Jedro

Ker je bilo v 4. členu Pogodbe dogovorjeno, da bo izvajalec (tožeča stranka) opravljal posamezne strokovne naloge varstva pri delu na podlagi predhodnega pisnega naročila naročnika (tožene stranke), v katerem bodo določeni vrsta in obseg del ter rok za njihovo izvedbo, le vzpostavitev podjemnega razmerja tožeči stranki (oziroma pred sklenitvijo Pogodbe o prenosu prenosniku), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, še ni predstavljala podlage za izvedbo posameznih strokovnih nalog iz varstva pri delu. Potrebno je bilo še predhodno pisno, ali kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ustno naročilo naročnika (tožene stranke).

Skladno z določilom 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoj zahtevek. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo, da je trditveno in dokazno breme o obstoju pisnega oziroma ustnega naročila za izvedbo strokovnih nalog varstva pri delu, ki so predmet vtoževanega računa, na tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 61267/2016 z dne 13. 6. 2016 v prvem odstavku izreka ostane v veljavi za znesek v višini 1.983,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2013 dalje do plačila; - v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 267,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo prvi in tretji odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61267/2016 z dne 13. 06. 2016 in tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo računa za opravljene storitve iz naslova varstva pri delu v višini 6.084,00 EUR s pripadki zavrnilo (I. točka izreka). Presodilo je, da tožena stranka tožeči stranki ni naročila izvedbe navedenih storitev. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.485,00 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti ohrani v veljavi ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Višje sodišče v Ljubljani je 30. 5. 2019 s sodbo I Cpg 567/2018, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Tožeča stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 66/2019 z dne 16. 6. 2020 ugodilo reviziji, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za novo sojenje (II. točka izreka).

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Po vložitvi pritožbe in vročitvi odgovora na pritožbo tožeči stranki je bila slednja 8. 5. 2020, izbrisana iz sodnega registra. Ker je do izbrisa prišlo potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank, je lahko višje sodišče brez ovir izdalo to sodbo (smiselna uporaba določila drugega odstavka 207. člena ZPP).

8. Tožena stranka je na podlagi javnega naročila male vrednosti s podjemnikom A. A. s. p. sklenila Pogodbo o opravljanju strokovnih nalog varnosti pri delu ter požarnega varstva št. 102-2/2012-6 z dne 9. 6. 2012 (v nadaljevanju: Pogodba). Tožeča stranka je že od začetka izvajanja Pogodbe kot poslovna partnerica A. A. s. p. opravljala strokovne naloge varnosti pri delu. Ker podjemnik A. A.. s. p. ni imel vseh potrebnih dovoljenj za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu, je bila med podjemnikom A. A. s. p. kot prenosnikom (od tu dalje: prenosnik), tožečo stranko kot prevzemnikom in toženo stranko kot naročnikom 29. 11. 2012 sklenjena tripartitna Pogodba o delnem prenosu Pogodbe (v nadaljevanju: Pogodba o prenosu). Predmet Pogodbe o prenosu je bil brezplačen prenos opravljanja strokovnih nalog varnosti pri delu iz prenosnika na prevzemnika. S prenosom je tožeča stranka glede prenesenega dela postala imetnica vseh pravic in obveznosti prenosnika po Pogodbi.

9. V tem postopku je tožeča stranka vtoževala plačilo računa št. 2013-0079 z dne 14. 6. 2013 v višini 6.084,00 (priloga A1) za izvedene ukrepe za varno delo, in sicer za opravljene meritve toplotnih razmer in mikroklime ter meritve zaščite pred električnim udarom za šest objektov.

10. Razmerje med pravdnima strankama ima značilnosti podjemne pogodbe (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).2 S podjemno pogodbo se podjemnik zaveže opraviti določen posel, naročnik pa, da bo za to plačal. Pritožbeno sodišče dodaja, da je kot naročilo tožeči stranki zaradi pravnih posledic prenosa poslovnega razmerja treba šteti tudi morebitno naročilo, ki bi ga tožena stranka pred prenosom dala prenosniku.

11. Ker je bilo v 4. členu Pogodbe3 dogovorjeno, da bo izvajalec (tožeča stranka) opravljal posamezne strokovne naloge varstva pri delu na podlagi predhodnega pisnega naročila naročnika (tožene stranke), v katerem bodo določeni vrsta in obseg del ter rok za njihovo izvedbo, le vzpostavitev podjemnega razmerja tožeči stranki (oziroma pred sklenitvijo Pogodbe o prenosu prenosniku), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, še ni predstavljala podlage za izvedbo posameznih strokovnih nalog iz varstva pri delu. Potrebno je bilo še predhodno pisno, ali kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ustno naročilo naročnika (tožene stranke).

12. Skladno z določilom 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoj zahtevek. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo, da je trditveno in dokazno breme o obstoju pisnega oziroma ustnega naročila za izvedbo strokovnih nalog varstva pri delu, ki so predmet vtoževanega računa, na tožeči stranki.

13. Tožeča stranka je med postopkom trdila, da je strokovne naloge varstva pri delu opravila na podlagi predhodnega pisnega pa tudi ustnega naročila danega s strani tožene stranke, konkretno s strani B. B.4 Trdila je, da se je C. C. po prejemu pisnega naročila večkrat osebno sestal z B. B. ter se z njim tudi dogovarjal po telefonu. Zatrjevala je, da je B. B. ob takšnem srečanju tožniku izročil stare meritve, izdelane za potrebe tožene stranke zaradi zagotavljanja predpisanih obveznosti na področju varnosti pri delu s strani družbe K. d. o. o., katerih veljavnost je že potekla (v nadaljevanju: „stare meritve“), in mu izrecno naročil, naj izdela vse te meritve (glej list. št. 53 in 54). Tožena stranka na drugi strani je med postopkom zatrjevala, da je naročila le izdelavo meritev, ki so bile naročene pisno, z elektronskim sporočilom, ki ga je B. B. dne 11. 7. 2012 poslal prenosniku (priloga A5).5 Trdila je tudi, da so bile „stare meritve“ tožeči stranki izročene le kot vzorec, z namenom, da se bo okvirno seznanila kaj in kako bo morala delati.

14. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da elektronsko sporočilo z dne 11. 7. 2012 (priloga A5) predstavlja pisno naročilo tožeči stranki za izdelavo revizije (izjave o oceni tveganja) ter meritev, ki so bile navedene v dopisu K. d. o. o. (tretji list priloge A5). V dopisu družbe K. d. o. o. so bile navedene naslednje meritve: EK-09-560, EK-09-559, EK-09-558, EK-09-557, EK-09-556, EK-09-555, EK-09-540, EK-09-539, EK-09-538, EK-09-537, EK-09-536, EK-09-535, EK-09-534 in EK-09-533. Pritožbeno sodišče je na podlagi pooblastila iz tretje alineje 358. člena ZPP z vpogledom v navedene meritve (priloge A33, A36 do A40, A46, A47, A50, A51, A54, A55, A76 in A77) ugotovilo, da se nanašajo na meritve mikroklime in osvetljenosti na lokacijah: D., E., F., G., H., I. in J., vse v X. Torej je bilo pisno naročilo za izvedbo strokovnih nalog iz naslova varstva pri delu podano le za izvedbo meritev mikroklime in osvetljenosti na navedenih sedmih lokacijah. Da bi obstajalo še kakšno drugo pisno naročilo tožene stranke za izvedbo meritev, tožeča stranka ni zatrjevala. Upoštevajoč pojasnjeno je tožeča stranka nedvomno upravičena do plačila za opravljene meritve in izdelavo zapisnikov oziroma poročil o mikroklimi in osvetljenosti na navedenih sedmih lokacijah.

15. Tožena stranka je trdila, da je s plačilom računa št. 2012-0162 z dne 30. 11. 2012 v višini 7.728,00 EUR (priloga A20) v celoti plačala „le“ z elektronskim sporočilom z dne 11. 7. 2012 naročene meritve in zato tožeči stranki ni dolžna ničesar več. Da te trditve tožene stranke ne držijo, je že med postopkom pred sodiščem prve stopnje in nato tudi v pritožbenem postopku utemeljeno opozarjala tožeča stranka. S primerjavo pisno naročenih meritev ter opravljenih meritev zaračunanih v računu št. 2012-0162 z dne 30. 11. 20126 je mogoče ugotoviti, da so v navedenem računu zaračunane tudi meritve, ki niso bile predmet pisnega naročila. Tako iz specifikacije računa št. 2012-0162 z dne 30. 11. 2012 izhaja, da so bile zaračunana tudi meritve toplotnih razmer in osvetljenosti na naslovih L. in M., oboje v X. ter meritve zaščite pred električnim udarom in ponikalne upornosti ozemljil na naslovih L., M., D., E., F., G. in H., vse v X., ki niso bile predmet pisnega naročila. Prav tako je s primerjavo pisnega naročila in specifikacije računa št. 2012-0162 z dne 30. 11. 2012 mogoče ugotoviti, da na računu niso bile zaračunane meritve toplotnih razmer in osvetljenosti na naslovih I. in N., oboje v X., čeprav so bile te meritve pisno naročene.

16. B. B. je zaslišan izpovedal, da je pri potrditvi računov pred njihovim izplačilom kot skrbnik Pogodbe in Pogodbe o prenosu ravnal skrbno in odgovorno. Pojasnil je, da je potrdil le izplačila za tiste storitve, ki so bile naročene (glej Zapisnik o zvočnem posnetku glavne obravnave dne 11. 1. 2018, str. 17, 18 in 21) oziroma, da je včasih potrdil tudi kakšna dodatna nenaročena dela, če so bila kvalitetno opravljana in so predstavljala manjši del računa (glej Zapisnik o zvočnem posnetku glavne obravnave dne 11. 1. 2018, str. 25). Glede na navedeno tako ni logično, da bi B. B. pred izplačilom potrdil specificiran račun tožeče stranke št. 2012-0162 z dne 30. 11. 2012, s katerim je tožeča stranka zaračunala številne nenaročene meritve, katerih vrednost bistveno, več kot trikrat, presega strošek pisno naročenih meritev.7 Zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila s strani tožene stranke (pisno oziroma ustno) naročena izdelava vseh meritev, ki so bile plačane na podlagi računa št. 2012-0162 z dne 30. 11. 2012 v višini 7.728,00 EUR (priloga A20).

17. Iz pojasnjenega tako logično izhaja, da so bila toženi stranki poleg pisnega naročila vsebovanega v elektronskem sporočilu z dne 11. 7. 2012 za izdelavo vsaj določenih meritev s strani tožene stranke očitno dana ustna naročila. Trditveno in dokazno breme o tem, katere meritve je tožena stranka tožeči stranki ustno naročila, pa je, kot je že pojasnjeno, na tožeči stranki (212. člen ZPP).

18. Skladno s trditvami tožeče stranke je predmet neplačanega računa številka 2013-0079 z dne 14. 6. 2013 v višini 6.084,00 EUR izdelava ustno naročenih Zapisnikov in poročil o preiskavah delovnega okolja EKO-26-2013, EKO-27/2013, EKO-28-2013, EKO-29/2013, EKO-30-2013 in EKO-31/2013 ter Poročil o pregledu in meritvah električnih inštalacij EL-32/2013, EL-33/2013, EL-34/2013, EL-35/2013, EL-36/2013 in EL-37/2013. 19. Poročili o pregledu in meritvah električnih inštalacij EL-36/2013 in EL-37/2013 se nanašata na lokaciji D. in F. Tožeča stranka je izvedbo meritev ter izdelavo poročil na navedenih lokacijah že zaračunala v računu št. 2012/0162 z dne 30. 11. 2012, ki ga je tožena stranka v celoti plačala. Da bi se meritve in izdelava poročil na navedenih lokacijah nanašala na storitve, ki niso bile že zaračunane z računom št. 2012-0162 z dne 30. 11. 2012, tožeča stranka med postopkom ni trdila. Zato tožeča stranka do ponovnega plačila za opravljene meritve na navedenih lokacijah in izdelavo teh dveh poročil ni upravičena.

20. Tožeča stranka pa je upravičena do plačila za opravljene meritve in izdelavo zapisnikov oziroma poročil o preiskavah delovnega okolja EKO-26/2013 in EKO-27/2013. Meritve in poročili sta bili namreč izdelani za lokaciji I. in J. Izdelava meritev in poročil za navedeni lokaciji je bila tožeči stranki, kot je že bilo pojasnjeno, izrecno pisno naročena na podlagi elektronskega sporočila B. B. z dne 11. 7. 2012 (Priloga A5). Ker so bile meritve na navedenih naslovih tožeči stranki naročene v „istem paketu“ kot meritve, ki so bile zaračunane in plačana na podlagi računa št. 2012-0162 z dne 30. 11. 2012, pritožbeno sodišče upoštevajoč pojasnjeno v 15. in 16. točki te obrazložitve ne dvomi, da je tožena stranka tudi za ti dve lokaciji ustno naročila tudi pregled in meritve električnih inštalacij. Zato je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča dolžna tožeči stranki plačati tudi za opravljen pregled in meritev zaščite pred električnim udarom na lokacijah R. in K. 21. Za izvedene preglede in meritve na preostalih štirih lokacijah (O., P., R. in S., vse X.) pa pritožbeno sodišče po opravljeni dokazni oceni ne more zanesljivo zaključiti, ali so bile s strani tožene stranke tožeči stranki ustno naročene.

22. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi zatrjevala, da ji je tožena stranka, konkretno B. B. ob izročitvi „starih meritev“ izrecno naročil naj izdela vse te meritve. Sodišče prve stopnje je po opravljeni dokazni oceni pravilno zaključilo, da tožena stranka ob izročitvi „starih meritev“ tožeči stranki ni ustno (in niti s konkludentnim ravnanjem) naročila izdelave vseh izročenih „starih meritev.“ Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

23. Držijo sicer pritožbene trditve, da je C. C. (tožnik) v svoji izpovedi potrdil trditve tožeče stranke o tem, da mu je B. B. ob izročitvi „starih meritev“ izrecno naročil izdelavo novih. Vendar pa je njegova izpoved v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu in pričanjem B. B. Zato ji sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Iz pregleda izročenih „starih meritev“ na eni strani in s strani tožeče stranke izdelanih meritev na drugi strani, namreč izhaja, da tožena stranka ni izdelala vseh meritev, ki so ji bile izročene8 ter da je izdelala tudi meritve, ki ji niso bile izročene.9 Iz pojasnjenega logično sledi, da izročene „stare meritve“ v tem primeru niso predstavljale podlage naročila.

24. Glede na navedeno se kot resnična izkaže trditev tožene stranke, da je B. B. tožeči stranki „stare meritve“ izročil le z namenom, da se slednja seznani kako izvesti naročene meritve. To je zaslišan kot priča izpovedal tudi B. B., ko je pojasnil, da so bile „stare meritve“ tožeči stranki oziroma prenosniku izročene z namenom, da bo lažje pristopila k delu (glej Zapisnik o zvočnem posnetku glavne obravnave dne 11. 1. 2018, str. 19). Zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu pravilna. Posledično sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je kršilo določila pravdnega postopka s tem, ko je sledilo izpovedi B. B. Le-ta je namreč podprta z listinskimi dokazi. Posebna obrazložitev zakaj v takšnih primerih sodišče ni sledilo izpovedi nasprotne stranke ni potrebna. To namreč logično izhaja že iz razlogov iz katerih je sodišče sledilo drugi stranki ali drugi priči. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko ni posebej pojasnilo, zakaj v tem delu ni sledilo izpovedi C. C., ni kršilo določil pravdnega postopka (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

25. Izpovedi C. C. in B. B. o tem, ali so bile meritve za navedene lokacije ustno naročene, so diametralno nasprotne. C. C. je trdil, da je za vse izvedene meritve prejel ustno naročilo s strani B. B., slednji pa je večkrat zatrdil, da takšnega ustnega naročila ni podal. Prav tako pa po oceni pritožbenega sodišča iz sodnega spisa ne izhaja nobena okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče z gotovostjo sklepati ali so bile meritve na lokacijah O., P., R. in S., vse X., ustno naročene ali ne.

26. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izjavo B. B., da ne ve, ali je ustno naročil izdelavo meritev na strani 26 Zapisnika o zvočnem posnetku z naroka z dne 11. 1. 2018, niso utemeljeni. Tožeča stranka je namreč odgovor B. B. izvzela iz konteksta. B. B. je naveden odgovor podal v zvezi z ustnim naročilom meritev, ki so bile predmet prvega računa, torej računa št. 2012-0162 z dne 30. 11. 2012, in ne v zvezi z meritvami, ki so predmet vtoževanega računa.

27. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo incidenta tožeče stranke z varnostnico pri opravljanju nalog, kar naj bi nakazovalo, da je bila tožena stranka, predvsem B. B., seznanjen, da tožeča stranka opravlja „nenaročena“ dela in bi B. B. v kolikor storitev res ne bi naročil, lahko ustrezno reagiral (preprečil nadaljnje izvajanje nenaročenih storitev). Incident z varnostnico se je zgodil novembra 2012 na objektu P., L. Torej na objektu, za katerega so bile meritve pisno naročene z elektronskim sporočilom z dne 11. 7. 2012. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da bi ta incident lahko kakorkoli vplival na odločitev, ali je tožena stranka tožeči stranki ustno naročila meritve na objektih O., P., R. in S., vsi X. 28. Glede na navedeno tako pritožbeno sodišče ne more z gotovostjo zaključiti niti, da so meritve za navedene štiri lokacije bile ustno naročene niti da niso bile. Ker pritožbeno sodišče na podlagi izvedenih dokazov tako ne more ugotoviti, ali so bile navedene meritve s strani tožene stranke ustno naročene, je skladno z določilom 215. člena ZPP na podlagi pravil o dokaznem bremenu v tem delu (za plačilo opravljenih meritev ter izdelanih poročil oziroma zapisnikov za lokacije O., P., R. in S., vse X.) tožbeni zahtevek zavrnilo.

29. Glede na navedeno je tako pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka upravičena še do plačila za meritve opravljene na lokacijah I. in J., obe X. Iz računa št. 2013-0079 z dne 14. 6. 2013 (priloga A1) izhaja, da je cena za eno merilno mesto za toplotne razmere in osvetljenosti 15,00 EUR, za eno merilno mesto za meritve zaščite pred električnim udarom pa 2,00 EUR. Iz zapisnikov o meritvah toplotnih razmer in osvetljenosti EKO-26/2013 (I., X.) in EKO-27/2013 (J, X.) izhaja, da je bilo na lokaciji I., X., 31 merilnih mest, na lokaciji J. pa 18 merilnih mest, torej skupaj 49 merilnih mest. Ob ceni 15,00 EUR na merilno mesto je torej tožena stranka dolžna tožeči strani za izvedbo meritev toplotnih razmer in osvetljenosti plačati še 735,00 EUR plus 20 odstotni DDV, skupaj 882,00 EUR.

30. Iz zapisnikov o meritvah električnih inštalacij in naprav EKO-32/2013 (I., X.) in EKO-33/2013 (J., X.) izhaja, da je bilo na lokaciji I., X. 200 merilnih mest na lokaciji J. pa 259 merilnih mest, torej skupaj 459 merilnih mest. Ob ceni 2,00 EUR na merilno mesto je tožena stranka dolžna tožeči strani za izvedbo meritev električnih inštalacij in naprav plačati 918,00 EUR plus 20 odstotni DDV, skupaj 1.101,6 EUR.

31. Skupaj je torej tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.983,60 EUR. Ker je tožena stranka v zamudi s plačilom, je skladno z določilom prvega odstavka 378. člena OZ dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od nastopa zamude dalje. Račun številka 2013-0079 z dne 14. 6. 2013 (priloga A1) je zapadel v plačilo 14. 7. 2013. Zato je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 15. 7. 2013 dalje do plačila.

32. Glede na vse navedeno so pritožbeni razlogi delno utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz prve alineje I. točke izreka te sodbe.

33. V preostalem nespremenjenem delu je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbo v neutemeljenem delu zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem delu I. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

34. Skladno z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih trditev, ki so bile za odločitev v pritožbenem postopku pravno odločilnega pomena.

35. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških strank. Pritožbeno sodišče je o pravdnih stroških strank odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP). Pravdne stroške strank je odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)10 in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1)11 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta po tožbi 6.084,00 EUR ter vrednost točke 0,459 EUR. Glede na navedeno je tako ob koeficientu 1 treba upoštevati vrednost odvetniške storitve v višini 400 točk. 36. Tožeči stranki je priznalo 200 točk za predlog za izvršbo, 400 točk za dopolnitev tožbe, 400 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 28. 8. 2017, 400 točk za narok dne 31. 8. 2017, 50 točk za čakanje na narok, 80 točk za odsotnost iz pisarne (namesto priglašenih 100 točk, saj pot iz Žalca do Ljubljane traja približno 50 minut), 300 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 3. 11. 2017, 50 točk za drugo vlogo z dne 4. 9. 2017, 200 točk za narok dne 16. 11. 2017, 50 točk za čakanje na narok, 80 točk za odsotnost iz pisarne (namesto priglašenih 100 točk, saj pot iz Žalca do Ljubljane traja približno 50 minut), 200 točk za pripravljalno vlogo z dne 24. 11. 2017, 200 točk za narok dne 11. 1. 2018, 100 točk za urnino, 80 točk za odsotnost iz pisarne (namesto priglašenih 100 točk, saj pot iz Žalca do Ljubljane traja približno 50 minut) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (37,9 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 3.450,04 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,459 EUR pa 1.583,57 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki poleg navedenega priznalo še strošek sodne takse za predlog za izvršbo v višini 44,00 EUR, strošek sodne takse za postopek v višini 271,00 EUR, potne stroške pooblaščenca tožeče stranke za prihod na naroke na relaciji Žalec - Ljubljana - Žalec v višini 155,40 EUR in potne stroške tožnika za prihod na naroke na relaciji Celje – Ljubljana – Celje v višini 177,60 EUR, torej skupaj 2.231,57 EUR pravdnih stroškov. Glede na 32,60 odstotni uspeh12 tožeče stranke v pravdi je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 727,49 EUR pravdnih stroškov.

37. Toženi stranki je priznalo 400 točk za ugovor proti sklepu o izvršbi, 400 točk za odgovor na dopolnitev tožbe, 400 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 15. 9. 2017, 400 točk za narok dne 31. 8. 2017, 300 točk za drugo pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2017, 200 točk za narok dne 16. 11. 2017, 200 točk za pripravljalno vlogo z dne 29. 12. 2017, 200 točk za narok dne 11. 1. 2018, 100 točk za urnino ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (36 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 3.215,92, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,459 EUR pa 1.476,11 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo priglašenih konferenc s stranko, saj so navedeni stroški že zajeti v drugih storitvah (glej tarifno številko 39 OT). Glede na 67,40 odstotni uspeh tožeče stranke v pravdi je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo 994,90 EUR pravdnih stroškov.

38. Po pobotanju je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 267,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

39. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške strank odmerilo v skladu z določili OT in ZST-1 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 6.084,00 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Glede na navedeno je tako ob koeficientu 1 treba upoštevati vrednost odvetniške storitve v višini 400 točk. 40. Toženi stranki je priznalo 400 točk za pritožbo, 500 točk za predlog za dopustitev revizije, 600 točk za revizijo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (29 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.865,38 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.119,23 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse za pritožbo v višini 315,00 EUR in strošek sodne takse za revizijo v višini 210,00. Skupaj torej pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 1.644,23 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v 32,60 odstotkih, ji je pritožbeno sodišče priznalo 536,01 EUR.

41. Toženi stranki je priznalo 400 točk za odgovor na pritožbo, 600 točk za odgovor na revizijo, 100 točk za poročilo stranki ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (21 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.367,62 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 820,57 EUR. Ker je tožena stranka z odgovorom na pritožbo uspela v 67,40 odstotkih, ji je pritožbeno sodišče priznalo 553,06 EUR.

42. Ker so pritožbeni in revizijski stroški pravdnih strank po zgornjem izračunu približno enaki (razlika je cca. 17,00 EUR), je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 3 Pogodba je bila sestavni del Pogodbe o prenosu, zato so njena določila veljala tudi v razmerju med pravdnima strankama. 4 B. B. je bil na strani tožene stranke imenovan za skrbnika Pogodbe in posledično tudi Pogodbe o prenosu. 5 V navedenem elektronskem sporočilu je B. B. prenosniku napisal: „Po izdelavi revizije naročam še te meritve.“ Sporočilu je bil priložen dopis družbe K. d. o. o. v katerem so bili navedene številke zapisnikov in poročil o meritvah, ki jim je potekel rok veljavnosti. 6 V računu št. 2012-0162 z dne 30. 11. 2012 so specificirane tako vrste izvedenih meritev (meritve toplotnih razmer in osvetljenosti, meritve zaščite pred električnim udarom ter meritve ponikalne upornosti ozemljil) kot tudi lokacije, kjer so bile meritve opravljene (L., M., D., E., F., G., H.). 7 Strošek pisno naročenih meritev, ki so bile zaračunane na računu št. 2012-0162 z dne 30. 11. 2012 znaša le 1.000,00 EUR plus DDV (5 krat 200,00 EUR plus DDV za pet meritev toplotnih razmer in osvetljenosti), medtem ko strošek meritev, ki niso bile pisno naročene znaša 3.200,00 EUR plus DDV (2 krat 200,00 EUR plus 1.750,00 EUR plus 1.050,00 EUR plus DDV). 8 Tožeča stranka ni izdelala naslednjih meritev, čeprav so ji bile izročene „stare meritve“: Meritve ponikalne upornosti ozemljil na naslovih: O., P., R. in S., meritve osvetljenosti, toplotnih razmer in meritve električnih instalacija na naslovu T. 9 Tožeča stranka je opravila meritve in izdelala poročila, čeprav ji „stare meritve“ niso bile izročene: meritve električnih instalacij in naprav na naslovih: L., U., H., meritve ponikalne upornosti ozemljil na naslovih E. in G., meritve osvetljenosti in mikroklime na delovnem mestu na naslovih R. in S. 10 Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji. 11 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji. 12 Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala znesek v višini 6.084,00 EUR, pritožbeno sodišče pa ji je prisodilo le 1.983,60 EUR, kar znaša 32,60 odstotkov celotnega tožbenega zahtevka (32,60 odstotkov od 6.084,00 EUR je 1.983,60 EUR).