Jedro

Akt tožene stranke o ugotovitvi, da je tožeča stranka kot najemnik upravičena do odpravnine za izpraznjeno stanovanje po 4. odstavku 125. člena SZ, je po svoji vsebini dokončni posamični akt, ki ga je možno izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 914/98-7 z dne 24.2.1999, ter se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo, ker je menilo, da odločanje o spremembi ugotovitvenega akta, v zvezi z odpravnino za izpraznjeno denacionalizirano stanovanje, niti po stanovanjskem in ne po kakšnem drugem predpisu ni urejeno kot upravna stvar, o kateri pristojni organ odloča v upravnem postopku z upravnim aktom.

Izpodbijanega akta, s katerim je bila določena odpravnina za izpraznjeno stanovanje, zato po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za upravni akt v smislu 3. člena ZUS. Ker pa ne gre za upravni akt, tudi upravni spor proti temu aktu glede na določbo 4. člena ZUS ni dopusten. Tožbo proti aktu, ki ni upravni akt, mora sodišče zato na podlagi 3. odstavka 34. člena ZUS (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS) zavreči. Tožnik v pritožbi napada stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijani akt (s tožbenim predlogom za delno odpravo tega akta), ni upravni akt v smislu ZUS. Tožena stranka v primerih izselitve najemnika denacionaliziranega stanovanja izda ugotovitveni akt, na katerega so vezani lastnik denacionaliziranega stanovanja, zavezanec za denacionalizacijo, Slovenski odškodninski sklad, Slovenska razvojna družba, Stanovanjski sklad RS in seveda najemnik stanovanja (v konkretnem primeru tožnik). Po njegovem mnenju nedvomno gre za upravni akt, na katerega so vezane tako pravne kot tudi fizične osebe oziroma individualni upravni akt, zoper katerega je možno sodno varstvo, saj zoper ta akt ni predpisan kakšen drug postopek. Ker v zakonu dejansko taka oblika ni posebej navedena, ga je potrebno presojati po vsebini, to je, da je odločeno o pravici oziroma dolžnosti posameznih tako pravnih kakor tudi fizičnih oseb. Zato, da ugotovitveni akt ni izdan v obliki odločbe, ni in tudi ne more biti odgovorna stranka, ki meni, da je oškodovana, zato mora imeti pravico do varstva svojih pravic. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, kakšne narave naj bi bil izpodbijani akt, če naj ne bi imel narave upravnega akta, ki po njegovem mnenju tudi formalno izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 3. člena ZUS, saj je državni organ odločil o pravici, obveznosti in tudi pravnih koristih posameznika ali pravne osebe. Dokončnost pa je podana, ker ni več možnosti pritožbe v upravnem postopku. Ker meni, da je kršena njegova pravica do izplačila odpravnine v višini 30% vrednosti stanovanja v skladu s 4. odstavkom 125. člena SZ, je po 1. odstavku 18. člena ZUS tudi stranka v postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje nezakonito odklonilo tožnikovo sodno varstvo zoper izpodbijani akt tožene stranke. Res je, da odločanje o priznanju pravice do odpravnine za izpraznjeno denacionalizirano stanovanje, po 125. členu SZ, ni ne po tem in ne po kakšnem drugem zakonu opredeljeno kot upravna stvar, vendar to ne pomeni, da akt, ki ga izda upravni organ v postopku za priznanje in izplačilo odpravnine po 4. odstavku 125. člena SZ, v nobenem primeru ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, če ta posega v pravice upravičenca do odpravnine.

SZ kot materialni predpis v 4. odstavku 125. člena določa podlago za pridobitev odpravnine, do katere so pod pogoji tega zakona upravičeni najemniki, ki izpraznijo stanovanje, ki je bilo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu. Ta predpis določa tudi zavezance, ki so dolžni najemniku (v konkretnem primeru tožniku), ki izpolnjuje zakonite pogoje, izplačati odpravnino po predpisanih merilih.

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka ugotovila, da je tožnik upravičen do odpravnine za izpraznjeno stanovanje po 4. odstavku 125. člena SZ in da so posamezni zavezanci, po predložitvi ustreznih listin, dolžni izpolniti v tem aktu ugotovljene obveznosti do tožnika. Tako je ugotovila, da je tožnik upravičen do odpravnine, vključno z izračunom zneskov, ki mu pripadajo. Vsem zavezancem je naložila (8. točka navedenega akta), da so dolžni izpolniti svoje obveznosti v zakonskem roku potem, ko jim upravičenec predloži izvod sklenjene in overjene kupoprodajne pogodbe za nakup stanovanja ali stanovanjske hiše in izvirnik le-te na vpogled, ali pravnomočno gradbeno dovoljenje v primeru gradnje. Ta akt je po svoji vsebini dokončni posamični akt. Z njim je tožena stranka ugotovila, da je tožnik po izračunu upravičen do določenih v denarju opredeljenih zneskov za odpravnino za izpraznjeno stanje. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je to akt, ki ga je možno izpodbijati v upravnem sporu in je zanj predvideno sodno varstvo po 2. odstavku 1. člena ZUS. Ker sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrženje tožbe po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo v skladu z določbami 74. v zvezi z 68. členom ZUS in ga vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.