Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na podatke iz letnega poročila iz leta 2016, saj so bili to zadnji javno objavljeni podatki o finančnem in premoženjskem stanju tožene stranke. Če pa je tožena stranka želela izkazati drugačno (slabše) premoženjsko in finančno stanje, kot izhaja iz teh podatkov, bi morala že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse sama zatrjevati in dokazovati aktualne razmere. Tega pa ni storila.

Tožena stranka ob izdaji izpodbijanega sklepa z odločitvijo, da se ji plačilo sodne takse odloži za en mesec, ni bila seznanjena. S tem se je seznanila šele ob vročitvi izpodbijanega sklepa. Če pa jo je vezal fiksno določeni rok za plačilo sodne takse 21. 12. 2018, ki je nastopil že sedem dni po vročitvi izpodbijanega sklepa, pa je bila tako kljub enomesečnem odlogu plačila (glede roka plačila) dejansko v slabšem položaju, kot pa če bi bil njen predlog za odlog plačila sodne takse zavrnjen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjski sklep v tistem delu izpodbijane II. točke izreka, v katerem je določeno, da mora tožena stranka sodno takso plačati do 21. 12. 2018 spremenilo tako, da je tožena stranka sodno takso za pritožbeni postopek po plačilnem nalogu II Pg 126/2018 z dne 27. 11. 2018 (l. št. 84-85) dolžna plačati v 1 mesecu od prejema tega sklepa.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopenjski sklep v izpodbijani I. točki izreka in v nespremenjenem delu II. točke izreka potrdi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1. Sodišče prve stopnje je predlog za (delno) oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek zavrnilo (I. točka izreka). Ugodilo pa je podrednemu predlogu za odlog plačila sodne takse za pritožbeni postopek in taksno obveznost za en mesec odložilo tako, da je toženi stranki naložilo, da jo mora plačati do 21. 2. 2018 (II. točka izreka). Hkrati je razveljavilo plačilni nalog za plačilo sodne takse II Pg 126/2018 z dne 27. 9. 2018 v višini 165,00 EUR (III. točka izreka).

Pritožba tožene stranke

2. Zoper I. in II. točko izreka tega sklepa se je tožena stranka pravočasno pritožila. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ni navedla. Ponovila je svoje navedbe iz predloga za oprostitev plačila sodnih taks in njegove dopolnitve. Dodatno pa je navedla, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na stanje izpred dveh let, to je na dan 31. 12. 2016. Takrat je tožena stranka poslovala dobro in z dobičkom. Njeno finančno stanje se je nato v vmesnem času poslabšalo. Znašla se je v likvidnostnih težavah. Ker je zaradi okvare diska izgubila večino podatkov, ji letnega poročila za leto 2017 ni uspelo oddati. Je pa v pripravi in ga bo oddala v januarju 2019. Poleg tega je navedla, da je izpodbijani sklep prejela šele 14. 12. 2018, rok za plačilo sodne takse pa je bil 21. 12. 2018. Plačila v tako kratkem času ni uspela izvršiti. Čas, za katerega ji je sodišče odložilo plačilo sodne takse, je bil prekratek. Trenutno nima sredstev za plačilo, posojila oziroma limita pa ne more pridobiti. Transakcijskega računa zaradi predhodne blokade ne more odpreti. Glede na navedeno je menila, da je upravičena najmanj do daljšega odloga plačila oziroma obročnega plačila sodne takse, v koliko že ni oproščena plačila sodne takse v celoti. Sodišče je zato pozvala, naj ponovno presodi o zadevi.

K odločitvi o pritožbi

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Določba 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) omogoča pravni osebi delno taksno oprostitev, obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse le, kadar ta nima sredstev za plačilo celotne sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Sodišče pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks upošteva premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). O taksnih olajšavah odloči na predlog stranke (prvi odstavek 12. člena ZST-1). Trditveno in dokazno breme o pogojih za taksne olajšave je bilo tako na toženi stranki (prim. 212. člen Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

5. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na podatke iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2016, torej, da je v letu 2016 izkazovala bilančni dobiček v višini 48.335,37 EUR in 93.066,78 EUR prenesenega dobička. Prav tako ne izpodbija ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi bilance stanja z dne 31. 12. 2016, torej, da je na ta dan izkazovala sredstva v višini 1.116.575,79 EUR, od tega 806.753,49 EUR dolgoročnih in 169.944,52 EUR kratkoročnih sredstev. Trdi le, da njeno premoženjsko in finančno stanje iz leta 2016 ne sovpada z njenim današnjim stanjem, ki je bistveno slabše. 6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na podatke iz letnega poročila iz leta 2016, saj so bili to zadnji javno objavljeni podatki o finančnem in premoženjskem stanju tožene stranke. Če pa je tožena stranka želela izkazati drugačno (slabše) premoženjsko in finančno stanje, kot izhaja iz teh podatkov, bi morala že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse sama zatrjevati in dokazovati aktualne razmere (šesti odstavek 12.a člena v zvezi z drugim odstavkom 12.b člena ZST-1 v zvezi s 7. in 212. členom ZPP).1 Tega pa ni storila. V predlogu za oprostitev plačila sodne takse oziroma njegovi dopolnitvi je navedla le: (1) da je bil njen transakcijski račun zaradi predhodne blokade zaprt 7. 8. 2018, (2) da nima odprtega nobenega transakcijskega računa, (3) da trenutno nima sredstev za plačilo sodne takse in (4) da ne razpolaga z drugim premoženjem, o katerem se ne vodijo zbirke podatkov iz šestega odstavka 12. a člena ZST-1. Poleg tega je sodišču dala soglasje, da po uradni dolžnosti pridobi podatke, ki so potrebni za ugotavljanje njenega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja in izjavo, da so vsi podatki, ki so navedeni v predlogu resnični, točni in popolni, za kar prevzema vso premoženjsko odgovornost. 7. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo podatke, ki so mu bili v času odločanju o predlogu tožene stranke na voljo. Na podlagi teh podatkov je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka razpolaga s premoženjem, ki ji omogoča plačilo sodne takse v celotni višini in enkratnem znesku (165,00 EUR), ne da bi bila zaradi tega ogrožena njena dejavnost. Zgolj zaradi zaprtega transakcijskega računa, brez ustreznih in pravočasnih navedb tožene stranke o nezmožnosti unovčitve njenega premoženja, predlogu tožene stranke za (delno) oprostitev plačila sodne torej ni bilo mogoče ugoditi.

8. Po presoji sodišča prve stopnje pa dejstvo, da ima tožena stranka zaprt transakcijski račun, kaže na njene likvidnostne težave. Zato je ugodilo podrednemu predlogu za odlog plačila sodne takse. Glede na višino odmerjene sodne takse, izkazano višino kratkoročnih sredstev in bilančnega dobička, je sodišče prve stopnje ocenilo, da bo tožena stranka sodno takso zmogla plačati v roku enega meseca.

9. Tožena stranka je sodišču prve stopnje neutemeljeno očitala, da je določilo prekratek čas odloga plačila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz podatkov o finančnem in premoženjskem stanju tožene stranke, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka pa jih ni izpodbijala, izhaja, da bo tožena stranka svojo taksno obveznost lahko izpolnila v roku enega meseca. Višina izkazanih kratkoročnih sredstev (169.944,52 EUR) in bilančnega dobička (48.335,37 EUR) tožene stranke namreč znatno presega višino v tem postopku odmerjene sodne takse (165,00 EUR). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da bo tožena stranka svoje premoženje v času enega meseca lahko unovčila vsaj do višine dolgovane sodne takse. Z drugimi relevantnimi podatki za določitev časa odloga plačila sodišče prve stopnje ob odločanju niti ni razpolagalo. Tožena stranka, na kateri je torej bilo trditveno in dokazno breme, v predlogu za taksno oprostitev ni zatrjevala okoliščin, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje presodilo, da za plačilo sodne takse potrebuje daljše časovno obdobje. Zgolj pavšalne navedbe v pritožbi v tej smeri, in sicer da ji ne uspe odpreti novega računa, pa so prepozne (prvi odstavek 337. člen ZPP), poleg tega pa tudi nerelevantne. Pravne osebe, če gre za plačila v manjših zneskih2, lahko opravljajo posle (npr. prodajo zaloge) tudi gotovinsko3, na enak način (torej z gotovino) pa je možno tudi plačilo sodne takse (prvi odstavek 6. člena ZST-1).

10. Kljub temu da se pritožbeno sodišče strinja z enomesečnim odlogom plačila sodne takse za pritožbeni postopek, pa je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke proti izpodbijani II. točki izreka sklepa delno ugodilo iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju.

11. Sodišče prve stopnje je predlogu tožene stranke za odlog plačila sodne takse ugodilo tako, da ji je istočasno (1) plačilo takse odložilo za en mesec in (2) odločilo, da jo mora plačati do 21. 12. 2018. Očitno je štelo, da prične enomesečni odlog teči od izdaje (in ne šele od vročitve) izpodbijanega sklepa.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ob izdaji izpodbijanega sklepa z odločitvijo, da se ji plačilo sodne takse odloži za en mesec, ni bila seznanjena. Izpodbijani sklep je skupaj z novim plačilnim nalogom II Pg 126/2018 z dne 27. 11. 2018 (l. št. 84-85) prejela 14. 12. 2018 (vročilnica pripeta k l. št. 86 spisa). Šele takrat se je torej seznanila z odločitvijo o mesečnem odlogu. Če pa jo je vezal fiksno določeni rok za plačilo sodne takse 21. 12. 2018, ki je nastopil že sedem dni po vročitvi izpodbijanega sklepa, pa je bila tako kljub enomesečnem odlogu plačila (glede roka plačila) dejansko v slabšem položaju, kot pa če bi bil njen predlog za odlog plačila sodne takse zavrnjen. V primeru zavrnitve predloga bi torej morala tožena stranka sodno takso plačati v roku 15 dni po prejemu sklepa o zavrnitvi (prim. tretji odstavek 14.a člena ZST-1), v konkretnem primeru pa kljub enomesečnem odlogu v roku sedmih dni po prejemu sklepa.

13. Izpodbijani sklep je torej v tem delu sam s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je zato s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Taka kršitev zahteva razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, razen če jo lahko pritožbeno sodišče v okviru pooblastil prvega odstavka 354. člena ZPP samo odpravi. Ker v tej zadevi ta možnost obstoji, jo je pritožbeno sodišče odpravilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka tega sklepa. Sodno takso za pritožbeni postopek po plačilnem nalogu II Pg 126/2018 z dne 27. 11. 2018 (l. št. 84-85) mora torej tožena stranka plačati v 1 mesecu po prejemu tega sklepa. Takšno odločitev namreč narekuje smiselna uporaba tretjega odstavka 14.a člena ZST-1. 14. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena, prav tako pa v tem delu niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka ter v nespremenjenem delu II. točke izreka (to je, da se toženi stranki plačilo sodne takse odloži za en mesec) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 Tega (trditvenega in dokaznega) bremena pa se tožena stranka ne more razbremeniti s pavšalnimi navedbami v pritožbi, da letnega poročila za leto 2017 (še) ni oddala, ker je zaradi okvare diska izgubila večino podatkov. 2 Tretji odstavek 23.a člena Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku določa: V primeru, ko je izplačevalec dohodka pravna oseba, plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve, ki jih izplačuje, ni dolžna nakazati na transakcijski račun pravne osebe ali fizične osebe, ki opravlja dejavnost, če posamično plačilo ne presega 420 eurov. 3 Drugi odstavek 36. člena Zakona o davčnem postopku, (ZdavP-2) določa: Ne glede na prvi odstavek tega člena se plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila ne nakazujejo na transakcijske račune, če gre za plačila v manjših zneskih ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih.