Jedro

Za določitev zavarovanca in zavezanca je relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe (ki ni zavarovan na drugi podlagi) oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je tožniku z izpodbijanimi odločbami za posamezne mesece od januarja 2012 do marca 2013 odmeril in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost (s pripadajočimi obrestmi), ki bi jih kot lastnik zasebne družbe moral obračunati in plačati skladno s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) in 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Lastniki zasebnih družb in zavodov, ki niso zavarovani iz drugega naslova, so kot zavarovanci opredeljeni v drugem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), 6. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), 5. točki 6. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP) ter 6. alinei 54. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD). Ti zavarovanci so po določbah 4. in 6. člena ZPSV zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, ki bremenijo delojemalce in delodajalce, od zavarovalne osnove določene skladno z 209. in 208. členom ZPIZ-1 in po prispevnih stopnjah, predpisanih v členih 8 do 14 ZPSV.

Ministrstvo za finance je s sklepom in odločbo št. DT 499-22-220/2013 z dne 4. 12. 2013 postopke v pritožbenih zadevah združilo in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Podlaga za obveznost obračuna prispevkov za socialno varnost je status zavezanca, ki se pridobi z vpisom v ustrezen register in ne dejansko opravljanje dejavnosti oziroma pridobivanje dohodka družbe. Ker je vključitev v zavarovanje in obveznost plačila dajatev posledica vpisa v register, pritožbene navedbe, da podjetje dejavnosti ne opravlja, da ne izplačuje plač in da tožnik pravic iz zavarovanj ni uveljavljal, ne morejo vplivati na odločitev.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Odločitvi ugovarja, ker družba A. d.o.o. (prej B. d.o.o.) v letih 2012 -2013 ni poslovala, v navedenem obdobju in tudi pozneje plače lastniku ni izplačevala in zato nima sredstev za plačilo prispevkov za socialno varnost lastnika. Tožnik pa tudi ni uveljavljal nobene pravice iz zdravstvenega ali pokojninskega zavarovanja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Po prejemu odgovora na tožbo tožnik v celoti vztraja pri vloženi tožbi.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da bil tožnik v obravnavanem obdobju družbenik in poslovodna oseba zasebne družbe. Ob takšni dejanski podlagi pa odločitev, ob upoštevanju določb ZZVZZ, ZPIZ-, ZPIZ-2, ZSDP, ZUTD, ZPSV in ZDavP-2, s katerimi je obrazložena, ne more biti drugačna od izpodbijane.

Kot pravilno navedeta že oba davčna organa, je skladno z navedeno zakonodajo za določitev zavarovanca in zavezanca relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe (ki ni zavarovan na drugi podlagi) oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba. Premoženjski in dohodkovni položaj družbe, ki ga navaja tožnik, je za odločitev nerelevanten že zato, ker se obveznost z izpodbijano odločbo družbi ne nalaga. V zvezi z navedbo tožnika o neizplačilu plač pa sodišče pojasnjuje, da v postopku odmere tudi ni dopustno upoštevati dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti tožnika za poravnavo obveznosti, ki se nalaga v plačilo.

Iz navedenih razlogov sodišče ni moglo slediti (smiselnemu) predlogu tožnika, da se odloča odpravi. Odločbo namreč sodišče odpravi le v primeru, če je ta nepravilna in neskladna z zakonom, česar pa v obravnavanem primeru ne ugotavlja.

Zavrnitev tožbe temelji na 63. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker so dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).