5.10.1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Kovinske industrije Ig p. o., ki jo zastopa Jasna Dolničar, odvetnica v Ljubljani, na seji dne 5.10.1995

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Po mnenju pobudnice določba petega odstavka 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS) nasprotuje načelu enakosti. Izpodbijana določba naj bi s tem, ko pravice do revizije ne daje pravni osebi kot drugi stranki v revizijskem postopku, neenakopravno obravnavala stranki v sodnem postopku, zaradi česar naj bi bila v nasprotju z določbo 14. člena Ustave.

B.

2.Z ZDSS je zakonodajalec uvedel nov postopek za sojenje v delovnih sporih, ki je bolj kot postopek pred sodišči združenega dela prilagojen temeljem pravdnega postopka. Ta sodni postopek poslej ureja tudi revizijo v delovnih sporih kot izredno pravno sredstvo, ki ga postopek pred sodišči združenega dela ni poznal, saj so bile določbe o reviziji po izrecni določbi Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 38/84) izključene iz smiselne uporabe v teh postopkih. O pobudi za oceno ustavnosti te določbe je Ustavno sodišče odločilo s sklepom št. U-I-60/92 z dne 17.6.1993 (OdlUS II,54; pobude ni sprejelo in ni začelo postopka za oceno ustavnosti z obrazložitvijo, da pobuda ni utemeljena).

3.Kakor vselej, ko se spreminjajo določbe sodnih postopkov in uvajajo nova pravna sredstva, je moral tudi ZDSS v prehodnih določbah urediti posamezna vprašanja, ki zadevajo še nedokončane postopke oziroma že pravnomočno končane postopke ob uveljavitvi zakona. Glede slednjih je v prvem odstavku 72. člena ZDSS uveljavil splošno pravilo, da so v zadevah, ki so bile do uveljavitve tega zakona pravnomočno končane, dovoljena samo pravna sredstva, ki so bila dovoljena pred uveljavitvijo tega zakona; torej obnova kot edino izredno pravno sredstvo.

4.Od tega splošnega pravila je zakonodajalec predvidel dve izjemi. Prva je predvidena v drugem odstavku 72. člena ZDSS. Z njo je uveden nov obnovitveni razlog in za njegovo uveljavljanje je bil določen v tretjem odstavku citirane določbe poseben rok.

5.Z določbo 73. člena ZDSS, ki jo pobudnica izpodbija, pa je uvedel revizijo zoper pravnomočne odločbe, s katerimi je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja delovnega razmerja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto. S takšno določbo ZDSS sicer ni izrecno uredil, da lahko revizijo vloži le delavec, vendar pa lahko v skladu s pravili, ki veljajo v pravdnem postopku, revizijo vlaga samo stranka, ki ima pravni interes za izpodbijanje sodne odločitve. V primerih, določenih v prvem odstavku 73. člena ZDSS, je sodišče s svojo odločitvijo zavrnilo delavčevo zahtevo po sodnem varstvu, zato ima v teh primerih dejansko le on pravni interes za njeno izpodbijanje.

6.Pobudnica zatrjuje, da je s tem, ko je zakonodajalec dovolil le delavcem vložiti pravno sredstvo, ne pa tudi delodajalcem, kršeno načelo enakosti. Izpodbijana določba je bila v zakonski tekst vnesena v tretji obravnavi v zakonodajnem postopku z amandmajem skupine poslancev. Iz obrazložitve amandmaja je razvidno, kakšen namen je zakonodajalec zasledoval z izpodbijano določbo. Imel naj bi namen zagotoviti izredno pravno sredstvo, ki naj bi omogočilo preizkus uporabe materialnega prava v že odločenih zadevah, pri čemer naj bi šlo predvsem za preizkus morebitnih kršitev določb Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 111 o prepovedi diskriminacije pri zaposlovanju. Po mnenju predlagateljev amandmaja naj bi v postopkih pred sodišči združenega dela bilo v preteklih letih veliko primerov diskriminacije pri zaposlovanju na politični podlagi. Odpravi takšnih krivic, če so se v sodnih postopkih zgodile, naj bi bilo namenjeno to pravno sredstvo.

7.Uvodoma je treba ugotoviti, da uzakonitev posebnega izrednega pravnega sredstva sama po sebi ne more biti sporna, če se poseganje v pravnomočne odločbe predvideva za bodoče postopke oziroma postopke, ki so v primerih uveljavljanja posebnih izrednih pravnih sredstev v teku. V tem primeru je zakonodajalec posegel v že pravnomočne sodne odločbe, vendar ne na način, ki je običajen v sodnih postopkih, ki vnaprej (ureditev obstaja že ob sami sprožitvi sodnega postopka) in praviloma le še določen krajši ali nekoliko daljši čas (le določeni obnovitveni razlogi) dovoljuje zaradi varovanja zakonitosti in enakosti pred zakonom pod posebej določenimi pogoji poseganje v pravnomočne odločbe. V interesu pravne varnosti, ki jo narekujejo načela pravne države, je, da zakonodajalec za nazaj praviloma ne vpeljuje izrednih pravnih sredstev, ki v času vodenja postopkov z zakonom niso bila predvidena, za vnaprej pa jih omejuje na določene roke. Za drugačno ureditev mora imeti zakonodajalec posebej opravičljive razloge, ki lahko le izjemoma upravičujejo takšno ureditev. Te posebej opravičljive razloge je v tem primeru mogoče najti predvsem v tem, da se preverjanje zakonitosti že pravnomočnih odločb, izdanih v času poslovanja sodišč združenega dela, nanaša na dejstvo, da se je v preteklih letih, dokler niso bile z ustavnimi amnadmaji spremenjene najprej ustavne in zatem še zakonske določbe, lahko izvajala diskriminacija pri zaposlovanju na politični podlagi (določena delovna mesta so bila dostopna ob pogoju tako imenovane moralnopolitične primernosti). Za takšne pravnomočne odločbe, ki datirajo zlasti v čas prvih let delovanja sodišč združenega dela, ni mogoče oporekati zakonodajalcu legitimnosti namena, ki ga je zasledoval s takšno določbo. To velja tudi za druge primere, če je šlo za diskriminacijo na kakršnikoli nedopustni podlagi ali za drugačno napačno uporabo ali celo zlorabo prava, ki je imela hujše posledice za posameznikovo eksistenco oziroma socialno varnost, kar je očitno zakonodajalec hotel doseči s tem, da je dovoljenost pravnega sredstva omejil na statusni spor o delovnem razmerju (sklenitev, prenehanje delovnega razmerja) oziroma morebitno prerazporeditev na drugo delovno mesto. Na podlagi tega Ustavno sodišče šteje, da je zakonodajalec v prehodnem času po vzpostavitvi demokratičnega pravnega sistema upravičeno uzakonil takšno pravno sredstvo, ki bi bilo drugače in v pogojih normalnega delovanja pravnega in sodnega sistema po mnenju Ustavnega sodišča lahko nedopustno.

8.Šele po ugotovitvi, ali je takšna uzakonitev pravnega sredstva za nazaj sploh dopustna, je mogoče odgovoriti na vprašanje, ali je zakonodajalec pri tem kršil načelo enakosti, kar zatrjuje pobudnica. Pri tem ni mogoče mimo tega, da gre za posebne prehodne določbe, ki jih ni mogoče obravnavati enako kot določbe, s katerimi se uvaja sistem rednih in izrednih pravnih sredstev v delovnih sporih v bodoče. V čem je neenakost med delavci in pobudnico, ki je pravna oseba in je bila kot delodajalec udeležena v delovnem sporu, v katerem je bilo odločeno v prid delavca, pri čemer gre lahko za statusni delovni spor ali spor zaradi razporeditve na drugo delovno mesto? Neenakost je v tem, da v teh primerih delavci, ki so spor zgubili, lahko sprožijo ponovno sodno varstvo, delodajalec, ki je spor izgubil, pa ne. Kot je bilo že ugotovljeno, je zakonodajalec zasledoval z izpodbijano ureditvijo točno določen namen - to je popraviti krivice, če so se zgodile kot kršitve predvsem zaradi diskriminacije pri zaposlovanju na politični ali kakšni drugi nedopustni podlagi oziroma iz drugih razlogov, pa je bil delavec zaradi tega huje oškodovan. Tak namen zakonodajalca ne more biti protiustaven, še posebej zato ne, ker je diskrimacija na politični ali kakšni drugi podlagi iz prvega odstavka 14. člena Ustave nasploh in torej tudi pri zaposlovanju ustavno nedopustna. Pri tem je zakonodajalec upošteval, da so morale morebitne kršitve imeti za posledico socialno ogrožanje delavca, pravica do socialne varnosti pa je ena od človekovih pravic, ki jo priznava Ustava v prvem odstavku 50. člena, pogoje pa pri tem prepušča zakonski ureditvi.

Delodajalec je v primerjavi z delavcem ekonomsko mnogo močnejša stranka, zato je pravzaprav tudi celotna, predvsem materialna delovnopravna zakonodaja namenjena močnejši zaščiti delavca v tem medsebojnem odnosu. V tem je iskati tudi opravičene razloge za zakonodajalčevo uvedbo neenakosti, ki jih je uporabil v sorazmerju z namenom, ki ga je zasledoval.

Zakonodajalec je hotel popraviti predvsem diskriminacijo pri zaposlovanju, ki jo je notranji pravni red celo izrecno predpisoval, čeprav je glede na mednarodno sprejete obveznosti že tedanja država ne bi smela dopuščati. Diskriminirani pri zaposlovanju pa so bili delavci in ne delodajalci in to ne glede na to, ali so kot delodajalci nastopala posamezna podjetja, ustanove ali pa država. Če je prišlo do morebitnih kršitev tudi sicer - torej iz drugih razlogov - pri uporabi prava v teh sodnih postopkih, zaradi katerih je bila lahko bistveno ogrožena eksistenca posameznika, potem je zakonodajalčev temelj za razlikovanje legitimen in dopusten. Ker je imel zakonodajalec stvaren temelj za razlikovanje, mu ni mogoče očitati, da je ravnal arbitrarno, še posebej, ker bi izenačitev delodajalcev glede pravice do ponovnega sodnega preverjanja že pravnomočnih odločb lahko pomenila eksistenčno ogrožanje posameznika, bistven poseg v njegovo socialno varnost, kar pa ne bi bilo sorazmerno temu, da je bilo lahko v določenih primerih pravo v postopkih pred sodišči združenega dela uporabljeno napačno tudi v škodo delodajalca.

9.Iz navedenih razlogov je treba ugotoviti, da zakonodajalec z razlikovanjem pri legitimaciji za sprožitev sodnega preverjanja že pravnomočnih odločb sodišč združenega dela ni kršil načela enakosti, določenega v 14. členu Ustave, zato je bilo treba pobudo kot neutemeljeno zavrniti.

C.

10.Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek