Jedro

Sporočilo Interpola, v katerem je navedena opravilna številka tiralice, sodišče, ki jo je izdalo in zaradi katerega kaznivega dejanja, ter kazen, predpisana za to kaznivo dejanje, z navedbo, da Interpol Ljubljana poseduje tudi fotokopijo fotografije in prstnih odtisov in da naj policija v primeru prijetja A.A. odvzame prostost ter ga privede k preiskovalnemu sodniku, da bo Republika Italija zanj zahtevala izročitev po redni diplomatski poti, je po vseh svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega A.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 21.3.2004 pod točko I. zoper osumljenega A.A. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki teče od 20.3.2004 od 14.00 ure, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Pod točko II. pa je zoper osumljenca odredil pripor tudi iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 525. členom istega zakona in odločil, da je Republika Italija dolžna v roku enega meseca, šteto od odvzema prostosti dalje, zahtevati osumljenčevo izročitev po diplomatski poti. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 25.3.2004 pritožbi osumljenčevega zagovornika deloma ugodil tako, da je izpodbijano odločbo pod točko I. razveljavil, zavrnil pa je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper odločitev pod točko II. sklepa o odreditvi pripora kot neutemeljeno. Prav tako je kot neutemeljeno zavrnil tudi osumljenčevo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora.

Zoper to pravnomočno odločbo je zagovornik osumljenega A.A. zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (Ustave), Evropske konvencije o izročitvi, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je policija osumljencu nezakonito odvzela prostost, saj da za to niso bili podani zakonski pogoji. Posledično tudi dežurni preiskovalni sodnik ni imel podlage za odločanje o priporu. Če ni prošnje tujega organa ali če prošnja ne vsebuje vseh podatkov, katere mora po določilu 1. odstavka 525. člena ZKP obvezno vsebovati prošnja za odvzem prostosti, je po mnenju vložnika že po naravi stvari samoumevno, da preiskovalni sodnik sploh nima kaj odločati o morebitnem priporu, saj je tudi pripor odvzem prostosti. Poudarja, da samo sporočilo o obstoju tiralice ne zadošča za odvzem prostosti in za odreditev pripora ter da bi bila vsaka drugačna razlaga protispisna in nerazumna. S tem, da se je zunajobravnavni senat izognil presoji pritožbene navedbe, da preiskovalni sodnik v času odločanja o priporu ni razpolagal s podatki o obstoju odločbe tujega organa o odreditvi pripora, je prekršil osumljenčevo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave ter določilo 11. člena 1. odstavka 371. člena ZKP. Navaja tudi, da Evropska konvencija o izročitvi v 16. členu določa, da v primeru prošnje za začasen pripor, pristojni organ zaprošene države odloči v zadevi v skladu s svojim pravom, kar v Sloveniji pomeni uporabo 525. člena ZKP. Konvencija v 2. odstavku istega člena določa, da mora biti v prošnji za začasen pripor navedeno, da obstaja eden od dokumentov, omenjenih v 2.a odstavku 12. člena konvencije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenega A.A. odpravi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP podaja mnenje, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 521. člena ZKP se izročitev obdolžencev in obsojencev zahteva in opravlja po določbah tega zakona, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače, torej je uporaba ZKP subsidiarna. Zato je pri presoji utemeljenosti konkretne zahteve potrebno upoštevati tudi določbe Konvencije med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Italijo o izročitvi z dne 6. aprila 1922 (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 42/31 in Uradni list Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe - št. 11/92). Kolikor ta konvencija ni v skladu z Evropsko konvencijo o izročitvi, ki jo je sprejel Svet Evrope dne 13.12.1957, z dodatnima protokoloma z dne 15.10.1975 in 17.3.1978 (Uradni list RS - MP, št. 22/94), pa upoštevati določbe slednje konvencije.

Po 1. odstavku 525. člena ZKP sme policija v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, na prošnjo pristojnega tujega organa, ne glede na to, na kakšen način je poslana, tujcu vzeti prostost. V prošnji je treba navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti.

V 2. odstavku 525. člena ZKP je določeno, da mora policija tujca, kateremu je odvzeta prostost, brez odlašanja odpeljati k preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča, da ga zasliši in da mora preiskovalni sodnik, če zoper tujca odredi pripor, poročati o tem Ministrstvu za zunanje zadeve. Tujca, ki mu je bila odvzeta prostost, policija ne more pridržati po 157. členu ZKP niti po določbah 43. člena Zakona o policiji (ZPol), saj sme pridržati samo osebo, ki so jo tuji varnostni organi izročili naši državi.

V 1. odstavku 10. člena Konvencije med Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Italijo o izročitvi je predpisano, da je v nujnih primerih dovoljen začasen pripor na podlagi izjave, poslane lahko tudi telegrafsko, če obstoji eden od dokumentov, navedenih v 2. odstavku prejšnjega člena. Ta pa določa, da se izročitev dovoli na podlagi kazenske sodbe ali odločbe o priporu ali kateregakoli temu aktu enakovrednega drugega akta, v katerem je navedena narava in teža storjenega dejanja in določbe kazenskega zakona, ki so bile ali bodo uporabljene.

Vsebinsko enaka ureditev je tudi v Evropski konvenciji o izročitvi, ki se na podlagi 8. člena Ustave Republike Slovenije uporablja neposredno. Tako je po 1. odstavku 16. člena te Konvencije določeno, da lahko pristojni organi pogodbenice prosilke v nujnem primeru zaprosijo za začasen pripor iskane osebe, pristojni organi zaprošene pogodbenice pa morajo odločiti o zadevi v skladu s svojim pravom. V prošnji za začasen pripor mora biti navedeno, da obstaja eden od dokumentov, omenjenih v 2.a odstavku 12. člena in da se namerava poslati prošnja za izročitev. Navesti je treba tudi, za katero kaznivo dejanje bo izročitev zahtevana, kje in kdaj je bilo to kaznivo dejanje storjeno in mora, če je le možno, podati opis iskane osebe. V 2. odstavku 12. člena Konvencije je predpisano, da je prošnji treba priložiti izvirnik ali overjeno kopijo izvršljive sodbe ali pripornega naloga s takojšnjo veljavnostjo ali zapornega naloga ali druge listine z istim učinkom, izdane skladno s postopkom, določenim v zakonu pogodbenice prosilke.

Tudi roki, v katerih mora država prosilka podati prošnjo za izročitev, so v ZKP (3. odstavek 525. člena) in obeh konvencijah (3. in 4. odstavek 10. člena bilateralne pogodbe in 4. odstavek 16. člena Evropske konvencije o izročitvi) predpisani različno. Glede na to, da je najkrajši rok (18 do 40 dni) predpisan v multilateralni konvenciji, ki je hierarhično med temi najvišji akt, je treba rok določiti v tem okviru.

Vložnik zatrjuje, da pogoji iz 525. člena ZKP niso bili izpolnjeni, ker policija ni razpolagala s podatkom o odločbi, s katero je tuj organ zoper osumljenca odredil pripor in mu zato po stališču obrambe ne bi smela odvzeti prostosti.

Kakor je razvidno iz odločbe Policijske uprave Nova Gorica z dne 20.3.2004 o odvzemu prostosti in pridržanju je bila osumljenemu tujemu državljanu odvzeta prostost na podlagi 1. odstavka 157. člena ZKP, pridržanje pa odrejeno na podlagi 6. odstavka iste zakonske določbe. Iz odločbe je razvidno, da so podani razlogi za sum, da je osumljeni A.A., s tem, da se je ob aretaciji legitimiral s ponarejenim vozniškim dovoljenjem in osebno izkaznico, storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 256. člena KZ, da je pridržanje potrebno zaradi zbiranja obvestil o tem kaznivem dejanju, da je podan priporni razlog iz 432. člena ZKP, saj so podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil. Osumljencu je bil dan pravni pouk v skladu s 4. členom ZKP, zahteval je odvetnika, tako da je odvetnica K.G. istega dne ob 17.30. uri tudi prišla na policijsko upravo. Iz odločbe je razvidno, da je bilo na obsojenčevo zahtevo o odvzemu prostosti obveščeno njegovo dekle A.Š. Ne osumljenec, ne njegova odvetnica se zoper odločbo o pridržanju na podlagi pravice iz 7. odstavka 157. člena ZKP nista pritožila, osumljenec in njegov sedanji zagovornik na naroku, opravljenem po 204.a členu ZKP, niti v poznejši pritožbi nista izrecno zatrjevala, da odvzem prostosti ni bil zakonit, marveč to prvič določno v zahtevi uveljavlja osumljenčev zagovornik.

Policija je v sodelovanju z italijanskimi varnostnimi organi dne 20.3.2004 dobila podatek, da se bo A.A., za katerim je razpisana mednarodna tiralica, na območju naselja O. sestal z neko osebo. Pri prijetju naj bi se osumljenec legitimiral s ponarejenim vozniškim dovoljenjem in osebno izkaznico na ime C.C. Tako uradno dejanje policije ima podlago v 1. odstavku 35. in 1. odstavku 41. člena ZPol. Glede na to, da naj bi osumljenec s predložitvijo navedenih listin storil kaznivo dejanje po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ (in ne po 1. odstavku iste zakonske določbe, kot je navedeno v odločbi policije), je glede na okoliščine, ki so navedene v odločbi, policija imela zakonito podlago za odvzem prostosti in pridržanje osumljenca. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi, ko s sklicevanjem na drugo pravno podlago stoji na stališču, da je bila osumljenemu A.A. nezakonito odvzeta prostost. V primeru, če bi policija osumljencu odvzela prostost po 1. odstavku 525. člena ZKP, kar pa ni izkazano, bi bilo treba, glede na načelo subsidiarne uporabe ZKP v tem postopku, vsebino tuje odločbe, ki je bila podlaga za tako dejanje, ob dejstvu, da so merila, kdaj gre za tak akt, v obeh konvencijah vsebinsko enaka, urejata pa to vprašanje nekoliko drugače kot ZKP, presojati v skladu z določbami bilateralne konvencije.

Pogoji za odreditev pripora po 525. členu ZKP so: a) da obstoji odločba države prosilke o priporu oziroma zaporni nalog ali kateregakoli temu aktu enakovrednega drugega akta (druge listine z enakim učinkom); b) obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP (1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP) in c) da je pripor neogibno potreben za zagotovitev tujčeve navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi državi prosilki.

Glede na navedeno je povsem jasno, da se zaslišanje tujca, v konkretnem primeru osumljenca pred preiskovalnim sodnikom, v zvezi z ekstradicijskim postopkom, nanaša na ugotovitev njegove istovetnosti in danosti razlogov za odreditev pripora iz razloga begosumnosti. Predlog državnega tožilca za odreditev pripora po 525. členu ZKP ni potreben, prav tako tudi ne njegovo poprejšnje zaslišanje.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu presojalo, ali sporočilo Interpola Ljubljana z dne 4.3.2004 zadošča zahtevam 1. odstavka 525. člena ZKP, na podlagi katerega lahko policija tujcu odvzame prostost in ki ga mora presojati tudi preiskovalni sodnik, ko odloča o priporu na podlagi 525. člena ZKP, ni pa se sklicevalo na določbe obeh konvencij. Glede tega vprašanja je tudi drugostopenjsko sodišče zavzelo določno stališče, zato ne drži, da izpodbijani pravnomočni sklep o tem nima razlogov in tako tudi ne, da je podana kršitev 25. člena Ustave oziroma bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kot trdi zahteva.

Sporočilo Interpola, v katerem je navedena opravilna številka tiralice, sodišče, ki jo je izdalo in zaradi katerega kaznivega dejanja, kazen, predpisana za to kaznivo dejanje, z navedbo, da Interpol Ljubljana poseduje tudi fotokopijo fotografije in prstnih odtisov in da naj policija v primeru prijetja A.A. odvzame prostost ter ga privede k preiskovalnemu sodniku, da bo Republika Italija zanj zahtevala izročitev po redni diplomatski poti, je po vseh svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu. Čeprav je sodišče presojalo, ali je izpolnjen ta pogoj za pripor le z vidika določbe 525. člena ZKP, ne pa tudi v luči bilateralne pogodbe in Evropske konvencije o izročitvi, je glede na navedeno izpodbijani pravnomočni sklep v tem pogledu zakonit. Zato ne drži, da je sodišče po vsebini ravnalo v nasprotju s 1. in 2. odstavkom 16. člena slednje konvencije.

Kolikor pa vložnik v zahtevi navaja, da ne obstajajo razlogi za pripor, da osumljeni A.A. ni begosumen, saj da želi ostati v Sloveniji, ponuja lastno dokazno oceno okoliščin, na podlagi katerih je sodišče pri osumljencu sklepalo o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. S tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče je zato ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik osumljenega A.A., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.