Jedro

Tožnica je kot strokovna sodelavka opravljala delo na mednarodnih projektih, ki je zelo specifično in zahteva veliko samoiniciativnosti in obvladovanje internetnih strani. Kljub pomoči sodelavcev, ki so odgovorni za projekte, obenem pa potrebujejo nekoga, ki bi bil sposoben samostojno iskati razpise za nove evropske projekte, se je delo tožnice izkazalo koz nezadostno in nezadovoljivo. Tožnica ni izkazala dovolj velike mere samoiniciativnosti in tega od nje tudi v prihodnje ni pričakovati. Za nalogo, ki ji je bila dodeljena s strani vodje odseka in za katero je dobila natančna navodila, je potrebovala veliko več časa, kot je vodja ocenila za primerno, zato je bil zamujen rok, ko naj bi bilo delo končano. Tožnica poskusnega dela ni opravila uspešno, ker ni bila dovolj samoiniciativna, hitra in samostojna, da bi delo opravljala kvalitetno, kot se na takšnem delovnem mestu pričakuje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 30. 12. 2014 nezakonita in se razveljavi. 2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do 30. 9. 2015. 3. Tožena stranka je dolžna: - za čas prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 30. 9. 2015 tožeči stranki obračunati vse plače, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi bila na delu, od obračunanih bruto plač plačati vse davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, - tožečo stranko prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da ji bo priznana delovna doba od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 30. 9. 2015, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške po sodni odmeri z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.“

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je iz elektronskega sporočila z dne 19. 9. 2014 razvidno, da je bila zaposlena izključno za organizacijo in strokovno administracijo, iz izpovedi članov komisije za spremljanje poskusnega dela pa izhaja, da glede organizacije ni bilo pripomb, glede strokovne administracije pa zgolj ena. Poudarja, da je dr. A.A. z njo delal bistveno več časa kot ostali dve članici komisije, zato bi moralo prevladati njegovo mnenje. Preostali čas je delala po navodilih drugih zaposlenih in pri B.B., ki je bil podrejen dr. A.A.. Iz zaslišanja dr. C.C. izhaja, da tožnica v zvezi s projektom D. ni storila nič katastrofalnega, delo pač ni bilo narejeno. Dr. E.E. je povedala, da je sodelovala s tožnico le na projektni prijavi za F., ter da je bila z njo srednje zadovoljna oz. da ni bila zadovoljna. Dr. C.C. je v elektronskem sporočilu z dne 22. 12. 2014 navedla organizacijske in strukturne spremembe. Tožnica meni, da zatrjevani odpovedni razlog ni obstajal, tudi ni obstajal poslovni razlog, saj se je delo porazdelilo in je tožnica še nadalje izvrševala svoja opravila. Očitno je šlo za zamero, ker ni pristala na sporazumno prenehanja delovnega razmerja. Tožnica še navaja, da tožena stranka k odpovedi ni priložila ocene, ki očitno v času odpovedi ni obstajala. Tudi zakoniti zastopnik je izpovedal, da ne ve, če je bilo mnenje del odpovedi. Tožnica se sprašuje, koliko mnenj je sploh bilo. Meni, da obstaja nasprotje med obrazložitvijo odpovedi, mnenjem ter izpovedbami članov komisije. Tožnici pred odpovedjo tudi ni bil omogočen zagovor. Neuspešno poskusno delo po svoji vsebini pomeni odpoved iz razloga nesposobnosti, pred katero je treba omogočiti zagovor. Zagovor je smiseln, ker delavec ne sme nenadoma, nepričakovano dobiti odpoved. Sodišče je neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič B.B., G.G. in H.H.. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Predmet spora je zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela po 5. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). V zvezi s to vrsto odpovedi zakon izrecno ne predvideva zagovora (85. člen ZDR-1), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi tožnica uveljavlja kršeno pravico do zagovora. Tožnica napačno navaja, da je redna odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela po vsebini enaka redni odpovedi iz razloga nesposobnosti, v zvezi s katero zakon predvideva zagovor. Ko pritožba sicer pravilno poudarja, da je namen zagovora tudi v tem, da delavcu delovno razmerje ne preneha nenadoma, nepričakovano, ne upošteva pomembne razlike med redno odpovedjo zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti. Odpoved iz razloga nesposobnosti je namreč način prenehanja delovnega razmerja delavcu, ki ni začetnik oziroma je že dalj časa stranka delovnega razmerja, medtem ko se institut poskusnega dela nanaša na novo zaposlenega delavca. Ker ta ve za možnost, da mu ob izteku poskusnega obdobja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delovno razmerje lahko preneha, to ni nekaj nepričakovanega.

7. Izpodbijana odpoved z dne 30. 12. 2014 je obrazložena tako, da je tožnica kot strokovna sodelavka opravljala delo na mednarodnih projektih, ki je zelo specifično in zahteva veliko samoiniciativnosti in obvladovanje internetnih strani. Kljub pomoči sodelavcev, ki so odgovorni za projekte, obenem pa potrebujejo nekoga, ki bi bil sposoben samostojno iskati razpise za nove evropske projekte, se je delo tožnice izkazalo koz nezadostno in nezadovoljivo. Kljub veliko vložene energije ostalih zaposlenih je bil izplen nižji. Ni izkazala dovolj velike mere samoiniciativnosti in tega od nje tudi v prihodnje ni pričakovati. Za nalogo, ki ji je bila dodeljena s strani vode odseka in za katero je dobila natančna navodila, je potrebovala veliko več časa, kot je vodja ocenila za primerno, zato je bil zamujen rok, ko naj bi bilo delo končano, to je en teden pred sestankom. Partnerji v projektu niso imeli vpogleda v dokumentacijo, ki naj bi jo pred sestankom pogledali in se pripravili na diskusijo. Za delo, dodeljeno s strani vodje projekta, tožnica ni opravila naloge v skladu z merili za kvaliteten prispevek skupine v projektnem konzorciju in je vodja projekta to potem morala storiti sama. Zato je v odpovedi poudarjena ocena, da poskusnega dela ni opravila uspešno, ker ni bila dovolj samoiniciativna, hitra in samostojna, da bi delo opravljala kvalitetno, kot se na takšnem delovnem mestu pričakuje.

8. Za ugotavljanje vsebine tožničinega dela pri toženi stranki ni možno upoštevati le del besedila iz elektronskega sporočila z dne 19. 9. 2014, da bo tožnica skrbela izključno le za organizacijo in strokovno administracijo, kot to navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo širšo opredelitev nalog v opisu tožničinega delovnega mesta: sodelovanje pri raziskovalnem in razvojnem delu na projektih ter samostojno izvajanje posameznih delov razvojnih projektov ter ostalo delo po navodilih vodje odseka. Nenazadnje se tudi navedeni zapis v elektronskem sporočilu nanaša na pet projektov, kar kaže na specifično delo v zvezi z organizacijo in strokovno administracijo.

9. Tožnica neutemeljeno vztraja, da bi moralo v dokazni oceni sodišča prevladati mnenje enega člana komisije za spremljanje poskusnega dela - dr. A.A., ki se že pred podajo odpovedi ni strinjal z negativno oceno poskusnega dela, zaradi česar je tudi zavrnil podpis ocene poskusnega dela, tako da je ocena oziroma mnenje z dne 29. 12. 2014 podpisano le s strani ene članice komisije - dr. C.C.. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da naj bi navedeni član komisije delal s tožnico bistveno več časa kot ostali dve članici, ter da bi njegovo mnenje iz tega razloga moralo imeti večjo težo kot mnenji ostalih dveh članic. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpoved same tožnice, da je začela z delom pri toženi stranki 1. 10. 2014, ko je bil dr. A.A. odsoten, zaradi česar ji je prvo nalogo dodelila dr. C.C., in sicer pripravo seznama glede projekta D.. Kot je sama izpovedala, je po prihodu dr. A.A. delo sicer opravljala po njegovih navodilih, vendar zaradi njegove bolezni le do konca oktobra, nakar ji je delo odrejala dr. E.E., še nadalje pa je opravljala tudi nalogo, povezano s seznamom projekta D.. Četudi je navedeni član komisije izrazil mnenje, da je bilo tožničino delo v poskusni dobi, ki je sicer trajala tri mesce, zadovoljivo, pa sta preostali dve članici komisije, ki sta s tožnico sodelovali več časa, izpovedali drugače in s tem potrdili navedbe iz odpovedi.

10. Pritožbeno navajanje posameznih stavkov teh dveh članic komisije predstavlja izvzemanje izjav iz konteksta izpovedi, pri čemer tudi ne drži, da iz izpovedb članov komisije izhaja, da na tožničino delo glede organizacije ni bilo nobenih pripomb, glede strokovne administracije pa zgolj ena. Tudi ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič B.B., G.G. in H.H.. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da ocena tožničinega dela s strani sodelavcev ne more biti odločilna za presojo uspešnosti poskusnega dela, saj je ta v pristojnosti članov komisije.

11. Odpoved ne more biti nezakonita zgolj zato, ker vsi trije člani komisije niso bili soglasni glede ocene poskusnega dela, prav tako ne more biti nezakonita iz razloga, ker je ocena podpisana le s strani ene članice. Izdelava posebne pisne ocene poskusnega dela s strani komisije za spremljanje poskusnega dela namreč ni predpisana kot element odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Bistveno je, da je iz obrazložitve predmetne odpovedi razbrati razloge za negativno oceno poskusnega dela. To je v skladu s splošno zakonsko zahtevo, da morajo biti odpovedi, ki jih poda delodajalec, obrazložene (2. odstavek 87. člena ZDR-1). Posebna pisna ocena poskusnega dela z dne 29. 12. 2014 torej v zvezi z odpovedjo z dne 30. 12. 2014 niti ni bila potrebna.

12. Ker pa ocena poskusnega dela obstaja, je potrebno preveriti utemeljenost pritožbene navedbe o nasprotju med odpovedjo in oceno ter izpovedbami članov komisije. Obrazloženo je že bilo, da sta dve članici komisije potrdili pravilnost ocene. Med odpovedjo in oceno pa prav tako ne gre za nasprotje, saj sta obrazložitev odpovedi in ocena identične vsebine. Iz navedenih stališč jasno izhaja, da ne morejo biti relevantne pritožbene dileme o tem, koliko je bilo osnutkov ocen, zakaj tožnici delodajalec pred ali ob odpovedi ni vročil še ocene, kdaj točno je bil zakoniti zastopnik tožene stranke, kot podpisnik odpovedi, seznanjen s pisno oceno. Kot že poudarjeno, je bistveno to, da je odpoved zadosti obrazložena, da v oceni ni navedeno nekaj drugega kot v odpovedi, ter da se dokazni zaključki sodišča prve stopnje prilegajo razlogom iz odpovedi.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga, pri čemer je pravilno upoštevalo, da je namen poskusnega dela preizkus, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za zaposlitev, dejansko sposoben opravljati delo, ki je zanj novo in pri tem zadostiti pričakovanjem delodajalca.

14. Ni relevantno poudarjanje, da iz elektronskega sporočila z dne 22. 12. 2014 izhaja ponudba za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, saj to še ne pomeni, da odpovedni razlog ni utemeljen. Tudi sklicevanje na organizacijske oziroma strukturne spremembe v tem sporočilu ne daje zadostne podlage za zaključek, da bi bila sporna odpoved po vsebini odpoved iz poslovnega razloga.

15. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).