Jedro

Ker v postopku prisilne izterjave ni mogoče uveljavljati ugovora v zvezi z obveznostjo plačila sodne takse, so pritožbene navedbe tožeče stranke v smeri neutemeljeno zaračunane sodne takse neupoštevne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.10.2004, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 10.06.2003, s katero se tožniku nalaga plačilo redne sodne takse v znesku 173.400,00 SIT, sodne takse za opomin v znesku 3.400,00 SIT in kazenske takse v znesku 86.700,00 SIT, skupaj 263.500,00 SIT.

Prvostopno sodišče je v svoji obrazložitvi navedlo, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Ugovore, ki se nanašajo na odmero sodne takse, je tožeča stranka prvič uveljavljala šele v upravnem sporu. Čeprav gre za novoto, ki je sodišče ni dolžno upoštevati, je prvostopno sodišče tožeči stranki pojasnilo, da se lahko tovrstni ugovori uveljavljajo le v postopku odmere sodnih taks, z zahtevo za izdajo odločbe o odmeri takse po določbah 27. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90, Ur. l. RS, št. 14/91 do 93/2001 - ZST), ne pa v postopku, ki ga vodi davčni organ na podlagi 29. člena ZST. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi navedbe tožeče stranke, da bi tožena stranka morala v pritožbenem postopku preveriti pravilnost po sodišču odmerjene taksne obveznosti. Nadalje je zapisalo, da je vprašanje pasivne legitimacije tožeče stranke kot toženca v pravdi predmet pravdnega postopka, pri čemer je od uspeha v pravdi odvisna tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Ker izvedba predlaganih dokazov, ob upoštevanju navedenega stališča, ne bi vplivala na odločitev prvostopnega sodišča, ostali dokazi pa so bili že upoštevani v pritožbenem postopku, je prvostopno sodišče razsodilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na nejavni seji.

Tožeča stranka je zoper takšno sodbo vložila pritožbo. V njej zatrjuje, da je prvostopno sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo predlaganih dokazov. S tem je prišlo do bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je sodba nerazumljiva in so ugotovitve o listinah in dokazih različne od tistih, ki se nahajajo v spisu. Tožeča stranka je kot prava neuka stranka v pravdnem postopku na pravdno sodišče, zaradi grožnje z izdajo zamudne sodbe, naslovila dopis, ki ga je sicer poimenovala "Odgovor na tožbo", v njem pa je zgolj opozorila sodišče na nepravilno vročanje, saj je tožena stranka v pravdnem postopku njegov pokojni oče, ki ima enako ime in priimek kot tožeča stranka. Iz enakega razloga je nasprotovala tudi vsem pozivom k plačilu sodne takse, saj ni mogla postati taksni zavezanec na podlagi obvestila sodišču o nepravilnem vročanju. Te dopise bi pravdno sodišče moralo šteti kot zahtevo za izdajo odločbe o odmeri takse po 27. členu ZST. Nadalje navaja, da je v pravdnem postopku na strani tožene stranke kar 39 oseb, zato pravdno sodišče na podlagi 3. člena ZST ne more odmerjati takse kar od vseh tožencev na glede na dejstvo, koliko in kateri od njih so podali odgovor. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in toženi stranki naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je bila pritožba vložena pred 01.01.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je vrhovno sodišče obravnavalo vloženo pritožbo kot pritožbo na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe tega zakona, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Ker ni posebnega zakona, ki bi določal drugače, se tudi v tej zadevi uporablja ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Zanjo je sodišče prve stopnje navedlo tudi utemeljene razloge.

Tožena stranka je vodila izterjavo neplačane sodne takse na podlagi 29. člena ZST, ki določa, da v primeru, ko taksni zavezanec takse ne plača v roku, določenem v 26. členu ZST, sporoči sodišče pristojnemu davčnemu uradu, na območju katerega ima taksni zavezanec svoje stalno prebivališče, naj takso prisilno izterja. Izterjavo je tožena stranka vršila po določbah Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, 97/2001), ki v 46. členu določa, da s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Ker v postopku prisilne izterjave ni mogoče uveljavljati ugovora v zvezi z obveznostjo plačila sodne takse, so pritožbene navedbe tožeče stranke v smeri neutemeljeno zaračunane sodne takse neupoštevne, na kar jo je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

Iz enakih razlogov so neutemeljene tudi trditve iz pritožbe, da prvostopno sodišče ni izvedlo dokaznih predlogov in posledično zmotno ugotovilo dejanski stan. Predmet tega upravnega spora namreč ni pravilnost odmere sodnih taks, pač pa pravilnost postopka prisilne izterjave, ki ga vodi tožena stranka. Zato je bila zavrnitev dokaznih predlogov, namenjenih ugotavljanju nepravilne odmere sodne takse, pravilna.

Ker je vrhovno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 s sodbo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).