Jedro

8.Sodišče pri odločanju o zaupanju v vzgojo in varstvo (tretji odstavek 138. člena DZ), kot v vseh postopkih v zvezi z otrokom (četrti odstavek 7. člena DZ), prvenstveno skrbi za korist otrok. Otrok je zaradi svoje šibkosti v skladu z načelom pravičnosti posebej varovan član družbe. Ne gre za tekmovanje med starši, temveč sodišče pretehta vse okoliščine in sprejme odločitev, ki je otroku v korist. Odločitev sodišča, da je v največjo korist mladoletnih otrok, da se dodelita materi v vzgojo in varstvo, z očetom pa določijo obsežni stiki, temelji na skupni dokazni oceni zaključkov izvedenke ter na mnenju CSD, zato ni pritrditi pritožbi, da je sodišče odločilo v nasprotju z zaključki strokovnih ugotovitev CSD. Iz dopolnitve mnenja CSD z dne 6. 9. 2023 res izhaja, da CSD ugotavlja, da bi bilo otrokoma v korist, da pri vsakem izmed staršev preživljata stike v enakem obsegu, a v nadaljevanju CSD v dopolnitvi navede, da se je glede zaupanja v varstvo in vzgojo že opredelil v mnenju z dne 14. 2. 2023. Iz mnenja z dne 14. 2. 2023 pa izhaja predlog CSD, da se otroka zaupata v varstvo in vzgojo materi z ureditvijo zadostnih stikov. V točkah od 10 do 12 obrazložitve je sodišče utemeljilo, zakaj izpodbijana odločitev v celoti upošteva največjo korist obeh otrok. Iz razlogov dovolj jasno izhaja, zakaj je sodišče sledilo zaključkom izvedenskega mnenja, kot tudi, da je sodišče pravilno dokazno ocenilo tudi zaključke mnenj CSD ter pravilno pojasnilo, da mnenje CSD v bistvenem v celoti pritrjuje strokovnim ugotovitvam izvedenke.

Sodišče je pravilno upoštevalo, da je CSD spremljal družino skozi daljše obdobje, opravljal razgovore z vsemi udeleženci, se tekoče seznanjal z očitki obeh staršev glede pomanjkljivosti starševskih kapacitet ter v mnenjih obravnaval vse dejanske ugotovitve ter se opredelil glede lastnosti in okoliščin, ki dajejo materi prednost pri odločitvi o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo.

9.Sodišče je natančno dokazno ocenjevalo tako zaključke izvedenke iz osnovnega izvedenskega mnenja, kot tudi njena ustna pojasnila podana na zaslišanju. Tako izvedensko mnenje, kot ugotovitve strokovnih institucij potrjujejo, da imata oba starša ustrezne starševske kapacitete. A hkrati mnenja strokovnih institucij potrjujejo, da starševsko sodelovanje onemogoča zelo konflikten odnos, zaradi katerega je komunikacija med njima zelo omejena, posredna, saj medsebojno komunicirata le preko elektronskih ali telefonskih sporočil, si ne zaupata in se osredotočata na lastnosti in aktivnosti drugega, ki jih ocenjujeta kot neustrezne.

Izrek

10.Nadalje niso utemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do pripomb očeta glede mnenja izvedenke, da skupno starševstvo ni v korist mladoletnih otrok. Iz obrazložitve izhaja, da se je sodišče seznanilo z vsemi navedbami in pripombami predlagatelja v postopku, odgovorilo in upoštevalo pa je bistvene, torej take, ki so pravno relevantni v postopku varovanja koristi mladoletnih otrok. Drži, kar zatrjuje pritožba, da imajo v skladu s 135. členom Družinskega zakonika starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter za njegov razvoj tudi po razpadu družinske skupnosti. Vendar mora biti pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok ter o stikih glavno vodilo, največja korist otroka, kar kot osnovno načelo izpostavljajo tako DZ, Ustava RS kot mednarodne konvencije. Gre za pravni standard, ki zahteva upoštevanje vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin v konkretni zadevi. Te objektivne in subjektivne okoliščine je sodišče prepričljivo ugotovilo. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zmotne uporabe materialnega prava glede zasledovanja koristi obeh mladoletnih otrok. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje, da ni dvoma, da imata oba starša potrebne starševske kapacitete, saj tako iz mnenja izvedenke kot poročil CSD izhaja, da oba starša izražata naklonjenost otrokoma in njuno sprejemanje, prepoznavata tudi njune osebnostne lastnosti in razvojne potrebe.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

11.Vendar je sodišče prve stopnje je navedlo razumne in jasne razloge za presojo, zakaj skupno starševstvo ni v največjo korist mladoletnih otrok. Pri tem je utemeljeno sledilo strokovnemu stališču izvedenke, ki ga je razumljivo pojasnila z obširnimi odgovori na zaslišanju dne 12. 2. 2024. Utemeljila je, da že vsakodnevne obveznosti otrok zahtevajo kontinuirano sodelovanje in komunikacijo med staršema, ki je udeleženca sedaj še ne zmoreta (vsak podpis v zvezi z dnevnimi obveznostmi v šoli, izostanki od pouka). Sodišče je tudi pravilno ocenilo, da je izvedenka obravnavala tudi pristnost izjav obeh otrok, ki sta se izražala z besedami, da si želita biti z obema staršema enako. Strokovno je pojasnila, da otrok pri šestih letih in pol razume koncept časa danes, jutri, včeraj, ne zna pa si predstavljati dejansko, kaj pomeni biti en teden pri enem staršu in en teden pri drugem staršu. Utemeljila je, "da se je ta koncept - teden teden - izkazal kot ustrezen za starejše šolske in adolescentne otroke, ker zahteva vsak ponedeljek menjavo okolja, odhod v drugo okolje z drugo rutino, z drugimi pričakovanji in vsakodnevnimi drugačnimi aktivnostmi. Ob dejstvu, da ti okolji med sabo ne komunicirata dobro, bi takšno nestrukturirano okolje za otroka predstavljalo prevelik stres. Zlasti za B. B. bi to bilo absolutno prenaporno, ker sama ni izrazito motivirana za šolsko delo potrebuje več pomoči, zato bi bilo to tedensko načrtovanje in planiranje preveč stresno." Povzeto potrjuje, da je sodišče vrednotilo in se opredelilo tudi do izjav obeh otrok. Zgolj dejstvo, da izjavama ni preprosto sledilo, ne utemeljuje pritožbene navedbe, da ju je enostavno prezrlo. Navedlo je razumne, sprejemljive in strokovno utemeljene razloge glede upoštevanja izjav. Iz razlogov v obrazložitvi izhaja, da je izjavi skrbno ocenilo ter ju vključilo v dokazno oceno, na podlagi katere je odločitev sprejelo z upoštevanjem največje koristi otrok. Odločitev sodišča vendarle v največji možni meri sledi želji otrok po čim bolj enakopravni porazdelitvi preživetega časa z vsakim od staršev.

II. Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

12.Na podlagi prepričljivo ugotovljenih dejstev je sodišče določilo stike, ki jih bosta imela mladoletna otroka s svojim očetom, z upoštevanjem največje koristi obeh otrok ter očetove pravice do enakovredne vključenosti v vzgojo, varstvo in razvoj otrok. Tako določeni stiki, tudi po presoji sodišča druge stopnje, omogočajo, da otroka ohranila doslej vzpostavljeno vez z očetom. Sprejeta odločitev tudi ustrezno omogoča staršema, da se pomirita z novo nastalo situacijo, jo sprejmeta in svoj nadaljnji odnos osredotočita na dobrobit A. A. in B. B. Iz vseh strokovnih ugotovitev v spisu namreč izhaja, da bosta starša največ dobrega storila za svoja otroka, z vzpostavitvijo primernega in strpnega starševskega dogovarjanja, ker je očitno, da sta oba otroka zaradi neustreznih odnosov njunih staršev preveč prizadeta.

Obrazložitev

13.Sodišče je pri pri določitvi stikov mladoletnih otrok z očetom pravilno sledilo strokovno pojasnjenim zaključkom izvedenke ter delno upoštevalo tudi predloge obeh staršev. Sledilo je strokovni zahtevi, da morata otroka, zaradi medsebojne navezanosti, preživljati čas absolutno skupaj. Nadalje je upoštevalo, da se stiki izvajajo s čim manj prehodi od enega starša k drugemu, da omogočajo opravljanje šolskih obveznosti, izvenšolskih dejavnosti in zagotavljajo tudi prosti čas. Kljub obsežnim stikom z očetom, mora biti otrokoma zagotovljeno stabilno in kontinuirano okolje. Odločitev v največji možni meri upošteva, da se izvršujejo za oba otroka ter očeta čim bolj optimalno, s čim manj selitvami med tednom, da bosta otroka lahko z očetom preživela čim več skupnega časa, ki bo namenjen tako opravljanju obveznosti za šolo, izvrševanju obšolskih dejavnosti ter skupnemu preživljanju prostega časa z aktivnostmi, ki bodo očeta in otroka čim bolj povezale. Sodišče je pravilno odločilo, da se zaradi slabše komunikacije stiki oziroma predaja otrok natančno določijo, kar je v skladu z načelom največje koristi otrok. Stiki, kot so določeni, se zelo približujejo enakovredni porazdelitvi časa med oba starša, zato navedba pritožbe, da so preskromni, da so določeni neracionalno glede na prehajanje otrok med staršema ter, da očetu ne omogočajo dovolj časa, za skupna, neobremenjena doživljanja, niso utemeljeni. Kljub obsežnim stikom z očetom, je upoštevano, da mora biti otrokoma zagotovljeno stabilno in kontinuirano okolje, še posebej za mlajšo B. B., kar je izvedenka izpostavila kot pomembno okoliščino. Odločitev o stikih tudi ni v nasprotju z stališči CSD, kateri je med drugim res predlagal enakomerno porazdelitev časa otrok med oba starša, a hkrati izpostavljal potrebo po stabilnem in konstantnem okolju za oba otroka, po strukturiranem delu s B. B., ki ga je v večji meri deležna pri materi.

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje mladoletna otroka A. A. in B. B. dodelilo v varstvo in vzgojo materi - nasprotni udeleženki (točka I izreka) ter določilo, poleg stikov med otrokoma in predlagateljem - očetom, ki so bili že dogovorjeni z delno sodno poravnavo z dne 12. 2. 2024 v zvezi s sklepom o popravi z dne 8. 3. 2024, še vikend stike in stike med tednom in sicer tako, da ob koncih tedna preživita otroka z očetom vsak drugi vikend od petka po koncu šolskih obveznosti in aktivnosti, ko oče prevzame otroka v šoli, do ponedeljka zjutraj, ko oče vrne otroka v šolo do začetka obveznosti in aktivnosti otrok ter med tednom: v tednu, ko ni vikend stika od srede, ko oče prevzame otroka po koncu obveznosti in aktivnosti otrok v šoli, do četrtka do 19. ure, ko vrne otroka pred dom matere, v tednu, ko ima oče vikend stik: v ponedeljek, ko oče prevzame otroka po koncu obveznosti in aktivnosti otrok v šoli do 19. ure, ko mati prevzame otroka pred domom očeta in v četrtek, ko oče prevzame otroka po koncu obveznosti in aktivnosti otrok v šoli, do 19. ure, ko oče vrne otroka pred dom matere, vse z upoštevanjem, da kadar ima kateri od otrok prostočasne aktivnosti, se predaja otroka izvede po koncu njegovih aktivnosti (točka II izreka). Nadalje je odločilo, da je oče dolžan plačevati za preživljanje otrok A. A. in B. B. za vsakega preživnino v znesku 130,00 EUR mesečno od 18. 3. 2022 dalje na TRR nasprotne udeleženke, do pravnomočnosti zapadle preživninske obroke je dolžan plačati v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec (točka III izreka), ter da sta starša, poleg preživnine, ki je opredeljena v III. točki izreka, dolžna prispevati za preživljanje obeh otrok na način, da oče neposredno pokrije vse izdatke za A. A., ki se nanašajo na njegovo šolanje in sicer šolska položnica, letni nakup učbenikov, delovnih zvezkov in vseh šolskih potrebščin ter njegove prostočasne aktivnosti, mati pa neposredno pokrije vse izdatke za B. B., ki se nanašajo na njeno šolanje in sicer šolska položnica, letni nakup učbenikov, delovnih zvezkov in vseh šolskih potrebščin ter za njune prostočasne aktivnosti (točka IV izreka). Nadalje je odločilo, da nosi vsak udeleženec svoje stroške postopka (točka V izreka).

14.Tudi po mnenju sodišča druge stopnje obseg stikov, kot je določen v izpodbijanem sklepu, očetu omogoča, da bo ohranil in razvil tesno vez z vsakim od otrok. Sodišče druge stopnje izpostavlja, kar je poudaril CSD v svojem mnenju z dne 14. 2. 2023, da pripada starševska skrb tudi ob določitvi, da se otroka dodelita v vzgojo in varstvo materi, skupaj obema staršema. Starševska skrb je v skladu s 6. členom DZ celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj. O pomembnih rečeh v otrokovem življenju bosta starša še vedno odločala oba.

2.Zoper sklep vlaga pritožbo predlagatelj z navedbo, da ga izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede zaupanja obeh otrok v varstvo in vzgojo materi očita, da je sodišče zanemarilo okoliščine, ki nakazujejo, da nasprotna udeleženka ni primerna za zaupanje otrok v varstvo in vzgojo. Navaja, da ga je nasprotna udeleženka želela skozi postopek prikazati kot slabo in problematično osebo, da je alkoholik, neuravnovešenega vedenja in nasilnež. Izvedeni dokazi so vse te očitke zavrgli. Ni pa sodišče upoštevalo, da aktivnosti matere onemogočajo, da bi se posvetila skrbi za otroka, da ni poskrbela za gospodinjstvo, da svoje versko prepričanje izkazuje v tolikšni meri, da se ne posveča otrokom pri njihovi vsakdanji skrbi in jim vsiljuje svoj način življenja. V nadaljevanju pojasnjuje svoje očitke. Nadalje očita, da se sodišče ni opredelilo do dogodka, ki izkazuje osebnost nasprotne udeleženke, ko je 11. 3. 2022 v popoldanskem času opustila skrb za mladoletnega sina, ker ni šla po njega v šolo. V nadaljevanju ponovno opisuje okoliščine, ki izkazujejo, da nasprotna udeleženka ne skrbi primerno za mladoletna otroka in očita, da se sodišče v izpodbijanem sklepu do njih ni opredelilo (za pohod na piramido 20. 12. 2022 hčerke B. B. ni primerno opremila z rokavicami, šalom in primernim pokrivalom). Nadalje očita ravnanje matere ob predaji otrok 24. 12. 2022, ko sta bila otroka predana brez dokumentov in zdravstvene izkaznice. Kot neprimerno ravnanje s strani matere opisuje z dogodkom z dne 27. 12. 2022, ko je B. B. okoli 22. ure doživela vročinski krč, ki se je sprevrgel v epileptični napad. Mati se je nepotrebno spraševala o stranskih učinkih zdravil, čeprav je bilo potrebno in nujno pričeti čim prej z zdravljenjem B. B. Nadalje predlagatelj ne soglaša z zaključkom, ki ga je sprejelo sodišče, da komunikacija med staršema ni mogoča. Le ta poteka brez zapletov, če je nasprotna udeleženka pri volji, v nasprotnem primeru pa so velike težave. Glede skupnega starševstva povzema določbo 138. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) ter judikat Vrhovnega in Višjega sodišča v Ljubljani. Poudarja, da nova ureditev sledi načelu enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena DZ. Iz tega načela izhaja, da naj starša, če je le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka. Le kadar sodišče ugotovi, da to otroku ne bi bilo v korist, lahko odloči drugače. Navaja, da je po ustaljeni sodni praksi odstop od skupnega starševstva neutemeljen le, ko obstajajo posebni, upravičeni razlogi, kot na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, narkomanija, resna telesna ali duševna bolezen enega od staršev in drugi podobni razlogi, zaradi katerih eden od staršev ni sposoben ali voljan kakovostno poskrbeti za varstvo, vzgojo in skrb otrok z upoštevanjem največje koristi otrok. Meni, da nobeden od teh pogojev v zadevi ni izpolnjen. Očita, da je sodišče odločilo v nasprotju s koristmi otrok in njuno jasno izraženo željo, v nasprotju z izpovedbo C. C. in D. D., s Psihološkim poročilom in mnenjem CSD z dne 18. 8. 2023 in Dopolnilnim mnenjem z dne 6. 9. 2023, psihologinje pri CSD E. E. Poudarja, da sodišče ni sledilo želji mladoletnega A. A., ki je povedal, da bi rad pri obeh starših preživel čas v enaki meri, in sicer en teden pri očetu in en teden pri materi ali pa tri dni pri materi in štiri dni pri očetu in potem obratno. Tudi CSD ugotavlja, da bi bili takšni stiki A. A. v korist, saj je na očeta navezan. Stiki kot jih je sodišče določilo v točki II.a niso v korist otrok. Otroka sta jasno izrazila svojo željo, da si želita preživeti en teden pri očetu in en teden pri materi. Nerazumljivo je, da je sodišče odločilo nasprotno od jasno izražene volje otrok, zakaj je sploh bil potreben razgovor pri varuhu, če sedaj ni spoštovana njuna želja. prav tako sodišče ni spoštovalo izpovedbe D. D., ki je povedala, da se je B. B. odločila, da želi stike en teden en teden, torej enako kot A. A. Sodišče je povsem zanemarilo psihološko poročilo z mnenjem CSD z dne 18. 8. 2023 in dopolnilno mnenje z dne 6, 9. 2023 psihologinje pri CSD E. E. Graja odločitev sodišča, ki sledi zgolj izvedenskemu mnenju sodne izvedenke, zanemari pa predhodne ugotovitve navedenih strokovnjakov. Izvedenka ni upoštevala predhodnih mnenj strokovnjakov, niti ni pojasnila, zakaj jih ne upošteva in zakaj je njeno mnenje v nasprotju z zaključki psihologinje in varuhom ter željami obeh otrok. Izvedenka prihaja sama s sabo v nasprotje, saj očeta prepozna kot družinskega človeka, hkrati pa predlaga določitev stikov, ki so manjši kot jih ima sedaj in niso skladni s potrebami in željami otrok. Ne drži, da določitev skupnega starševstva ni v korist otrok, da je komunikacija med staršema zelo omejena. Poudarja, da omejena komunikacija obstaja tudi sedaj, ko se stiki izvršujejo po začasnem dogovoru. Komunikacija je vedno odvisna od obeh in če mama to zavrača je to iz razloga, ker ve, da v tem primeru ni pogojev za skupno starševstvo. Poudarja, da bi bilo v primeru skupnega starševstva prevažanj otrok manj, manj bi bila obremenjena z urnikom stikov, življenje bi jima bilo olajšano. Otroka bi, po odločitvi sodišča, dvakrat na teden prišla k očetu se samo učit, saj bi se stiki izvajali zgolj popoldan, prespat pa bi šla k materi in bi prosti čas za druženje z očetom preživela v avtu pri prevažanju iz X. v Z. in še isti dan nazaj. V bistvu ima predlagatelj stike z otrokoma brez obveznosti le vsak drugi vikend, vse kar je med tednom pa niti stiki niso, ampak le nekakšno druženje na otrokovih obveznostih. Ker se predlagatelj zavzema za razveljavitev I. in II. točke izreka izpodbijanega sklepa, je potrebno posledično razveljaviti tudi III. in IV. točko izreka, saj bo v primeru določitve skupnega starševstva potrebno drugače odločiti tudi o višini preživnine in o preživninskih zavezancih.

15.Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevane kršitve procesnega in materialnega prava, zato je sodišče druge stopnje pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

3.Nasprotna udeleženka (mama) v odgovoru na pritožbo zavrača posamezne očitke, nanje odgovarja ter se zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa.

16.Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi o pritožbi, nosita udeleženca vsak svoje pritožbene stroške (določbe 154., 155. in 165. člena ZPP).

4.Pritožba ni utemeljena.

-------------------------------

5.Sodišče prve stopnje je 12-letnega sina in 8-letno hčerko udeležencev postopka dodelilo v varstvo in vzgojo materi, z očetom pa določilo stike, ker je presodilo, da skupno starševstvo mladoletnima otrokoma ne bi bilo v korist. Oče v obsežni pritožbi podaja očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v bistvenem glede materinih starševskih kapacitet, glede starševske nekomunikacije in nezmožnosti njunega dogovarjanja, glede izražene volje obeh mladoletnih otrok, zaključkov mnenj CSD ter ugotovitev psihologinje. Nadalje smiselno graja, da je sodišče ugotovljena pravno pomembna dejstva zmotno materialno pravno okvalificiralo. Očitek bistvenih kršitev pravil postopka pa zatrjuje z očitki, da sodišče ni odgovorilo na njegove dokazno podprte trditve, da mama ne skrbi ustrezno za mladoletna otroka.

1K. Zupančič, Družinsko pravo, Ur. l. RS, Ljubljana 1999, stran 68.

6.Sodišče druge stopnje je v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (določba prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v povezavi z določbo 42. člena Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1) ter v okviru pritožbenih razlogov ugotovilo, da sodišču prve stopnje kršitev ni storilo. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter dejstva, pomembna za odločitev o dodelitvi mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo materi ter o določitvi stikov in preživnine, ki jo je dolžan plačevati oče, v nadaljevanju tudi pravilno materialnopravno okvalificiralo. Sodišče prve stopnje je dalo ustrezno dokazno težo Mnenju CSD z dne 12. 4. 2023, Dopolnitvi mnenja z dne 6. 9. 2023, Poročilu CSD z dne 18. 8. 2023 (ki ga je pripravila E. E., mag. psihologije), Psihološkemu poročilu razgovora z mladoletnim otrokom z dne 9. 8. 2023, izvedenskemu mnenju izvedenke F. F. s področja psihiatrije (klinična psihiatrinja), ustno podanim pojasnilom in odgovorom izvedenke na naroku dne 12. 2. 2024, izpovedbi zagovornic obeh otrok, izpovedbi strokovne delavke CSD, izraženi volji mladoletnih otrok ter izpovedbi obeh staršev. Sodišče je odločilo na podlagi zelo vestne in skrbne presoje vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) in za svojo odločitev tudi navedlo jasne in razumne razloge (točke 8, 9, 10, 11 obrazložitve).

2M. Čujović, Komentar Družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, stran 420 in tudi stališča iz dokaj enotne sodne prakse ter teorije, da takrat, ko med starši obstaja visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka, lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo izvajala starša skupno (VSC Cp 15/2020, z dne 12.3.2020, VSL IV Cp 1916/2020, z dne 19.2.2021 - konfliktnost odnosa oziroma pomanjkljivost medsebojne komunikacije med pravdnima strankama je tista, ki preprečuje takšno skupno starševstvo, ki bi bilo otrokom v korist, VSM III Cp 350/2020, z dne 7.7.2020 - da je med staršema otežena odprta komunikacija, ki je nujna, da se institut skupnega starševstva izvaja v korist skupnega sina, VSL IV 779/2020, z dne 28.5.2020 - Osnovni pogoj skupnega starševstva je visoko medsebojno sodelovanje in spoštljivo komuniciranje med starši. Starša morata biti sposobna preseči zamere, ki izhajajo iz njunega preteklega partnerskega odnosa, morata skupaj načrtovati vzgojo, varstvo in oskrbo otrok in morata biti sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam).

7.Sodišče je pravilno upoštevalo, da je CSD spremljal družino skozi daljše obdobje, opravljal razgovore z vsemi udeleženci, se tekoče seznanjal z očitki obeh staršev glede pomanjkljivosti starševskih kapacitet ter v mnenjih obravnaval vse dejanske ugotovitve ter se opredelil glede lastnosti in okoliščin, ki dajejo materi prednost pri odločitvi o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo.