Jedro

Nevarnost za javni red po 8. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS je podana, če je bil prosilec za sprejem v državljanstvo pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje na kazen zapora ali pa dvakrat ali večkrat pogojno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 1573/96-9 z dne 23.10.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.8.1996, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje predpisanih pogojev iz 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) in zlasti ne pogoja iz 8. točke 10. člena. Pritrdilo je ugotovitvam tožene stranke, da je bil tožnik pravnomočno obsojen na kazen zapora in je zato v skladu s prvo alineo 6. člena Uredbe Vlade Republike Slovenije po njeni oceni sprejem tožnika v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče pri presoji izpodbijane odločbe presojalo formalne in nevsebinske razloge, zaradi katerih je vložil tožbo. Prizna, da je bil obsojen na zaporno kazen in da s tem ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva. Vendar pa bi moralo sodišče upoštevati tudi ostale okoliščine, v katerih se nahaja, saj je dejansko oseba brez državljanstva in mu je zaradi tega onemogočeno vsakdanje življenje. Rojen je v Sloveniji in je napačen podatek, da je hrvaški državljan. Do napake je verjetno prišlo zato, ker ni sam pisal vloge za sprejem v državljanstvo, ampak njegov tedanji pooblaščenec. Preverljivo je dejstvo, da ni hrvaški državljan. Položaja apatridov ZDRS ni predvidel in zato ni mogoče primerjati osebe, ki že ima eno državljanstvo in s tem urejeno razmerje glede osebnega statusa, s položajem osebe brez državljanstva. Je popolnoma nezaščiten in se za status apatrida ni odločil sam, ampak so ga v to pripeljale razmere, na katere ni mogel vplivati. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ponovno prouči njegovo vlogo in po vsebini obravnava njegovo zahtevo. Ker je rojen v Sloveniji, ga na to državo veže, poleg rojstva, tudi bivanje v tej državi, poznavanje njene zgodovine, kulture in jezika. Slovenijo ima za svojo domovino in v njej, kljub vsem opisanim problemom, živi, saj ga nanjo veže vse, kar je dobrega in slabega doživel v svojem življenju. Zato predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni in odloči o njegovem zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi. Izpodbijana sodba je pravilna, saj je sodišče prve stopnje pravilno preizkusilo zakonitost odločbe tožene stranke, ugotovljeno dejansko in pravno podlago, ki je narekovala zavrnitev tožnikove zahteve za sprejem v državljanstvo. Obstoja ugotovljenih dejstev o večkratni predkaznovanosti, ki izhajajo iz uradnih evidenc, in dejstva, da je bil tudi tedaj, ko je vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo, na prestajanju zaporne kazni, tožnik na zanika. Zato pritožbeno sodišče sprejema pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje zakonitega pogoja iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS za sprejem v državljanstvo in je izpodbijana sodba pravilna.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za pridobitev slovenskega državljanstva in ji priložil tudi življenjepis. V tej vlogi je navedel, da predlaga dodelitev državljanstva na podlagi redne naturalizacije po 10. členu ZDRS, vendar pa je kasneje njegov tedanji pooblaščenec odvetnik S.K. vlogo dopolnil in navedel, da tožniku pripada slovensko državljanstvo po rodu ter ga je šteti za Slovenca, glede na slovensko državljanstvo matere in tudi zato, ker je bil rojen v Sloveniji in je tu vedno živel. Pritožbeno sodišče meni, da po tem temelju (po rodu) na podlagi ZDRS tožnik ne more pridobiti državljanstva, ker državljanstvo po rodu lahko pridobijo, ob pogojih 4. člena ZDRS, le osebe, ki so bile rojene po 25.6.1991, torej otroci, kar pa tožnik ni. Ker tožnik tudi smiselno nakazuje, da naj bi že imel slovensko državljanstvo, pa ga je neutemeljeno izgubil, gre za spremembo zahtevka, ki je možna samo do izdaje odločbe, pod nadaljnjim pogojem, da je za odločanje o spremenjenem zahtevku pristojen isti organ (130. člen ZUP/86). Če je torej tožnik menil, da mu je bilo že pridobljeno slovensko državljanstvo neupravičeno odvzeto oziroma da je treba ugotoviti to državljanstvo (29. in 39. člen ZDRS), bi moral to uveljavljati z vlogo pri pristojnem organu, saj tožena stranka, tudi, če bi tak zahtevek izrecno postavil, za reševanje zadeve na tej pravni podlagi ni pristojna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu prvostopenjske sodbe tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo (73. člen Zakona o upravnem sporu).