Jedro

Podatki iz registra imetnikov računov so (javno) dostopni. Zakonodajna ureditev vpogledov in načina pridobivanja podatkov iz drugih javnih evidenc in registrov (npr. zemljiški knjige in sodnega registra) za presojo ni relevantna in zahteva za varstvo zakonitosti s poudarjanjem teh razlik ne more uspeti.

S tem ko upnik na zahtevo sodišča sporoči le podatek o organizaciji plačilnega prometa, pri kateri ima dolžnik odprt račun, ne pa tudi številke tega računa in hkrati predlaga, naj le-tega pridobi sodišče samo, predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine popravil tako, da bi ga bilo mogoče obravnavati kot popolno vlogo (15. člen ZIZ, prvi odstavek 40 člen ZIZ in 145. člen ZIZ /v besedilu pred novelo ZIZ-A/ v zvezi s 15. in 108. členom ZPP).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 23. 7. 1999 kot nepopoln zavrglo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, potem ko je ugotovilo, da ga upnik kljub pozivu ni dopolnil s podatkom o enoti Agencije za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik svoja sredstva, in podatkom o številki dolžnikovega žiro računa.

Pritožbeno sodišče je pritožbo v kateri je upnik zatrjeval, da so navedbe v izpodbijanem sklepu protispisne, saj je že 25. 2. 1999 predlog za izvršbo dopolnil z zahtevanimi podatki, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Menilo je, da upnik s to vlogo predloga ni popravil, saj je v njej le navedel, da APP v Kopru na njegovo zaprosilo ni odgovorila, v kasnejši vlogi pa pojasnil, da je agencija navedeni podatek pripravljena sporočiti le na zahtevo sodišča. Zoper sklepa sodišča prve in druge stopnje je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklepa izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ), ki sta jo storili sodišči z nepravilno uporabo določb četrtega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s 145. členom ZIZ in prvim odstavkom 40. člena ZIZ, kar naj bi vplivalo na njuno pravilnost in zakonitost. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upniku, ki je nanjo odgovoril (tretji odstavek 375. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Pojasnil je, da je sam predlagal vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in se v celoti pridružil navedbam vrhovne državne tožilke.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je pri odločanju upoštevalo procesne določbe ZIZ (veljavnega v času odločanja na prvi stopnji, ko še niso stopile v veljavo spremembe in dopolnitve zakona ZIZ-A), ob določilu njegovega 15. člena pa smiselno tudi določila ZPP.

V sporni zadevi je upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlagal "izvršbo z rubežem razpoložljivega dobroimetja, ki ga ima dolžnik na kateremkoli računu, skladu, akreditivu ali podobnem naslovu, zlasti pa žiro računu št... pri APP Koper". V predlogu ni opredelil niti organizacij niti številke računov (prvi del predloga), prav tako pa ni navedel številke žiro računa dolžnika pri Agenciji za plačilni promet (drugi del predloga). Ker zahteva polemizira le s pravilnostjo odločitve sodišča glede drugega dela predloga, se je vrhovno sodišče omejilo le na preizkus zakonitosti odločitve sodišč v tem delu in v mejah razlogov kot jih je izrecno opredelilo državno tožilstvo (391. člen ZPP) Zahteva načenja vprašanje ali je upnik s tem: ko je sporočil le podatek o organizaciji plačilnega prometa, pri kateri ima dolžnik odprt račun, ne pa tudi številke tega računa, kljub zahtevi sodišča in hkrati predlagal, naj tega pridobi sodišče samo, predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine popravil tako, da ga je mogoče obravnavati kot popolno vlogo.

Ad. 1) Pri odločanju o predlogu za izvršbo mora izvršilno sodišče paziti, da so izpolnjene ne le materialnopravne, temveč tudi procesnopravne predpostavke, ki jih določa zakon. Ena od formalnih procesnih predpostavk je, da je predlog za izvršbo po vsebini skladen z zakonom. Splošna določila o vsebini predloga za izvršbo vsebuje prvi odstavek 40. člena ZIZ. Kot obvezne sestavine vsakega predloga za izvršbo določa navedbo upnika in dolžnika, izvršilni naslov ali verodostojno listino, dolžnikovo obveznost, sredstvo in predmet izvršbe ter druge podatke, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi. Odgovor na vprašanje, kateri so (nekateri) drugi podatki, brez katerih se izvršba na denarna sredstva ne more opraviti, izhaja že iz vsebine tretjega odstavka istega člena. Iz odstavka, ki sicer ureja obveznost upravljalcev baz podatkov v zvezi s posredovanjem le-teh upniku, izhaja, da je upnik dolžan zagotoviti tudi podatke o obstoju in številki računa, na katerem ima dolžnik denarna sredstva. Izrecno pa je taka obveznost upnika pri izvršbi na sredstva na računu pri organizacijah plačilnega prometa zapisana v 145. členu ZIZ (z naslovom Navedba računa). Citirani člen upniku nalaga, da mora v predlogu za izvršbo navesti tudi (torej poleg tistih, ki so našteti v splošni določbi prvega odstavka 40. člena ZIZ) podatke o enoti organizacije in o številki žiro računa dolžnika. Zakonska določba je jasna in ne pušča nobenega dvoma, da je predlog za izvršbo na sredstvih na računu pri organizacijah plačilnega prometa, ki ne vsebuje tudi podatka o številki žiro računa dolžnika, nepopoln. Zato je sodišče predlog za izvršbo pravilno obravnavalo kot nepopolno vlogo in ga v skladu z določbo prvega odstavka 108. člena ZPP poslalo upniku v dopolnitev.

Ad. 2) Nadaljnja teza, ki jo postavlja zahteva pa je, da je upnik s tem, ko je sodišče obvestil, da zahtevanega podatka o žiro računu dolžnika pri Agenciji za plačilni promet sicer ni uspel pridobiti, vendar je hkrati predlagal, naj poizvedbe v tej smeri namesto njega opravi sodišče, vlogo dopolnil v skladu s 145. členom ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 40. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče je pravilno poudarilo, da je register imetnikov računov pri Agenciji za plačilni promet Republike Slovenije javen (četrti odstavek 16. člen Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, kasneje preimenovan v Zakon o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Ur. l. RS, št. 48/94 in naslednji). Postopek pridobivanja podatkov iz registra je natančno določilo Navodilo o vsebini in načinu vodenja registra imetnikov računov pri Agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. l. RS, št. 9/1995, v nadaljevanju Navodilo). Po prvem odstavku 11. člena so podatki iz registra javni in dostopni vsem pravnim in fizičnim osebam. Tudi zahteva sicer priznava, da je register javen, ocenjuje pa, da zaradi predpisanega postopka pridobivanja podatkov (drugi odstavek 11. člena Navodila) ni dostopen vsem pravnim in fizičnim osebam, tako kot zemljiška knjiga ali sodni register. S tako zapisano trditvijo zahteva že sama ne zanika dejstva, da podatki iz registra imetnikov računov so (javno) dostopni, saj poudarja le, da so dostopni na drugačen način kot tisti v zemljiški knjigi in sodnem registru. Upniku so bili zahtevani podatki torej dostopni tako in pod takimi pogoji kot vsem ostalim uporabnikom, ki niso organi, ki vodijo javne registre (tretji odstavek 11. člena Navodila). Zakonodajna ureditev vpogledov in pridobivanja podatkov iz drugih javnih evidenc in registrov za presojo ni relevantna in zahteva s poudarjanjem teh razlik ne more uspeti. Napačen je tudi poudarek v zahtevi, da naj bi bil upnik za pridobitev podatka dolžan izkazati pravni interes. Določba drugega odstavka 11. člena Navodila od prosilca namreč zahteva le, da "navede namen uporabe", česar pa ni mogoče enačiti s pojmom izkazovanja pravnega interesa v smislu procesne zakonodaje. Zahteva ne more uspeti niti s poudarjanjem odplačnosti (tretji odstavek 11. člena Navodila).

Glede na normativno ureditev zato ni nikakršnih razlogov, zaradi katerih podatki o žiru računu dolžnika upniku ne bi bili dostopni in jih ne bi mogel pridobiti.

Gotovo je bila prav javnost registra imetnikov računov eden od razlogov, ki je vodila zakonodajalca, da je pri pripravi ZIZ predvidel različni ureditvi izvršbe na sredstva na računih dolžnika (točka 7. devetega poglavja Izvršba na denarno terjatev), v delu, ki ureja izvršbo na sredstvih na računu pri banki in na hranilno vlogo - podtočka a) ter izvršbo na sredstva pri računu pri organizacijah za plačilni promet - podtočka b). Glede na to, da so pogodbe o bančnih denarnih depozitih ali hranilnih vlogah dvostranske pogodbe med klientom banke in banko, je slednja dolžna poskrbeti za varstvo tovrstnih podatkov. Prav zaradi verjetnosti, da upnik teh podatkov kljub poizvedbam ne bo uspel pridobiti, ZIZ v primeru izvršbe na sredstvih na računu pri banki in na hranilno vlogo v drugem odstavku 140. člena sodišču nalaga, da namesto upnika pri banki, katere ime mu je posredoval upnik, opravi poizvedbe o številki dolžnikovega računa ali hranilne vloge, ob nadaljnjemu pogoju, da izkaže za verjetno, da teh sam podatkov ni mogel pridobiti.

Drugačna je specialna zakonska ureditev pri izvršbi na sredstva na računu pri organizacijah plačilnega prometa. 145. člen ZIZ, katerega vsebino je Vrhovno sodišče v obrazložitvi že povzelo, je pred upnika postavil zahtevo, da v predlogu za izvršbo navede podatke o enoti organizacije in številki žiro računa dolžnika, ni pa predvidel nikakršne pomoči sodišča, prav zato, ker so ti podatki javni in dostopni vsakomur, pa naj bo to fizična ali pravna oseba (11. člen Navodila).

Zaradi tega je bil predlog upnika, da sodišče samo opravi poizvedbe o številki žiro računa upnika, neutemeljen in mogel nadomestiti formalnih pomanjkljivosti predloga za izvršbo.

Ker tako upnik z vlogo 22. 2. 1999 predloga za izvršbo ni popravil, ga je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot nepopolno vlogo in ga potem, ko ga upnik v danem roku ni dopolnil, v skladu s četrtim odstavkom 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podan razlog, zaradi katerega je vložena zahteva za varstvo zakonitosti. Zato jo je na podlagi 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in s 15. členom ZIZ kot neutemeljeno zavrnilo.