Jedro

Osebe, ki so bile ob podržavljenju jugoslovanski državljani z domovinsko pristojnostjo (oziroma republiškim državljanstvom) izven ozemlja sedanje Republike Slovenije, so denacionalizacijski upravičenci le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, na območju katere so bile te osebe ob podržavljenju domovinsko pristojne. Na drugačno odločitev ne vpliva, če so taki državljani pozneje postali državljani tretje države (izven nekdanje Jugoslavije), saj je ključna navezna okoliščina jugoslovansko državljanstvo z domovinsko pristojnostjo ob podržavljenju. Državljani tretjih držav ob podržavljenju niso denacionalizacijski upravičenci, razen ob pogojih iz drugega odstavka 9. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Celje z dne 24. 2 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 3. 6. 2009. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa, ki je zavrnil revidentov zahtevek za denacionalizacijo tam navedenega premoženja prejšnje lastnice A. A. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bila prejšnja lastnica obravnavnega premoženja ob podržavljenju državljanka FLRJ, ne pa tudi državljanka LR Slovenije, saj je bila domovinsko pristojna v LR Hrvaški, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za denacionalizacijo po tretjem odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

3. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je v tej zadevi odločilno, da je bila prejšnja lastnica obravnavanega premoženja od 11. 6. 1946 do svoje smrti avstrijska državljanka. Zato meni, da bi jo bilo treba obravnavati kot avstrijsko državljanko brez naveznih okoliščin s Hrvaško. Vsaka drugačna razlaga je v neskladju z 12. členom Pogodbe o evropski skupnosti (v nadaljevanju PES), ki članicam prepoveduje diskriminacijo državljanov EU na podlagi nacionalnosti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer glede pravnega vprašanja, ali je za ugotavljanje obstoja vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena ZDen pomembno tudi državljanstvo prejšnjega lastnika v času odvzema premoženja. Ker je podana dovoljenost revizije iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s preizkusom izpolnjevanja ostalih zatrjevanih razlogov za dovoljenost revizije.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

7. V tej zadevi je sporno, ali gre prejšnji lastnici obravnavanega premoženja položaj denacionalizacijske upravičenke. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila prejšnja lastnica v času podržavljenja jugoslovanska državljanka z domovinsko pristojnostjo v takratni Ljudski republiki Hrvaški, kasneje (1946) pa je pridobila državljanstvo Republike Avstrije, ki ga je imela tudi ob svoji smrti. Na navedeno dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, ki je bilo podlaga za izpodbijano odločitev, je revizijsko sodišče vezano na podlagi določbe drugega odstavka 85. člena ZUS-1. 8. Sodišče prve stopnje je upoštevaje, da je bila prejšnja lastnica v času podržavljenja sicer državljanka FLRJ, zaradi domovinske pristojnosti pa državljanka Ljudske republike Hrvaške, presodilo, da ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 9. člena ZDen.

9. Tretji odstavek 9. člena ZDen določa, da je v primeru, ko je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec.

10. Ta določba, ki je bila v ZDen vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B, Ur. l. RS, št. 65/1998), je v opredelitev denacionalizacijskega upravičenca vnesla dodaten pogoj vzajemnosti. Že iz njenega besedila, ki kot temeljni kriterij za položaj denacionalizacijskega upravičenca ohranja jugoslovansko državljanstvo na dan 9. 5. 1945, izhaja, da se pogoj vzajemnosti nanaša tudi na državljanski status prejšnjega lastnika ob podržavljenju. Zato so osebe, ki so bile ob podržavljenju jugoslovanski državljani z republiškim državljanstvom oziroma domovinsko pristojnostjo izven ozemlja sedanje Republike Slovenije, denacionalizacijski upravičenci le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, na območju katere so bile te osebe ob podržavljenju domovinsko pristojne.

11. Drugačna razlaga, ki ne bi upoštevala državljanskega statusa prejšnjega lastnika ob podržavljenju, bi bila v nasprotju s temeljnim načelom za določitev upravičenca po ZDen, določenim v prvem odstavku 9. člena ZDen, ki izhaja prav iz državljanskega statusa v času podržavljenja. Prvi odstavek 9. člena ZDen namreč določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Da je ključna navezna okoliščina za priznanje položaja denacionalizacijskega upravičenca prav (jugoslovansko) državljanstvo v času podržavljenja, izhaja tudi iz določb drugega odstavka 9. člena in prvega odstavka 10. člena ZDen.

12. Za pravni položaj prejšnje lastnice v obravnavani zadevi je tako odločilno, da je bila ob podržavljenju jugoslovanska državljanka z domovinsko pristojnostjo na ozemlju sedanje Republike Hrvaške. Zato zanjo velja pogoj vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena ZDen. Ker vzajemnost v smislu tretjega odstavka 9. člena ZDen z Republiko Hrvaško ni izkazana, prejšnji lastnici po tej določbi ne gre položaj denacionalizacijske upravičenke.

13. Glede na to, da je v obravnavani zadevi za odločitev o statusu denacionalizacijske upravičenke odločilen državljanski status prejšnje lastnice ob podržavljenju, na odločitev ne more vplivati okoliščina, da je ta po podržavljenju postala državljanka Republike Avstrije, kar sicer uveljavlja revident. Tudi če bi bila ob podržavljenju Avstrijka, ne bi bila upravičenka, razen ob pogojih iz drugega odstavka 9. člena ZDen. Revident se zato v zvezi z njenim kasneje pridobljenim avstrijskim državljanstvom neutemeljeno sklicuje na prepoved diskriminacije iz 12. člena PES, ki jo sedaj vsebuje 18. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Sicer pa denacionalizacija ni pravica po PES. V 295. členu PES (sedaj 345. člen PDEU) je namreč določeno, da ta pogodba v ničemer ne posega v lastninskopravno ureditev v državah članicah. Takšno stališče je v odločbi Up-243/05 z dne 13. 10. 2005 zavzelo tudi Ustavno sodišče. 14. Glede na navedeno niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.