Jedro

Tožnica je po delni invalidski upokojitvi v letu 2006, ko ni prejela (sorazmernega dela) odpravnine, delala krajši delovni čas. Tako je ob prenehanju delovnega razmerja v letu 2008 (zaradi dokončne upokojitve) upravičena do odpravnine zaradi upokojitve v obsegu, kot če bi delala polni delovni čas.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne.

Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da v celoti na novo glasi: „1. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova odpravnine v znesku 6.700,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2008 dalje.

2. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnice v znesku 3.350,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2008 dalje.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati znesek 6.700,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2008 dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 761,10 EUR v 8 dneh, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

5. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 270,72 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice, da ji je tožena stranka dolžna znesek 3.350,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2008 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške – 380,55 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka, vse do plačila, pod izvršbo (I. točka izreka); ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnice v znesku 3.350,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2008 dalje do plačila (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, ki se glasi, da obstoji terjatev tožnice, da ji je tožena stranka dolžna znesek 3.350,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške – 380,55 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka vse do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka 364,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo sta se pritožili tožnica in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Tožnica v pritožbi navaja, da ima njen zahtevek za plačilo odpravnine podlago v določbi 132. in 66. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). V letu 2006 se je invalidsko upokojila za polovico delovnega časa, vendar takrat odpravnine ni dobila. V letu 2008 se je dokončno upokojila, tožena stranka pa ji v tej zvezi ni izplačala pripadajoče odpravnine. Meni, da je pridobila pravico do celotne odpravnine po določbi 4. odstavka 132. člena ZDR v zvezi z določbo 66. člena ZDR, saj je do končne upokojitve delala kot invalid III. kategorije v krajšem delovnem času. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka se ne strinja v delu ugoditve tožničinih zahtevkov in v delu zavrnitve pobotnega ugovora. Tožnica je bila soproga nekdanjega direktorja, ki ji je v spornem času določil previsoko plačo glede na ostale zaposlene delavce. Direktor je o tem samovoljno odločil in s tem povzročil družbi škodo, čeprav bi moral ravnati kot dober gospodar v njeno korist. Tožnica je bila v spornem času neupravičeno obogatena na račun previsoke plače. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne in na drugi strani ugodi pobotnemu ugovoru oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnice je utemeljena.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere se sklicujeta pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je pritožbeno sodišče po vsebinskem preizkusu sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu zavrnitve zahtevka iz naslova terjatve za plačilo odpravnine zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu odgovorne urednice. Na podlagi odločbe ZPIZ Slovenije z dne 5. 4. 2006 je postala invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni in se ji je priznala pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 107.364,25 SIT od 6. 3. 2006 dalje. S tem dnem se je torej delno (polovično) invalidsko upokojila in iz tega naslova ni prejela nobene odpravnine. Vendar je tožnica nadaljevala z delom pri toženi stranki v krajšem delovnem času štiri ure dnevne in za takšno delovno obveznost dobila obračunano povprečno mesečno bruto plačo v znesku 1.675,03 EUR. Tožnica se je 11. 12. 2008 dokončno upokojila. Pri zahtevku je izhajala iz višine dveh (polnih) povprečnih mesečnih plač pri toženi stranki, obračunanih iz zadnjega tromesečja pred upokojitvijo (september, oktober in november 2008) in ne iz bruto plače, ki jo je dejansko prejemala obračunano za polovično delovno obveznost. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo odpravnino v višini 3.350,06 EUR (2 x 1.675,03 EUR), to je po osnovi plač, ki jih je dejansko prejemala za opravljeno štiri urno delovno obveznost pri toženi stranki. Glede na to, da je tožena stranka v sporu uveljavljala pobot iz naslova preveč izplačane plače, je sodišče prve stopnje smiselno oblikovalo sodbo v obliki tripartitnega izreka ter priznalo tožnici tudi pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je pri sprejeti sodbi izhajalo iz stališča, da je potrebno tožnico v skladu z določbo 2. odstavka 66. člena glede pravice do odpravnine obravnavati enako kot delavca, ki dela polni delovni čas, vendar je potrebno pri delavcu, ki dela krajši delovni čas, upoštevati pri odmeri odpravnine osnovo po dejanskem plačilu takšnega dela. Glede tega se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na Konvencijo o pravicah invalidov, Direktivo Sveta 97/81/ES o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom in na Konvencijo MOD št. 158. Pritožbeno sodišče se s tako sprejetim materialnopravnim stališčem v izpodbijani sodbi ne strinja.

Res je Vrhovno sodišče RS v zadevah opr. št. VIII Ips 301/2009 in VIII Ips 227/2009 (na kateri se sklicuje tudi sodišče prve stopnje) zavzelo stališče, da se kot osnovo za odmero odpravnine upošteva plača, ki jo je delavec prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za delo po dejanski delovni obveznosti. Vendar je po ugotovitvi pritožbenega sodišča glede takšne presoje potrebno poudariti, da je bilo sprejeto v sporih zaradi plačila odpravnine po 109. členu ZDR iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je bilo torej sprejeto v primerih, ki ni enak tožničinemu v tem sporu, ko se presoja upravičenost delavke do odpravnine ob upokojitvi, ko je bila tožnica najprej invalidsko upokojena za polovičen delovni čas, nato pa dokončno upokojena tudi za preostali (polovičen) delovni čas.

Pravna podlaga za presojo v konkretnem primeru je v določbi 4. odstavka 132. člena ZDR, po kateri ima delavec, ki dela krajši delovni čas, v primeru upokojitve pravico do odpravnine sorazmerno delovnemu času, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s 66. členom tega zakona. Po določbi 1. odstavka 66. člena ZDR ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa gre pri tožnici prav za takšen primer (za izjemo, ki jo dopušča 4. odstavek 132. člena ZDR). Glede tožnice je izkazano, da je po delni invalidski upokojitvi v letu 2006 v nadaljevanju delala krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zaradi česar je ob prenehanju delovnega razmerja v letu 2008 (zaradi dokončne upokojitve) upravičena do pokojnine v obsegu, kot bi delala polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je odmerilo tožnici odpravnino po osnovi povprečja bruto plač 1.675,03 EUR, ki jo je dobila za opravljeno delo v polovičnem delovnem času. Vendar bi ji moralo pravilno določiti odpravnino po osnovi za poln delovni čas, to je po osnovi 3.350,06 EUR, kar ob upoštevanju povprečja dveh takšnih plač znaša 6.750,12 EUR. Upoštevati je namreč potrebno dejstvo, da tožnica ob delni invalidski upokojitvi iz tega naslova ni dobila izplačane nobene odpravnine. Zato kakršnokoli zavzemanje tožene stranke, da je tožnica upravičena do nižje odpravnine, oziroma da ob upoštevanju pobotnega ugovora s strani tožene stranke ni upravičena do nikakršnega izplačila, ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke o preveč obračunani plači tožnice v spornem času (kar je predmet pobotnega ugovora) navaja, da tožnica za prejemanje takšne plače ne more biti v ničemer odgovorna. Dejstvo, da je bil direktor tožene stranke njen soprog, v ničemer ne spremeni pravilne odločitve v izpodbijani sodbi. Ne more biti predmet tega spora dejstvo, da je direktor samovoljno naročil računovodstvu, da se tožnici obračunava in izplačuje plača v konkretni višini, saj je takšno direktorjevo ravnanje lahko predmet presoje v drugem (gospodarskem) sporu, ne pa v konkretnem primeru, ko se je odločalo o upravičenosti tožnice do odpravnine zaradi upokojitve. Tožnica je pač prejemala pri toženi stranki takšno plačo, kot ji je bila določena s strani uprave družbe in v skladu z delovnim mestom, na katerem je opravljala delovne zadolžitve. Zato pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je bila zaradi obračunavanja tožničine plače oškodovana, ne more v ničemer vplivati na sprejeto presojo v izpodbijani sodbi.

Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnice in v izpodbijanem delu spremenilo sodbo tako, da je priznalo tožnici odpravnino v zahtevani višji višini, pritožbo tožene stranke pa je kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je tožnica s svojim zahtevkom v celoti uspela, je upravičena do povrnitve potrebnih stroškov, ki jih je imela z zastopanjem po pooblaščencu, odmerjeni pa so v skladu z dejansko potrebnimi stroški in določbami Zakona o odvetniški tarifi. Ker tožena stranka s svojimi zahtevki ni uspela, sama krije svoje stroške postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zaradi preglednosti na novo oblikovalo sodbo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Tožnica in tožena stranka sta v pritožbenem postopku priglasili stroške. Ker je tožnica s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve potrebnih stroškov zaradi vložene pritožbe, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z vrednostjo pritožbenega izpodbijanja in določbami Zakona o odvetniški tarifi, kot je tudi to razvidno iz izreka te sodbe. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).