Jedro

Tožeča stranka je tista, ki nosi breme dokazovanja, da so v pogodbah navedeni zneski višji od resničnih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1.) S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je sporazum o zavarovanju terjatve iz posojilne pogodbe z dne 18.07.2005 v delu, ki ugotavlja, da je tožena stranka tožeči stranki že izplačala posojilo v višini 81.000,00 EUR in v delu, ki ugotavlja, da glavna obveznost tožeče stranke do tožene stranke znaša 120.400,00 EUR, ničen. Nadalje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 29.06.2007 v delu, ki ugotavlja terjatve tožene stranke v višini 120.400,00 EUR, v višini 110.049,00 EUR in v višini 114.949,00 EUR ter pogodbe o danem posojilu z dne 24.12.2004. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo 37.422,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.08.2007 do plačila. Glede podredno postavljenega tožbenega zahtevka, da se ugotovi, da sta sporazum o zavarovanju terjatve iz posojilne pogodbe z dne 18.07.2005 v delu, ki ugotavlja, da je tožena stranka tožeči stranki že izplačala posojilo v višini 81.000,00 EUR in v delu, ki ugotavlja, da glavna obveznost tožeče stranke do tožene stranke znaša 120.400,00 EUR in prodajna pogodba z dne 29.06.2007 v delu, ki ugotavlja terjatev tožene stranke v višini 120.400,00 EUR, v višini 110.049,00 EUR in v višini 114.949,00 EUR, neveljavna, pa je s sklepom tožbo zavrglo. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 3.354,78 EUR.

(2.) Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je verjelo izpovedi tožene stranke, izpoved tožečih strank pa ignoriralo, zanemarilo dejstvo, da sta bila dolžnika ob sklepanju spornih pogodb v stiski in težkem premoženjskem stanju, kar je tožena stranka spretno izkoristila in z relativno majhnim vložkom prišla do nepremičnine, ki je bila vredna znatno več. Navaja, da je zanjo sporen znesek 23.800,00 EUR kot del izpodbijanega zneska 81.000,00 EUR ter posledično del vseh kasneje ugotovljenih terjatev in tudi znesek 2.000,00 EUR, ki predstavlja razliko med v pogodbi o posojilu z dne 25.05.2004 enostransko popravljenega zneska posojila in resničnim posojilom. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da je zelo malo verjetno, da bi toženec posojal denar brez obresti. Kot kaže izračun spornega dolga po pogodbi, pa je naveden dolg samo seštevek danih posojil brez obresti. Resnična glavnica je znašala 62.810,00 EUR, razliko do 81.000,00 EUR pa je po prepričanju tožeče stranke predstavljala poravnava njune obveznosti posojila pri posojilnici X, morda pa so razliko predstavljale oderuške obresti, kar pa tožnika nista vedela. Bila sta lahkoverna in zaradi stiske pripravljena pristati na vsak pogoj. Meni, da obveznost tožeče stranke do X ni bila 39.400,00 EUR, kot je razvidno iz notarskega sporazuma o zavarovanju terjatve iz posojilne pogodbe, pač pa le še 36.797,61 EUR, kar pa je toženec plačal več, je njegovo breme, saj je plačal z zamudo. Sprašujeta se, na kakšen način je notar preveril točnost posojenega zneska. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

(3.) Tožena stranka je na vročeno pritožbo tožeče stranke odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške odgovora.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Tožnika na eni strani in toženec na drugi strani so: dne 24.12.2004 (22.12.2004) sklenili pogodbo o danem posojilu, v kateri so ugotovili, da sta si tožnika kot posojilojemalca od toženca kot posojilodajalca izposodila 81.000,00 EUR; dne 18.07.2005 v obliki notarskega zapisa sklenili sporazum o zavarovanju terjatev, s katerim so nadomestili v prvi alinei navedeno pogodbo in ugotovili, da je toženec tožnikoma že izplačal posojilo v višini 81.000,00 EUR ter da bo njegova terjatev, ko bo odplačal še celotni dolg tožnikov do posojilnice X v Avstriji, znašala 120.400,00 EUR; dne 29.06.2007 v obliki notarskega zapisa sklenili še prodajno pogodbo za nepremičnino, v kateri sta tožnika nastopala kot prodajalca, toženec pa kot kupec. V njej so ugotovili, da neplačan znesek dolga tožnikov znaša 110.049,00, na podlagi kasnejših posojil pa znaša celotna terjatev toženca 114.949,00 EUR, to pobotali s terjatvijo tožnikov za plačilo kupnine za prodano nepremičnino v višini 140.000,00 EUR, tožnika pa sta na dan sklenitve pogodbe od toženca dobila še 8.000,00 EUR, tako da je toženec tožnikoma dolgoval še znesek 17.051,00 EUR, ki se ga je zavezal plačati do 30.08.2007. (6.) Tožnika trdita, da je v notarskem zapisu z dne 18.07.2005, pred tem pa v pogodbi z dne 24.12.2004, navedeni znesek 81.000,00 EUR višji od dejansko izplačanega, posledično so nepravilni vsi ostali navedeni zneski in ne odražajo dejanskega stanja, ravnanje toženca pa je bilo nepošteno in nemoralno, saj je bil z njuno premoženjsko stisko seznanjen in jo je izkoristil. Pred 24.12.2004 naj bi tožnika podpisala prazno listino, kar je toženec zlorabil in kasneje nanjo napisal sporni tekst pogodbe, predrugačil pa tudi posojilno pogodbo z dne 25.05.2004 tako, da je namesto 10.000,00 EUR zapisal 12.000,00 EUR, teh 2.000,00 EUR pa je ravno tako neresnično zajetih z zneskom 81.000,00 EUR in z vsemi kasnejšimi zneski toženčevih terjatev. Nižja kot je bila upoštevana, pa je bila tudi terjatev do posojilnice X. Po njunem mnenju so zaradi navedenega deli pogodb, v katerih so navedene neresnične terjatve, nični, toženec pa je toliko, kolikor je dobil plačanega preveč, dolžan vrniti.

(7.) Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke pravilno presojalo po določbi 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o nični pogodbi, pa tudi po določbi 50. člena OZ o navidezni pogodbi in po 119. členu OZ o oderuški pogodbi. Pravilno je tudi stališče, da sta tožnika tista, ki morata dokazati, da v pogodbah navedeni zneski niso resnični in ne odražajo dejanskega stanja, za oderuškost pogodbe pa tudi, da je upnikova korist višja od prejetega in subjektivni element – da je izkoristil njuno težko premoženjsko situacijo. Tožnika predvsem nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje, da jima tega ni uspelo dokazati.

(8.) V prvem delu pritožbe izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje. 8. člen ZPP sodišču nalaga, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana (prosta presoja dokazov). Ne zgolj predložene pogodbe, pač pa tudi izpovedbe toženca, notarja in tudi tožnika potrjujejo, da je v notarskem zapisu z dne 18.07.2005, pred tem pa v pogodbi z dne 24.12.2004 (za katero sta tožnika najprej trdila, da sta podpisala zgolj prazno listino, kasneje pa le, da je bila vsebina vnaprej pripravljena od toženca, kar je ta tudi priznaval) zapisan znesek 81.000,00 EUR odražal soglasno voljo strank. Tožeča stranka v pritožbi namiguje, da sta bila tožnika prepričana, da je v tem znesku zajet tudi dolg, ki ga bo toženec poravnal do posojilnice X v Avstriji, s tem pa na zmoto, ki je v okviru ugotovitve ničnosti ne moreta uveljavljati. Kakor ju je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, bi to morala storiti v okviru izpodbijanja pogodbe (86. do 93. člen OZ), ki pa je s tožbenim zahtevkom nista zahtevala. Poleg tega, jima niti ne gre verjeti, da naj bi bil s tem zneskom zajet tudi dolg do posojilnice B.P., saj tudi v pritožbi priznavata, da je ta na dan 30.09.2005 (v pritožbi sicer navajata datum 20.09.2005, pred tem pa sta navajala datum 30.09.2005) znašal 36.797,61 EUR, kar je bistveno več, kot znaša razlika med zapisanih 81.000,00 EUR in priznanih 62.810,00 EUR. Zgolj s svojo neprepričljivo izpovedbo pa nista izkazala niti nadaljnje svoje trditve, da dne 14.09.2004 (oz. 13.09.2004) nista prejela posojila v višini 23.800,00 EUR, saj naj jima bi bilo izročenih le 10.000,00 EUR. Na drugi strani pa je toženec prepričljivo izpovedal, da je bilo tožencema posojenih tudi 23.800,00 EUR, zadržkov pri resničnosti zapisanih zneskov pa tudi notar ni zaznal. Tudi tega, da bi toženec v pogodbo z dne 25.05.2004 sam vnesel znesek 12.000,00 EUR, namesto pravilnega v višini 10.000,00 EUR, tožnika zgolj s svojo neprepričljivo izpovedbo nista izkazala. Na kaj takega ne kaže nobeden od ostalih izvedenih dokazov, predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke pa sta umaknila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub nasprotujočim si izvedenim dokazom, dokazno oceno napravilo skrbno, vestno in natančno, kot mu to narekuje določilo 8. člena ZPP in pravilno zaključilo, da tožnika nista dokazala, da bi bil v pogodbah naveden znesek 81.000,00 EUR (seštevek dveh zneskov po 10.000,00 EUR in 40.000,00 EUR, kar vse priznavata ter zneskov 2.000,00 EUR in 23.800,00 EUR, zmanjšan za njuno delno plačilo) in posledično vsi ostali navedeni zneski njunega dolga neresnični in da so navedbe o oderuških obrestih, ki naj bi bile v tem znesku zajete, ostale le na ravni namigovanj.

(9.) Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem pritožbe, da gredo zamudne obresti, na račun katerih je bil znesek, ki ga je toženec poravnal do posojilnice X v Avstriji, višji od dejanskega dolga na dan 30.09.2005 (to je 36.797,61 EUR, kolikor tožnika tudi v pritožbi izrecno priznavata), na njegov račun. Ob tem pa tožnika pozabljata, da je toženec del njunega dolga poravnal tudi že pred tem datumom. V notarskem zapisu z dne 18.07.2005 pogodbene stranke niso izrecno navedle, koliko znaša terjatev posojilnice X, je pa to mogoče določiti iz navedenih podatkov tako, da ta znaša 39.400,00 EUR. Dne 09.08.2005 je toženec na račun njunega dolga do posojilnice plačal 190.000,00 SIT (792,86 EUR - B20), enak znesek pa tudi dne 23.09.2005 (B19). Že v tožbi sta tožnika priznavala tudi njegovo plačilo iz tega naslova v višini 2.810,00 EUR. Skupaj tako plačani zneski (36.797, 61 EUR, 2 krat 792,86 EUR in 2.810,00 EUR) znašajo 41.193,33 EUR, kar je več, kot je bilo s strani tožnikov poravnano tožencu (s pobotom kupnine za prodano nepremičnino, v katerem je bil zajet znesek 39.400,00 EUR). Tožnika tako nista izkazala, da bi bila pri pobotu upoštevana terjatev dejansko nižja zaradi tega, ker naj bi njun dolg do posojilnice X znašal manj, kot so pogodbene stranke upoštevale pri sestavi notarskega zapisa z dne 18.07.2005 in sklenitvi prodajne pogodbe z dne 29.06.2007. (10.) Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi bili v pogodbah navedeni neresnični podatki, tudi ni mogoče govoriti o navidezni pogodbi (50. člen OZ). Zgolj na nedokazanih trditvah o neresničnih (previsoko zapisanih) zneskih pa sta tožnika temeljila tudi zatrjevanja o oderuški pogodbi. Zato ni mogoče pritrditi, da bi toženec zase pridobil korist, ki bi bila v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dobil, saj dogovorjeni ceni za prodano nepremičnino v višini 140.000,00 EUR ne nasprotujeta, ne glede na to, ali je bila tožencu njuna težka finančna situacija poznana in ali jo je izkoristil. (11.) Pritožbeno sodišče je ob presoji predloženih listin uporabilo pooblastila iz 3. točke 358. člena ZPP, saj je bila možnost njihovega obravnavanja pravdnima strankama v postopku zagotovljena. Ker pa tudi presoja teh listin ni narekovala spremembe izpodbijane sodbe in tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), četudi deloma iz drugih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

(12.) Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki pa so nastali stroški v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi tožena stranka sama.