Jedro

Stranka mora oprostitev plačila sodnih taks določno predlagati in ne zadošča, da pritožbi predloži zgolj obrazec o premoženjskem stanju. Brez strankinega predloga za oprostitev plačila sodnih taks sodišče o oprostitvi ne more odločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog, s katerim je bila odmerjena sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje.

Zoper sklep se pritožuje tožnica in navaja, da je hkrati s tožbo skladno z 11. členom ZST-1 podala predlog za oprostitev plačila sodne takse s potrebnimi obrazci o premoženjskem stanju. Naslovno sodišče je na tožnico naslovilo plačilni nalog za plačilo sodne takse, zoper katerega je tožnica ugovarjala, saj je z izdajo plačilnega naloga prišlo do kršitve materialnega prava. Sodišče o predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni odločalo, zaradi česar za tožnico taksna obveznost ni nastala. Naslovno sodišče bi moralo najprej obravnavati njen predlog, šele če bi ga zavrnilo, bi lahko izdalo nalog za plačilo sodne takse. O morebitni pomanjkljivosti vloge za oprostitev plačila sodnih taks bi sodišče moralo tožnico obvestiti in jo pozvati na predložitev dodatne dokumentacije. Pri izdaji sklepa o zavrnitvi ugovora tožeče stranke zoper plačilni nalog sodišče ni upoštevalo in preverilo premoženjskega stanja tožnice, ki ustreza kriteriju oprostitve plačila sodne takse. Tožnica ne razpolaga z lastnim dohodkom, saj se še vedno šola in prejema štipendijo, živi pa v skupnem gospodinjstvu z očetom, mamo in bratom ter skupni prihodek na družinskega člana znaša 520,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ponavlja razloge iz ugovora zoper plačilni nalog za odmero sodne takse, ki pa jih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj ugovorni razlog napačne odmere sodne takse v danem primeru ni bil podan. Po določilu 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) o oprostitvi, odlogu ali obročnemu plačilu sodnih taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke, takega predloga pa tožnica, kot izhaja iz podatkov spisa, v tožbi ni podala. Zgolj predložitev izjave o premoženjskem stanju na obrazcu ZST-1 namreč ne predstavlja predloga tožnice za oprostitev plačila sodnih taks, temveč gre zgolj za prilogo, opredeljeno v 2. odst. 12. člena ZST-1 in Pravilniku o obrazcu izjave o premoženjskem stanju. To izhaja tudi iz jezikovne razlage 2. odst. citiranega člena, ki določa, da mora stranka predlogu priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju njenih družinskih članov, kar pomeni, da sama izjava predloga ne more nadomestiti. Sodišče v pravdnem postopku odloča po načelu dispozitivnosti v mejah strankinih predlogov, zato v danem primeru za odločanje o oprostitvi plačila sodne takse ni imelo ustrezne podlage. Ker pritožba same odmere višine takse ne graja, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi moralo pritožbeno sodišče paziti v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.