4. členu tega aneksa je bilo dogovorjeno, da bo delo opravljal na strokovno tehničnem delovnem mestu pod zap. šifro ... "računovodja VII/2-III" v Direktoratu G.. Tožena stranka lastne računovodske službe ni imela, temveč je bilo to delovno mesto sistemizirano zaradi ustanovitve sklada C., v katerem bi bila organizirana računovodska služba. S sklepom z dne 19. 10. 2011 (A4) je tožena stranka tožniku na podlagi 95. čl. ZJU zaradi začasno povečanega obsega dela na drugih področjih odredila opravljanje drugega dela, namesto dela, ki sodijo v opis delovnega mesta "računovodja VII/2-III". Po tem sklepu naj bi tožnik ta druga dela opravljal od 20. 10. 2011 do 31. 12. 2011. Dne 23. 2. 2012 je Vlada RS s sklepom odločila, da sklad C. ne nadaljuje s postopki, potrebnimi za pričetek delovanja, področje, namenjeno skladu C., pa preide na Ministrstvo B.. Dne 28. 3. 2012 sta stranki podpisali Aneks št. ... k pogodbi o zaposlitvi, v katerem sta ugotovili, da je prenehalo delovati Ministrstvo B. in da je njegovo delovno področje prevzelo Ministrstvo B., ki prevzame tudi javnega uslužbenca. V 3. čl. aneksa sta se stranki dogovorili, da bo tožnik opravljal delo na strokovno tehničnem delovnem mestu pod zap. šifro ... - "računovodja VII/2-III" v Direktoratu G.. Tožena stranka je tožniku s sklepom z dne 4. 1. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V sklepu je med drugim tožena stranka izrecno zapisala, da je bilo delovno mesto po šifro ... "računovodja VII/2-III" sistemizirano zaradi ustanovitve sklada C., pri čemer se je zaradi ustavljenih postopkov za začetek dela sklada izkazalo, da je to delovno mesto v ministrstvu nepotrebno, zato se ga je ukinilo. Šlo je namreč za specifične naloge na delovnem mestu, zaradi česar delovnega mesta ni bilo mogoče primerjati z drugimi delovnimi mesti. Sklep je bil tožniku vročen dne 18. 1. 2013. Tožnik je zoper sklep o odpovedi vložil pravočasno pritožbo, o kateri pa tožena stranka ni pravočasno odločila skladno z 2. odst. 39. čl. ZJU. Tožnik je tožbo pravočasno vložil zaradi molka organa. Tožnik je v tožbi izpodbijal prvostopenjski sklep, zahteval njegovo razveljavitev ter pravice, kot da mu delovno razmerje ne bi prenehalo. Komisija za pritožbe je odločila že po vložitvi tožbe in tožniku drugostopenjski sklep vročila dne 16. 4. 2013. Tožnik je tožbeni zahtevek dne 8. 7. 2013 razširil tudi na izpodbijanje drugostopenjskega sklepa.

Nastanek poslovnega razloga je povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Tako po določbah ZJU, kot po določbah ZDR poslovni razlog, zaradi katerega je mogoče delavcu odpovedati pogodbo o zaposlitvi, pomeni, da je zaradi določenega razloga, prenehala potreba po opravljanju dela delavca (javnega uslužbenca) pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik v pritožbi poudarja, da pri toženi stranki niti po Aneksu št. ..., niti po Aneksu št. ..., ni opravljal dela, za katerega je imel formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in ki torej spada v opis del in nalog delovnega mesta "računovodja VII/2-III", temveč je opravljal naloge drugega delovnega mesta, to je "računovodja VII/2-I" oz. drugega primerljivega delovnega mesta. Še posebej pa del in nalog delovnega mesta "računovodja VII/2-III" ni opravljal od dne 20. 10. 2011 dalje, ko mu je bilo s sklepom z dne 19. 11. 2011 odrejeno drugo delo, ki ga je opravljal ne le zgolj do 31. 12. 2011, kot izhaja iz sklepa, temveč vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s temi tožnikovimi navedbami je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožnik nalog delovnega mesta "računovodja VII/2-I" ni mogel opravljati, saj pri toženi stranki ni bilo računovodske službe. Če torej pri toženi stranki ni bilo računovodske službe in to niti pred reorganizacijo niti po reorganizaciji, potemtakem se zastavlja vprašanje, ali je tožnik od sklenitve Aneksa št. ... dalje dejansko sploh lahko opravljal dela in naloge, ki spadajo v opis delovnega mesta "računovodja VII/2-III", kot to utemeljeno izpostavlja tožnik. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katera dela in naloge je tožnik dejansko opravljal po sklenitvi Aneksa št. ... in torej, ali je dejansko opravljal dela in naloge, ki spadajo v opis del in nalog delovnega mesta "računovodja VII/2-III". Še posebej velja to za obdobje po 20. 10. 2011, ko je bilo tožniku s sklepom z dne 19. 11. 2011 začasno odrejeno tudi delo, ki ne spada v opis del in nalog delovnega mesta "računovodja VII/2-III". Ali je tožnik po 20. 10. 2011 opravljal še kakšno od del in nalog, ki spadajo v opis del in nalog delovnega mesta "računovodja VII/2-III", ali pa je po tem datumu opravljal zgolj delo, ki ne spada v opis tega delovnega mesta, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Prav tako ni ugotovilo, dela in naloge katerega konkretnega delovnega mesta je tožnik opravljal po 20. 10. 2011 in koliko časa. Iz sklepa z dne 19. 10. 2011 izhaja, da naj bi tožnik drugo delo opravljal zgolj začasno do 31. 12. 2011, tožnik pa je trdil, da je to drugo delo opravljal več kot eno leto, vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi in to kljub sklenitvi Aneksa št. ..., čemur tožena stranka niti ni argumentirano oporekala.

Iz pritožbenih navedb torej izhaja, da tožnik že od sklenitve Aneksa št. ... dalje, sploh ni delal na delovnem mestu, za katerega je sklenil aneks k pogodbi o zaposlitvi, nadalje pa, da na tem delovnem mestu, ki se je ukinilo, ni delal najmanj od 20. 10. 2011 dalje. Na delovno mesto "računovodja VII/2-III" je bil tožnik sicer formalno razporejen, vendar pa, v kolikor bi se izkazalo, da tožnik del in nalog tega delovnega mesta, na katerega je bil formalno razporejen, dejansko ni opravljal, da torej tožena stranka ni ravnala pravilno, ker s tožnikom ni tudi formalno sklenila pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, katerega dela in naloge je tožnik dejansko opravljal, táko njeno ravnanje ne more pomeniti za tožnika nadaljnjih negativnih posledic, torej da mu delovno razmerje preneha zaradi ukinitve delovnega mesta, na katerem sploh ni (več) delal. Če je torej tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, za katero je imel sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi, mu gredo tudi vse pravice glede na to drugo delovno mesto.(1) To pa pomeni, da mu gre tudi pravica do tega, da mu v primeru ugotovitve poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi za tisto delovno mesto, katerega dela in naloge tožnik dejansko opravlja, če ugotovi, da je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga tožnik dejansko opravlja. In obratno. Tožena stranka, kljub spremembi Akta o sistemizaciji, s katerim je ukinila delovno mesto, za katero je imel tožnik formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tožniku ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi za to isto delovno mesto, če del in nalog tega delovnega mesta tožnik dejansko in po sporazumu s toženo stranko, ni opravljal. Skladno z 95. čl. ZJU se drugo delo lahko odredi, če je delo potrebno opraviti zaradi začasno povečanega obsega dela ali zaradi nadomestitve dela začasno odsotnega javnega uslužbenca. V pisni odločitvi predstojnika se določi vrsta in obseg drugega dela ter čas trajanja tega dela. Tožena stranka niti ni navedla, v čem je bil začasno povečan obseg dela, zaradi katerega je bil potreben sklep z dne 19. 10. 2011, poleg tega pa je tožniku takšno drugo delo odredila zgolj do 31. 12. 2011, pri čemer iz dokaznega postopka ne izhaja, na kakšni pravni podlagi (razen da je bil tako izrecno dogovorjen s toženo stranko) naj bi tožnik drugo delo opravljal tudi po tem datumu. V kolikor je tožnik s soglasjem in vednostjo tožene stranke brez formalne pravne podlage oz. brez sklepa o premestitvi, tudi od 31. 12. 2011 dalje v celoti (oz. pretežni meri) opravljal dela in naloge drugega delovnega mesta in ne tistega, za katerega je imel formalno sklenjeno pisno pogodbo o zaposlitvi, je ugotoviti, da je očitno po ustnem sporazumu strank prišlo do spremembe pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin (sprememba delovnega mesta), ki pa ni bila formalizirana v pisni obliki, kar pa skladno z določilom 4. odst. 15. čl. ZDR ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi za to drugo delovno mesto. Če se spremenijo pogoji iz tretje alineje 1. odst. 29. čl. ZDR (naziv delovnega mesta, vrsta dela), se namreč sklene nova pogodba po zaposlitvi, če na to obe stranki pristaneta. Navedeno pomeni, da prejšnja pogodba preneha veljati (75. čl. ZDR - pogodba med drugim preneha veljati s sporazumom ali v drugih primerih, ki jih določa zakon) in velja nova sklenjena pogodba o zaposlitvi. V kolikor tožnik ni opravljal del in nalog delovnega mesta "računovodja VII-2/III", temveč nekega drugega delovnega mesta, pa se dejansko postavlja tudi vprašanje navideznosti pogodbenih določil v aneksih št. ... in ..., ki se nanašajo na dogovorjeno delovno mesto oz. se postavi vprašanje ali je bil predmet obveznosti iz aneksov (torej tožnikovo delo na delovnem mestu "računovodja VII-2/III") sploh uresničljiv.

Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno zaradi zmotne materialnopravne presoje, preuranjene oziroma pomanjkljive dokazne ocene na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se ob odpravi procesne pomanjkljivosti relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V posledici razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje o ugotovitvi utemeljenosti odpovednega razloga, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov, ki niso bili bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgornjih izhodišč ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, tako da bo ugotovilo ali je tožnik po sklenitvi aneksov št. ... in št. ... dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta "računovodja VII/2-III", še posebej od 20. 10. 2011 dalje. V kolikor bo ugotovilo, da tožnik nalog delovnega mesta "računovodja VII/2-III", ni opravljal, še posebej od 20. 10. 2011 dalje, bo ugotovilo, naloge katerega delovnega mesta je potemtakem tožnik opravljal, pri čemer bo ugotovilo, na kakšni pravni podlagi je druge naloge opravljal od 31. 12. 2011 dalje (če je seveda te naloge opravljal tudi po tem datumu). Šele po razjasnitvi dejstev oziroma okoliščin v nakazani smeri, bo sodišče prve stopnje ponovno presodilo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter odločilo o drugih zahtevkih in pravdnih stroških, nastalih pravdnima strankama tako v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje pa je sicer pravilno presodilo, da na ugotovitev pravočasnosti tožbe (in posledično dopustnosti tožbe) ne vpliva dejstvo, da je po vloženi tožbi Komisija za pritožbe odločila o tožnikovi pritožbi s sklepom z dne 20. 3. 2013, ki je bil tožniku vročen dne 16. 4. 2012, tožnik pa je nato šele 8. 7. 2013 tožbeni zahtevek razširil tudi na izpodbijanje drugostopenjskega sklepa. Tožena stranka je o pritožbi tožnika odločila oz. tožniku vročila drugostopenjski sklep že po vložitvi tožbe, zaradi česar je tudi ta predmet sodne presoje. Če komisija ne odloči v roku, namreč daje zakon javnemu uslužbencu zaradi molka organa možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za odločitev Komisije za pritožbe, kar je tožnik tudi storil. Sodni presoji pa je nato v vsakem primeru podvržen tudi sklep Komisije za pritožbe, ne glede na to, ali komisija odloči v tridesetdnevnem roku ali po poteku tega roka, saj se domneva, da je napadena odločitev negativna.(2) .

Op. št. (1): Smiselno primerjaj VIII Ips 19/2014 z dne 24. 3. 2014 Op. št. (2): Enako Vrhovno sodišče RS, opr. št. VII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012