Jedro

Izrek izpodbijane sodbe je neizvršljiv. Iz izreka, da je tožena stranka dolžna tožnici za vtoževano obdobje izplačati razliko med pripadajočimi in izplačanimi plačami, namreč ni jasno, kaj je tožena stranka tožnici dolžna plačati. Vsaka od obeh strank si drugače razlaga pojem pripadajočih plač. Izvršljiv je samo izrek, zato ne zadošča, da je sodišče v obrazložitvi pojasnilo, kaj šteje za pripadajočo plačo. Zaradi navedene pomanjkljivosti je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek točke I izreka in tisti del točke III izreka, s katerim je bilo odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici izplača razlike med pripadajočimi in izplačanimi plačami, ob upoštevanju odprave nesorazmerja, od 1. 8. 2008 do 9. 7. 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prispelosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila (prvi odstavke točke I izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več, to je izplačilo razlike med pripadajočimi in izplačanimi plačami brez upoštevanja odprave nesorazmerja ter izplačilo razlike med pripadajočimi in izplačanimi plačami za čas od 10. 7. 2012 dalje (drugi odstavke točke I izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnice za ugotovitev, da aneks k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne ... ni v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (točka II/1 izreka). Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da ji ponudi v podpis drug aneks pogodbe o zaposlitvi, s katerim bi se tožnica s 1. 8. 2008 uvrstila na delovno mesto J025023 Zdravstveni administrator V (I), V TR, 19. plačilni razred, da se jo zaradi že doseženih napredovanj uvrsti v 23. plačni razred z nominalnim zneskom osnovne plače ... EUR, da skupna sredstva za odpravo nesorazmerij znašajo 472,66 EUR, odbitek za odpravo nesorazmerja v prvem obdobju 121,81 EUR, iz česar izhaja, da znesek osnovne plače tožnice ob pričetku obračuna plač po ZSPJS znaša ... EUR, da se ugotovi, da je tožnica iz naslova poračuna sredstev za odpravo nesorazmerij za čas od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 upravičena do 1.052,55 EUR ter da ji pripada dodatek za delovno dobo (točka II/2 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici iz naslova nezakonite uvrstitve v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstvo in socialnega varstva Slovenije izplača razlike med pripadajočimi in izplačanimi sredstvi za odpravo nesorazmerij za čas od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 dalje do plačila (točka II/3 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper točki I in III izreka se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je točka I izreka neizvršljiva, saj izplačilo razlike med pripadajočimi in izplačanimi plačami ni konkretizirana. Tako ni jasno, kaj so pripadajoče plače. Po stališču tožene stranke je tožnica že prejela pripadajoče plače, zato ne obstoji razlika, ki jo je tožnici dosodilo sodišče prve stopnje. Tudi v primeru, če bi izpodbijani del prvostopenjske sodbe postal pravnomočen, tožena stranka ne ve kako takšno sodbo sploh izvršiti in kaj pravzaprav je tisto, kar je bilo tožnici dosojenega. Vse navedeno je posledica dejstva, da je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo nekaj, česar sploh ni zahtevala. Izrek izpodbijane sodbe je namreč popolnoma drugačen od tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je iz celovitega tožbenega zahtevka selektivno izbralo posamezne drobce besedila, ki so ustrezali povsem samovoljni interpretaciji pravnega položaja, ti drobci pa so vsebinsko nekaj drugega, kot je zahtevala tožnica. Sodišče prve stopnje je tako prekoračilo tožbeni zahtevek in kršilo načelo dispozitivnosti, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnica je s tožbo zahtevala, da se toženi stranki naloži, da ji iz naslova nezakonite uvrstitve v skladu z Zakonom o sistemu plač, Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva izplača razlike med pripadajočimi in izplačanimi plačami od 1. 8. 2008 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti posameznih mesečnih zneskov dalj do plačila. Sodišče prve stopnje pa je v ugodilnem delu izpodbijane sodbe preprosto izpustilo navedbo, da gre za razliko „iz naslova nezakonite uvrstitve v skladu z Zakonom o sistemu plač, Kolektivno pogodbo za javni sektor in Aneksom h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva“ in da je v nadaljevanju navedlo, da se zavrne, kar tožnica zatheva več. Pri tem se ta „več“ zagotovo ne nanaša na „več besedila“. Dopustno je zavrniti zgolj vsebinsko višji (ne pa drugačen) tožbeni zahtevek. V kolikor sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ne bi prekoračilo, bi ostalo povsem jasno, kaj tožnica pravzaprav zahteva, saj je v drugih delih zahtevka podrobno opredelila, kaj šteje za pripadajoče plače, vendar pa je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Zaradi navedenega je potrebno zavrniti tudi tisti del tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje sicer ugodilo, saj se pojem „pripadajočih plač“ nanaša na del tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Posledično je potrebno zavrniti tudi tisti del zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo v točki I izreka. V kolikor je tožnica upravičena do plačila po dejanskem delu, bi morala to tudi zahtevati. Sodišče z lastno kreativnostjo tožbenega zahtevka ne more preoblikovati do te mere, da prisodi nekaj, česar tožnica ni zahtevala. Sodišče prve stopnje je strankama na večih narokih neposredno povedalo, da zahtevku, kot je postavljen, ne more ugoditi in je tožnico pozivalo, naj tožbeni zahtevek prilagodi. Sodišče prve stopnje je kasneje očitno spremenilo svoje stališče, ne da bi to strankama naznanilo v okviru materialno procesnega vodstva. Izpodbijana sodba za toženo stranko tako predstavlja sodbo presenečenja. Tožbeni zahtevek tožnice je potrebno zavrniti v celoti, posledično pa je tožnica toženi stranki dolžna povrniti njene stroške postopka. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne tudi preostali del tožbenega zahtevka, tožnici pa naloži, da toženi stranki povrne njene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev načela dispozitivnosti, češ da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Res je sicer, da je tožnica nekoliko neustrezno oblikovala tožbeni zahtevek, vendar je iz celotnega zahtevka povsem jasno razvidno, da tožnica zahteva ugotovitev nezakonitosti aneks pogodbe o zaposlitvi, s katerim je bila opravljena razporeditev tožnice ob uvedbi novega plačnega sistema ter da se toženi stranki naloži, da tožnici ponudi nov aneks, s katerim bo uvrščena na delovno mesto J025023 zdravstveni administrator V (I), v 19. plačnem razredu oziroma ob upoštevanju napredovanj v 23. plačnem razredu z nominalnim zneskom osnovne plače ... EUR, s tem da je v zahtevku tudi navedla, koliko znašajo sredstva za odpravo nesorazmerij v posameznem obdobju. V nadaljevanju je tožnica iz naslova nezakonite uvrstitve v skladu s predpisi zahtevala izplačilo razlik med pripadajočimi in izplačanimi plačami od 1. 8. 2008 dalje. Takšen zahtevek povsem jasno pomeni, da tožnica zahteva plačilo razlike med dejansko prejetimi plačami in plačami kakršne bi ji šle na podlagi tiste vsebine aneksa, ki ga je zahtevala s tožbo. Tožnica je že v tožbi tak zahtevek utemeljevala s trditvijo, da dejansko opravlja delo na delovnem mestu J025023 zdravstveni administrator V (I) in je zato neustrezna uvrstitev na delovno mesto J024001 administrator IV (I). Navedeno pomeni, da tožnica kot temelj za zahtevek za plačilo razlike v plači uveljavlja tako neustrezno prevedbo na delovno mesto ob uveljavitvi novega plačnega sistema kot dejansko opravljanje dela.

Tožnica je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje dokazovala, da dejansko opravlja delo zdravstvenega administratorja V/I in da sploh ne opravlja tistih del delovnega mesta administratorja IV/I, ki so v opisu navedene samo za to delovno mesto. Številne naloge so namreč enake tako pri delovnem mestu administratorja IV (I) kot na delovnem mestu administratorja V (I). Tožnica je svoje trditve uspela dokazati in pritožbeno sodišče z dokazno oceno sodišča prve stopnje soglaša. Vendar pa je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko ob delni zavrnitvi zahtevka za ponudbo novega aneksa pogodbe o zaposlitvi, ki bi vseboval plačo, kakršno tožnica šteje za pravilno in hkratni ugoditvi zahtevka za plačilo razlike v plači na podlagi dejansko opravljanega dela ni v izreku jasno določilo, kakšna je ta pripadajoča plača, pri čemer bi se moralo opreti na elemente plače, kot jih je tožnica opredelila v tistem delu zahtevka, ki se nanaša na izstavitev novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je namesto tega odločilo za mehansko obravnavanje posameznih točk tožbenega zahtevka, ne da bi upoštevalo njihovo medsebojno povezanost. Tudi zahtevek za plačilo razlike v plači, temelječ na pravni podlagi plačila za dejansko opravljeno delo, pomeni, da je potrebno kot pripadajočo plačo upoštevati tisto, ki je glede na plačni sistem določena za delovno mesto zdravstvenega administratorja V (I). Sodišče prve stopnje ne bi kršilo pravila vezanosti na zahtevek, če bi ob upoštevanju celotnega zahtevka v ugodilnem delu kot pripadajočo plačo izrecno opredelilo plačo za delovno mesto zdravstvenega administratorja V(I), saj to izhaja iz celotnega tožbenega zahtevka.

Pritožba utemeljeno opozarja na neizvršljivost izreka izpodbijane sodbe. Iz izreka, da je tožena stranka tožnici za čas od 1. 8. 2008 do 9. 7. 2012 dolžna izplačati razliko med pripadajočimi in izplačanimi plačami, v resnici ni jasno, kaj je tožena stranka tožnici dolžna plačati. Vsaka od obeh strank si drugače razlaga pojem pripadajočih plač. Za tožnico so to plače za delovno mesto zdravstvenega administratorja V (I), za toženo stranko pa za delovno mesto administratorja IV (I). Izvršljiv je samo izrek, zato ne zadošča, da je sodišče v obrazložitvi pojasnilo, kaj šteje za pripadajočo plačo. Zaradi navedene pomanjkljivosti je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe nerazumljiv.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po svoji naravi takšna, da je v pritožbenem postopku ni možno odpraviti, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Posledično je razveljavilo tudi tisti del odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, ki se nanaša na toženo stranko. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožnica se zoper odločitev o stroških postopka ni pritožila, kar pomeni, da je postala pravnomočna odločitev, da sama krije svoje stroške postopka.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba za toženo stranko predstavlja sodbo presenečenja. Tožnica je zatrjevala, da dejansko opravlja delo zdravstvenega administratorja V (I) in ne delo delovnega mesta, na katerega je formalno razporejena. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja izvajalo dokazni postopek, zato ugoditev delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo razlik v plači, za toženo stranko ne more predstavljati presenečenja, ki bi bilo posledica nepravilnega materialno procesnega vodstva.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje, v kolikor bo znova ocenilo, da je tožnica v spornem obdobju dejansko opravljala delo zdravstvenega administratorja V (I) in ne delo zdravstvenega administratorja IV (I), na katerega je bila formalno razporejena, odločilo o dolžnosti plačila razlik v plači, pri čemer bo tudi v izreku sodbe jasno navedlo za katero delovno mesto je tožena stranka tožnici dolžna izplačati razliko v plači. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.